Trpljenje smo poistovetili z zlom, ki je zunaj nas. To zlo in trpljenje želimo odstraniti in iztrebiti tako, da se borimo proti koreninam zla, ki so izven nas. Proti zunanjimi sovražniki torej. Naša strategija je bežanje od trpljenja. Trpljenje spreminjamo v sovraštvo do tistih, ki naj bi bili zunanji krivci našega trpljenja. Vedno so krivi drugi. Pri iztrebljanju zla smo v zgodovini razvili različne strategije. Vedno smo hitro našli nekoga kot krivca za zlo, ki nam grozi. Nekoč so bile to čarovnice, potem tujci, Judje, komunisti, klerofašisti, peta kolona, nacionalisti, tehnokrati, birokrati itd. Kitajski upor študentov je oblast hitro razglasila za zahodno infiltracijo. Homeini je razglasil za sovražnika in satana Ameriko. Vzhodni Nemci so tik pred zlomom naprtili Gorbačovu na ramena krivdo za svoje nemire. Italija ima svojo mafijo. Slovenci, ki smo vsi v sredini, najdemo krivce na levici ali desnici. Eni še krotijo staro levico, drugi že zaustavljajo novo desnico.

To izzivanje krivde in trpljenja iz samega sebe, iz lastne kulture je nagonsko, prikrito, maskirano in intelektualizirano, da ga je težko spoznati. Danes tega ne delamo več na tako primitiven način kot nekoč, ko so za neko zlo obsodili čarovnice, ampak vse bolj prikrito in opravičevano s tolkimi odtenki in razlogi, da je le težko odkriti resnične namere. Danes so krivci navadno neki notranji ali zunanji sovražniki, na katere prelagamo svoje krivde. Ti so krivi našega trpljenja, ki ga ne znamo ali ne moremo sprejeti nase.

Vir: Jože Bajzek - Od skupine k skupnosti