Tle si bom vzel cajt pa plac za utemeljitu mojga pogleda na realnost.  Za oznake tega pogleda in mene osebno  ne jemljem noben pristojnosti. Ena takih bi  lahko bla,da sem  solipsist (ten-ney), če pa kdo najde še katero, mu bom zanjo samo hvaležen, saj bodo na tak način moje fantazme dobile en oprijemljivjši značaj.        

Postavljam trditev, da  zame svet kot takšen ne obstaja. Primarni svet sam po sebi zelo verjetno sicer obstaja, vendar o tem z vso gotovostjo ne morem trdit, ker zame obstaja le kolikor si ga prilaščam kot biološko in kulturno pogojeno bitje, se pravi po svoji pristranski razlagi. Svet je zame lahko le tak, kakršnega si biološko/kulturno interpretiram. Pr tem v bistvu ni pomembn, če je ta interpretacija čutna, čustvena, racionalna al pa mistična,  ker vse so mi kot človeku enako inherentne. Med njimi ni hierarhije in z nobenim diskurzom (npr. znanstvenim kot racionanalno/čutnim, umetniškim kot čustveno/čutnim, mističnim kot nad/čutnim) ne zmorem niti boljš, kaj  šele v celot,  priposedovat  primarnega sveta izven svoje biološko/kulturne pogojenosti. Vsakršno  moje doživljanja sveta  je  nizogibno posredovano. Primarni svet je tako zmerom 'ujet' v mojo fantazmo, tko da je njegova primarnost  lahko zame le izvedena verjetnost in tako nova fantazma, ne pa  dejanskost kot taka. S tem  ne trdim, dejanskosti zame ni, ampak to, da  je zame  edina dejanskost lahko le moja fantazma, ne pa primarni svet. Na kakršni koli stopnji korelacije s primarnim svetom že je, zame je primarnejša od njega kot takega, ki je zarad tega lahko le moja predpostavka oz.večja ali manjša verjetnost.    

Saj to po  moje ni niti  niti nč novga, v bistvu po moje vsak slutnjo, da je to tko. Keč je v tem, da se  je s tem težko  sprijaznt oz.  iz tega spoznanja težje  izhajat z enako gotovostjo  kot bi izhajal iz dejanskosti in gotovosti  primarnega  sveta.                  

Iz SSKJ

solipsízem  -zma m (Ī) 1. filoz. nauk, da neizpodbitno, nedvomno obstaja samo zavest osebka, obstoj vsega predmetnega sveta pa s stališča spoznavne teorije ni dokazljiv: taka trditev vodi k solipsizmu; subjektivizem in solipsizem 2. knjiž. priznavanje, obravnavanje samo lastnih misli, čustev, problemov, ne pa tudi družbe, objektivnega sveta: očitati komu solipsizem; pesnikov solipsizem / umetnikov oblikovalni solipsizem / egocentrizem in solipsizem sebičnost, samoljubnost

vida wrote on 24.10.2003 at 14:54:41:


Ni za kaj
Drugač pa jaz večkrat pogledam na tole stran, če mi kak pojem ni povsem znan ali če sem že pozabil, kaj pomeni:

http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html

titud - do sedaj edini meni znani učitelj solipsizma  

Po mojem bi se pa dalo sprobat, ali je nekdo solipsist pod tocko 1, pod pogojem, da pristane na sodelovanje.

Ker sama zavest ni nekaj kar bi bilo omejeno ali pogojeno, potem se mu da za opravit ene par nalog, ki so na prvi pogled nemogoce, recimo hodit po vodi, delat iz vode vino, z enim hlebcem kruha nahranit vse lacne inu podobne reci.

V primeru, da je pristal na sodelovanje in mu vse nasteto uspe, lahko ze z doloceno verjetnostjo trdi da je ali solipsist ali pa bog ali pa oboje.

V primeru, da mu kljub trudu to ne uspe, pa to pomeni, da je ni solipsist, ali pa je nesposoben oz. njegova zavest ni tako univerzalna in neomejena.

Torej titud, si za en test tvojega solipsizma pod tocko 1?

Test za tocko 2 je pa naslednji: ce bo odgovoril na tole provokacijo, pomeni to, da me priznava kot drugega, da sem sposoben delno izzvat njegove obcutke ali vsaj mozganske vijuge. Solipsist je lahko samo v primeru, da nas zacne totalno ignorirat, oz. tko kot nas exorcist odgovarjat, samo kadar mu pase in kar mu pase. To bomo pa tako ziher hitro videli.

bp

Bardo_Thodol wrote on 24.10.2003 at 15:28:59:


Jaz sem že tudi premišljeval, če sem poskusna miška v božjem laboratoriju in je vse drugo okrog mene iluzija, da je stvarnost fikcija, morda pa sem v samem peklu?  

Quote:


Res zanimiv, da mi predlagaš test, ker tale razprava o mojmu solipsizmu je prazprav reakcija ne en drug test,  s katerim so avtorji hotl izmert razvitost mojih čaker oz. v procentih izrazit stopnjo moje samorealiziranosti. Moja prva reakcija je bla, da test ne more 'objektivno' ugotovit moje samrealiziranosti, ker jo lahko ugotavlja samo na podlagi moje samopodobe in če se  je moja sampotoba  o.k. pol je moja smaorealiziranost tkorekoč 100% in mi ni mogoče 'objektivno' dokazat, da ni. Tko da kar se hoje po vodi tiče: če  sem jest  s sabo enak zadovoljen, če hodm povod al pa ne, pol je to dejstvo, da ne  hodm  po vod  zame enako dejstvu, kot če bi tud dejansko  hodu po vodi. Če pa bi hotu samo zarad tega testa hodit po vodi,  s tem ne bi rušu objektivne realnosti, s katerro sem kao omejen, ampak predvsem  svet svoje fantazme, v katerem sem trdno zasidran. Če bi bla hoja po vodi del mojega dejnskega sveta in kot takega moja dejanska fantazma, pa bi po moje brez problema tud  dejansko hodu po vod.

Pol pa  bi pa ti mislu, da fantaziraš .

Glede  mojo raekcijo na tvoj test  pol nism solipsist  ampak bog, al kaj?

Jest pa  tega ne bi ločeval pa bi ta tvoj dulizem med bogom in solipsizmom kar združu: zakaj bi bog moral bit utelešenje ene prirmarne, obkjektivne resničnosti, s katero bi moral vsak subjekt zamanjševat razkorak, če bi hotu postat eno z bogom oz. bog sam? Po tej logiki  itak teži k temu, da ne bi blo nč izven njega samega in če gledaš iz  božjega zornega kota  je božje  le do konca realiziran solipizen.  8)