mind wrote on 28.10.2003 at 12:52:06:



Ne vidm nobenga smsila v tem, da bi po vsej sili iskal podobnosti, skupne izvore.... Saj smo npr. moški pa ženske skor čist enak, pa se privlačmo ne zarad velike podobnosti pač pa zarad  majcene različnosti (vivela difference!!!).
   

Quote:


Skupna jim je izkra zavesti,  vsaka pa lahkjo  obsveti le delček  kozmičnega kaosa in iz njega nardi zase svoj red. Kozmos ni noben že  izgotovljen objekt, ki  bi si ga kao v medsebojnem boju pa konkurenci morali  čim več zase prisvojit.  Ne rabmo po vsej sili videt rdeče, če je za nas črno. V nč nismo prsiljen,  na nč nismo obsojen, v enem samem svetlobnem žarku je neskončno mnogo informacij in samo od tega, kao bodo kolapsirale v zavesti  je odvisno, katere bomo prebral  zase.

Quote:
"

Skupno imamo samo to, da smo vsak zase zavestno bitje in da drug za drugega lahko obstajamo samo znotraj vsak svoje zavesti. Valjda da se bomo imel vsak v tem svojem  samotnem kokonu zavesti med sabo radi  

Ze ze, vendar rabis za komunikacijo dva konca, torej nekoga ki sporocilo odda, drugega, ki sporocilo sprejme in pa skupen kontekst (karkoli ze to je), ki omogoca drugemu, da sporocilo desifirira in ga razume oz. vpne v kontekst.

Skupen kontekst lahko potegnes sicer tudi iz rokava (npr. univerzalna dusa) ali pa je nekaj kar se ponavadi gradi z muko in trpljenjem skozi komunikacijo.  Ce se gradi z muko in trpljenjem, potem to ni vec solipsisticna igra.

lp bp

Quote:


Skupen kontest  predpostavllja skupen namen, da tisti, ki sporočilo prejme, dal sporočilu nujno isti pomen, kot tist, ki ga je oddal. Za tako enopomenskostjo  stoji dril/muka/trpljenje, ki po moje čist nč skupnega kreativnostjo nima. Točno na  takem enopomenskem drilu in povnanjanju teh mislenih konstruktov se vzpostavljajo kulture/civilizacije:  Človeška skupnost je kontinuiran interaktivni proces vzpostavljanja bolj ali manj trajnih lastnosti (vlog, vrednot, institucij, organizacij itd....), ki  jih s kulturo v možganih in s habitualizirano rabo povnaljamo kot zunanji svet.    Kam nas pripelje tako povnavljanje trajnih pomenov? Do tega, da tud nase gledamo kot na takšno lastnost, ker dve takšni lastnosti sta tudi oseba  (kot kulturna razlaga biološkehga bitja) in družba (kot reificirano odzivanje  na lastno predstvo o socilanem svetu). Ker je to predstavo težko izraziti na in naravni vsakdnajega življenja misliti, govorimo na ravni vsakdanjega življenja o delih in  celotah, pri čemer eni poudrjajo prevlado delobv (nominalizem),  drugi celost (holizem).  Oboji se dejansko motijo, ker vidijo abstraktno analitično razlikovanje v mišljenju kot dejnasko razlikovanje svetov. Na prvi ravni kot naivni psihologi v jezikovni praksi reduciramo  komplesnost  nezavedno kulturno konstituiranega socialnega sveta v naši duševnosti  na učinkovite pojmovne rabe. Socialni prostor oblikujemo običajno prav z metaforičnimi preslikavami. S habitualizacijo pa začnemo te prispodobe razumeti kot dobesedni govor. Sčasoma se nam zadi, da metafore kažejo na konkretne socialne pojave. Na ta način se oblikuje videz objektivnega socialnega sveta, samoumevno se nam zdi, da so jezikovni konstrukti , ki v obliki prispodob opisujejo  socialne interakcije z drugimi  (od družine in družbe do države), objektivni pojavi po zgledu na  naravni prostor. Prispodobe se skratka razume dobesedno. Vendar pa del in celota obstajata le v našem klasificiranju sveta, prosto po Levi-Straussu zato, ker sta dobra za mišljenje našega sveta.   Dejansko pa je  le vse-eno in brez smisla. Šele bitje s kulturo (in to ne le človek) vnese v svet razlikovanje, med drugim tudi na del in celoto in pojavom pripisuje smisel.

Evo sem se mal poigral s temu citatom iz tomčevega šetega čuta, da si še mal demisticifiramo pojmovna nasprotja  kot so  subjektivno/objektivno, posamičnost/eno, oseba/družba, naravno/družbeno itd.

Če se ne motm, si prav ti bp., nekje z eno fascinacijo razpravljal  o pomenu metaforičnega za človekovo kreativnost. Ne vem zakaj ti je kar  na enkrat smisu komuniciranja postala ekzaktna/nedvoumna izmenajva sporočila med komunicirajočima, ki si nak način mukotrpno ustvarjata obkjektivno realnost,  če je pa dejstvo, da je  tko vzpostvljena obkjektivna realost prosoto po levi-strussu nastane le  zato, ker je  dobra za mišljenje našega sveta.  Dobra za koga? Zate pa za tvojo kreativno  samoresničevnje ziher ne, pač pa morda  zate, kot se dojemaš   ravno skoz tako dobesedno razumevanje pripodob. Zato tud  govorim, da  subjektivno kreativnost lahko ohranjaš le, če  izmenjave sporočil ne jemlješ  dobesedno, ampak le kot igro metafor, ki imajo za vsakogar v komunikaciji čist subjektivni pomen. To simbolno funkcijo jezik tud po mojem ima, zarad nje  je nastal in ne zato, da  s  svojo  ekzaktnostjo/enpomenskostjo oblikoval objektivno resničnost, v kateri smo  zarad tega, ker je to dobro za mišljenje našega sveta razdeljeni  na eno in posamezno in nam zdej zato zmerom nekaj manjka in  smo se zato  primoran zmišljevat komplesne religiozne in filozofske sisteme, prek katerih ohranjamo spomin na vse-enost.    

titud:
Quote:



če sonce več ne vzide, je naša materialna eksistenca podvržena trpljenju (prenehanju delovanja) neodvisno od tega kar se dogaja v naših mislih


titud:
Quote:



ja, lahko "jemlješ" to tudi tako, ampak delovat na ta način ni mogoče

lahko sicer smatraš/jemlješ vzhod in zahod sonca kakor pač imaš ta pojav skonstruiran v mislih, ampak s tem ne moreš vplivat na rezultat ki sledi ne-vzhodu sonca

če sonce ne vzide, se boš moral temu nujno "uklonit" pa ni važno kako imaš ti ta pojav skonstruiran v mislih




LP

titud wrote on 29.10.2003 at 14:33:13:

kaj ali kdo pa vpliva na nase misli, da so take ali drugacne?

titud wrote on 29.10.2003 at 14:58:37:

kdo pa si pol ti, ki lahko opazuje svoje misli?

titud wrote on 29.10.2003 at 15:13:55:

kaj pa si pol zelis, ce ne veselja?

titud wrote on 29.10.2003 at 15:45:06:

torej hoces dosezt uzitek/uzivanje. in na kaksen nacin bos to lahko po tvoje tud prakticno dosegu?