Quote:Ali v literarnem solipsizmu titudovskega tipa obstaja polje srecanja, v katerem se lahko literarni solipsizem titudovskega tipa sreca z znanstveno objektivisticnim in realisticnim cinizmom nekega abstraktnega ali pa tudi cisto konkretnega bp-ja in kako zgleda to polje srecanja in kje so njegove meje?
lp bp
Polje srečanja? Igra!
Subjelktivna zavest igra igro, ki jo režira sama sebi. Kar ne pomen, da igra brez pravil. Pomen da igra po pravilih, ki jih kreaira sama sebi. Skupno polje vseh subjketivnih zavesti je torej skupna igra, ne pa skupna pravila kot taka. V bistvu bi se temu moralo rečt, da je skupno pravilo to, da ni skupnega pravila, s čimer pomena pravila samega ne zanikaš.
Ta pravila igre subjektivne zavesti se najboljš razkrivajo skoz vse oblike kolektivnehga polja zavesti, ki jo zmotno izenačujemo kar pravili, na podlagi katerih se vzpostvlja, od znastvenega diskurskuza do religijskega konteksta, ideologije in oblikovanj skupnih interesov sploh. Kolektivna zavest se tako zmotno vzpostavljao le na podlagi pravil: zapovedi, prepovedi, zakonov, kazni... Če ni pravil, kao ni kolektivne zavesti. Zmota! Seveda ostaja skupno polje, samo da polja ne oblikujejo skupna pravila, ampak igre subjektivnih zavseti, ki igrajo vsaka po svojih pravilih.
Skoz tako igro ni mogoče skreirat take al drugačne 'objektivne resničnosti' razen v obliki dogme, ki je itak dogma zarad svoje objektivne nespoznatnosti/nedokazljivsti. V tem smsilu je religiozna dogma kavlaitativno enaka oblike koletivne zavesti kot zanastvena, ki svoje dogme kamuflira v objektivno resničnost. Tko da če je za nekoga vsepovezonsot vsega z vsem oz. celost religiozna dogma/bog al pa objektivno izkustveno spoznanje/ hologramsk konsrtukcija, je za 'solipsita' še vedno in predvsem kreacija njegove subjektivne zavesti, ki je predstavo o svetu gradila po njej lastnih pravilih. Tko da njeno merilo resničnosti ni taka pa taka slika primarna slika sveta ampak je merilo resničnosti subjektivna igra zvesti, ki si v skaldu z latsnimi pravili lahko skreira kakršokoli sliko sveta. Ker kakršna koli je je prava in resnična tako zanj kot za drugega, ne da bi morala zato postat objektivna realnost oz. dogma, saj vsaka subjektivna zavest lahko počne v svoji igri zavesti po svojih pravilh z njo kar hoče.
Fora vsake subjektivne zavesti je torej v tem, da kreira svet kot igro po njej lastnih pravilih in da je to edino pravilo, ki velja univerzalno.