titud wrote on 29.10.2003 at 16:35:06:

zakaj pa pol skos tok jamras?

no, karkol ze.

Me je  aryan zavedu, da sem objektivno resničnost prisodu življenski praksi, subjektivno pa umu oz. mislenim procesom, ki kao potekajo vzporedno na svojem nivoju. To zgleda  mal skregan s teorijo  miselnega oblikovanj socialnega okolja kot objektivne resničnosti, kot sem  si jo prisvoju po tomcu, po kateri simbolno/metaforično z vsakdnjo  uporabo/prakso/habitualizacijo postane dobeseno/konkretno/objektivno resnično. Umišljeno je po tej teoriji še kako resnično, še več, edino resnično. Umišljeno je pri bitjih s kulturo, pri katerih je ekistenca odvisna od socialnega okolja, ki ga ustvarja s habitualizacijo simbolnega,  vse razen eksitence same. Eksitence same se ne da  umislt, čeprav je po drug strani res, da za nas eksistira le ob samozavedanju, torej    če rečem 'mislim, torej sem' in da če nč ne misliš kot da te ni  in si  te ne-misil ne moremo privoščit  in od tod panika pred praznino v glavi.  Ni torej smisu misli, da se pokrije z eksitenco, ki sama po seb nima  nobenga smisla.  Vloga  misli je v tem, da si hočejo eksitenco prisvojit  na način, da jo priklapljajo  na tako al pa drgač skonstruirano resničnost, jo  tako al drgač skonstrirano resničnostjo želijo vnaprej pogojitj osmislit  in jo od nje nardit v celot odvisno. Ker misu ne more eksistirat  drgač kot da na podlagi diferenciranja/dualizma, ga  v bistvu 'umetno' ustvarja  tko da  pri-merja, pre-soja in tko na podlagi dualizma za/proti vprega v tko skonsturirano  resničnost celo ekistenco, ki je sama v seb ena in nedeljiva. Zavedanje  enosti in nedeljivosti ekstince nujno predpostvlja  ukinitu  misli, kar pa zarad naše umišljene realnosti enačmo  neeksitenco  (ne mislim, torej nisem/ me ni/ne ekistiram/sem mrtu in kar je še tega).

Mene jebe problem, kako strenirat misu, da bo se pokrila z ekistenco, ne da bi si jo hkrat pokorila in s tem razjebala v dualizme, ki vladajo v kao objektivni realnosti. Jebe me izkušnjo ljubezni kot eksitencialno izkušnja enosti in nedeljivosti,  ne/dualizma in s tem  nemiselnega konstrukta realnosti tko  mentalno predelat,  da bi jo hkrat ne izniču.   Zdej sem sicer pršov počas do spoznanja, da je t.i. objektivna realnost miselni konstrukt in zato  kot taka ne more nikol celostno pokrit z celostnostjo eksitence. Poti k enosti pa ne vidm v skenslanju misli, saj je to v principu zanikanje ne samo moje ekistence temveč  eksitence vseh  iz ljubezni ustvarjenih eksitenc, torej ljubezni same. V transcedntalni ljubezni, ki si  tam lahko privoši enost oz. odostnost vladaivine  na dulizem obsojenega uma, v konkretni eksistenčni  situaciji pač ne morem videt izhoda.

V jebancijo se človk zapleta s tem, če  verjame, da obstaja objektivna zunanja  resničnost, ki jo mora prirejat  tako, bi se bo z njo njegova ekstenca v celot pa brez ostanka pokrila . Jebancije v bistvu ni nič manjša, če spozna,  da je vsaka objektivna resničnost  samo objektiviziran subjektiven miseln konstrukt, da te eksitenčno ne  razjebava objektivna/zunbjaja realnost, ampak subjektivna/mišljena realnost.   Ampak v zadnjem primeru vsaj  veš, da si vir jebacije samemu seb in da na tovrstne jebanicijo nima nobeng smisla svoje ekistence pa ekistence ljubljenih vezat, ker s tem tvojim problemom nimajo absolutno nobene veze.     

titud wrote on 30.10.2003 at 10:48:30:



tu in zdaj

jebancija je, če bi rad prakso pokril s teorijo za nazaj ali pa za naprej - če pa staviš na sedanjost oziroma na trenutek, tega problema ne bore biti (tako kot tudi ni problema z resničnostjo).

Teorija pač nikoli ne more ujeti trenutka sedanjosti, lahko ga prehiteva ali pa za njim zaostaja. Dokler misel ne postane eksistenca sama po sebi, se z eksistenco ne more enačiti. Eksistenca se namreč dogaja, je, v sedanjosti, eksistence ni niti v prihodnosti, niti v preteklosti.


uživaj!

titud wrote on 29.10.2003 at 09:33:03:

Evo mene nazaj.

Jest se o smislu komuniciranja kar samega po sebi nisem spraseval. Sem pa (sicer tu in tam) zacutil kaksno potrebo, da bi komu kaj povedal ali kaj od koga zvedel. In mi je bilo to zadosti. Vendar pa je tisti "koga" tukaj tisto o cemer se pogovarjava, ne o naravi in eksaktnosti komunikacije (ki navadno ni niti priblizno eksaktna).

Jest o objektivnosti in univerzalnoszi tega deljenega konteksta nisem napisal nicesar, meni se zdi prej kulturni konstrukt.

Zdaj, ko si tako zmlatil slamnatega moza, da je slama frcala dalec naokrog in je se zdaj vse okrog nastlano, a se lahko vrnemo k solipsizmu in temu, koga ali kaj rabis na drugi strani, za kakrsnokoli komunikacijo in razumevanje. A lahko sploh locis zavest od komunikacije? (preden mi odgovoris, pa se se enkrat spomni na metafore).

lp bp