Dvanajst let je minilo, odkar sem napisala Lidio. Veliko ljudi me je v času po njenem izidu spraševalo, ali bom še pisala. Velikokrat sem bila presenečena, koliko tistih, ki sem jih spoznavala kasneje, je to knjigo prebralo. Čeprav je Lidia dosegla to, kar bi v tako majhni nakladi in v deželi z zelo malo prebivalci lahko imenovali bestseller, je bila na nekem nivoju brana deset- do dvajsetkrat več, kot bi si mislili glede na število prodanih izvodov. Skratka, knjigo so si - ne vem, nekako pod roko - podajali in jo verjetno na skrivaj prebirali. In ko smo se srečevali na javnih prireditvah, otvoritvah razstav, modnih dogodkih, so me nekako od daleč opazovali in proučevali, ali ustrezam svojemu opisu v knjigi ali ne - to mi je bilo jasno kasneje, ko sem videla, da imajo o meni že dovolj izdelane sodbe.
Tudi jaz nisem bila brez tovrstnih opazovanj njihovega življenja, saj so bili vsi neke vrste javni delavci: direktorji galerij, profesorji, umetniki, filozofi, politiki, oblikovalci ... Skratka, nivo moje publike oziroma prijateljev se je v letih po izdaji knjige višal. Do mene je prišlo veliko izjemnih profesionalcev, ki jih cenim bolj kot svoje delo. Moj prijatelj bi rekel, da so zgolj obrtniki - ampak obrtniki v svetu duha, in takšnih obrtnikov na svetu ni prav dosti. Vesela sem bila, da sem del te bratovščine, takšne druščine, v kateri lahko resnično opazujem pri delu svoje brate in sestre, kot jih imenujem intimno, samo zase. Kajti že dolgo vem, da marsikateri, ki mi niso blizu in se od mene precej razlikujejo po načinu delovanja, tudi razmišljajo povsem drugače.
In takim ta knjiga ni namenjena. Zakaj bi si belili glavo, če že vnaprej vedo za vsak odgovor, ne glede na temo. Tokrat vabim tiste drzne, naj se mi pridružijo. Jaz vabim najhitrejše ptice planeta, da poletijo z mano. Jaz ne potrebujem publike, ki me bo kritizirala. Moja publika naj se nauči leteti in naj leti z mano. In tisti, ki letenje od nekdaj sovražijo in ki jim je svetloba tuja, celo grozljiva, naj se tukaj obrnejo, drugače ne prevzemam nobene odgovornosti za to, če se bo njihovo življenje spreminjalo še na slabše, kot je že tako ali tako. Nekateri so zapisani življenju in nekateri smrti. Preprosto, a ne?
To je knjiga za vse, ki iščejo odgovore, ki gredo preko tega, da se je znova in znova treba vrniti in na tem planetu oddelati tlako, pa ponovno oditi in se ponovno roditi. Vsi tisti, ki dvomijo, da je njihova usoda takšna in edino takšna, tisti so moja publika. Tiste naslavljam. In tistim se odpiram, dajem, razgaljam. Velikokrat se lahko - malo za šalo in tudi dosti zares - s prijatelji pogovarjam na tak način.
Poglejte, ko mi boste izdali svoje zadnje skrivnosti, ki se tičejo vašega seksualnega življenja, tam se bo naša intima šele začela. Zame se intima začne tam, kjer ni več nobenih skrivnosti, ki se tičejo seksa. Tam se šele začne.
Veste, z besedo ni kar tako, ni enostavno. Stoji in - če je treba - boli, ko se nekje postavi narobe nekaj, kar ni resnica. In od tistega časa, ko sem tako brezskrbno opisovala svoje življenje, pa do danes je minilo dovolj časa, da sem se o marsičem na novo poučila. Lahko bi celo dejala: si nabrala cel kup negativnih izkušenj. Se na novo rojevala in umirala. Prav lahko v tem času ni bilo.
Bralca nočem strašiti pred negativno izkušnjo, ampak nekateri so mi po Lidii očitali, da sem svoje izkušnje in življenje opisovala preveč lahkotno in šaljivo in dejstva v njem kot edina možna, ter mi rekli, naj že enkrat povem, da je vse skupaj res presneto težko in da se ni preprosto odpirati na tak način in se razgaljati do vseh nečloveških meja.
Pride do točke, ko se ti vsi posmehujejo in te vsi negirajo. Hhm, te zanikajo. Če si takrat zelo skromen, potem te ni. In takrat, ko te ni, te pač ne boli. In potem nekako ugotoviš, da vendar nisi popolnoma sam, da je po taki poti šlo že veliko ljudi, da ti svetniki kažejo pot, da mi svetniki kažejo mojo pot. Zaradi njih sploh obstajam, iz njihove ljubezni sem stkana, njim se dajem. Vam, dragi bralci, pa podarjam - bestseller.
Skromna nisem. Predvsem ne po tem, ko sem oddelala svoje. Ne želim preveč banalno začeti, čeprav je banalnost prva kvaliteta današnje civilizacije in ji tokrat verjetno ne bom prizanesla. Kot tudi ona ni meni. Obratno pa je z naravo. Narava me vedno uči, navdihuje in obdarja, tudi brez nje me tukaj ne bi bilo. Zemlja je tako popoln planet zato, ker je njena narava tako živa, božanska, radodarna, pa vendar tudi ranljiva.
Zakaj sem začela sedaj in ne morda kakega pol leta prej ali pol leta kasneje? Nekateri so mi dali znak, na primer Prince. Ko je obelodanil, da bo Musicology spet izdal prek normalne založbe, in izbiral med vsemi založbami, se mi je posvetilo, da je vendarle čas, da se zbezamo iz svojih skritih lukenj in vsi začnemo na novo. Tudi Sting in Annie Lennox sta me s turnejo Sacred Love Tour opozorila na to, pa Madonna je pripravljala turnejo in Pavarotti se poslavlja. Skratka, to poletje je neskončno čarobno, mislim, zares izjemno živo, vsaj tu, v tem delu sveta. Carlos Santana bo tukaj praznoval šestdeseti rojstni dan na odru, pa Whitney Houston pride nedaleč stran. In danes je v Ljubljani Lenny Kravitz. To je naravnost čudežno. Prvi, ki mu je uspelo po tolikih letih. Alanis Morissette je prišla, vendar njen kamion ni prišel do Ljubljane, ugrabili so ga v Italiji in koncerta ni bilo. Michael Jackson - koncert je bil najavljen, karte so prodajali, njega seveda ni bilo.
Poglejte, z mano so v tem času ravnali grdo. Pokvarila sem se kot kak mali robotek, ki je moral na servis. Ampak v medicino pa ne, tja me pa niso spravili. Tako daleč, hvala bogu, ni šlo. Nekaj bančnih kartic sem morala razrezati, pa se mi takrat to ni zdelo niti tako tragično. Ampak ko sem kasneje gledala v to zgodbo od daleč, mi ni bilo čisto vseeno. Ja, znašla sem se tudi v tako temačnih mislih, kot je bila: Kaj, a nej se grem kr ubit al kaj?
No, takrat mi je vedno nekaj reklo, da bi bilo to zelo nesmiselno. In še zmeraj mislim tako. Ampak zdaj si znam predstavljati, kaj lahko nekoga pelje v smrt. Živim pač v deželi, kjer so samomori v modi - v bistvu smo v sami špici sveta. A to nikogar ne skrbi. Vsi se blazno hvalijo z našo kulturo, pa z umetniki, ki vsi krasno delajo, pa cel družbeni sistem funkcionira popolno, pa končno smo v Evropi, in to še med najboljšimi. Pa še na najvišjem mestu med novimi članicami smo. Ampak volilna udeležba na zadnjem oziroma na prvem EU referendumu je bila pa porazna.
No, skratka, te majhne deželice pa res ni težko prepoznati, a ne? Lipov list imamo za svoj simbol, pa eno lepo jezerce z eno lepo cerkvico, pa par lepih jam, pa mal obale, za katero se vsi cufamo kot obsedeni, pa avtomobilov imamo že ogromno - in pri tem je seveda najvažnejše to, kakšnega imaš. To je glavni hit. Pa mobitelov imamo po številu prebivalcev menda več kot drugod po svetu, ne vem, če nismo v sami špici, pred Ameriko. Od dojenčka pa do babice - pri nas vsi telefoniramo mobilno.
Predpostavljam, da ste Lidio že brali, če je niste, jo pa hitro preberite. Tam je vse, kar se tiče mojega življenja do dvanajst let nazaj. V tem času pa sem se tudi jaz spremenila. No, morda zdaj še nisem čisto apdejtana, ampak grem hitro tja. Zakaj? Pravijo tako. Sedaj je namreč čas, ko greš lahko gor, ful gor, al pa dol, ful dol. No, kam greste vi? Jaz grem navzgor. Pa če nihče ne kupi te knjige, pa če je niti nihče ne prebere. Pa če sem si jo samo izmislila. Pa če ni nič resnice na tem. Pa če sem največja lažnivka in prikrojevalka resnice, kot me je imenoval novi lastnik vile Mirandoline, moje bivše hiške sredi gozda. Tudi vse to sem lahko. Ampak raje me jemljite kot punco z veliko domišljije. Pisati ne zna, so rekli pisatelji po Lidii, ampak marketinga in predstavitve knjige - tega bi se pa lahko učili od nje. Pa sem bila vseeno deležna dobrih kritik, tudi povsem literarnih.
Ne pričakujem, da me bo kdo razumel. Ne pričakujem, da bom komu kaj pojasnila. In bralcev tudi ne nameravam preveč moriti, čeprav, kakor sem že rekla, ni bilo enostavno. Tudi ne bom nikomur več govorila, da je simpl, da naj kar pride v moj svet in da se bosta tu cedila med in mleko, da se bomo vsi imeli radi v nekem skupnem orgazmu. Ne. Bolje, da si tega ne predstavljate tako. Za devetimi gorami in devetimi vodami je res obljubljena dežela. Ampak zelo malo je tam tistih, ki bi jih vi poznali tukaj, v tem svetu, razumete? In potem si zmeraj zaželiš družbe, kar te ponavadi drago stane. Če bi s svetniki rajal v rajskem vrtu, bi ti nikoli ne bilo nič hudega, ampak kaj, ko te kača vedno pelje v skušnjavo. In tudi mene je.
Po Lidii je bila najprej v glavnem kulturnem domu prestolnice multimedijska predstava Zvodnica in svetnica in vsi so videli samo zvodnico, nihče svetnice, in iz tega sledi, da so o meni širili zelo slab imidž, ne? Ja, že plakat je bil cenzuriran, česar pred mano ni doživel še noben umetnik, pa verjetno tudi za mano ne. Prepovedali so mi nadaljnje predstave, čeprav sta bili premiera in prva ponovitev nekaj dni prej razprodani, pred dvorano pa je ostalo vsaj petdeset ljudi. V ušesih jim je odzvanjala samo zvodnica. Nič niso razumeli, nič refleksije, nič zrcaljenja - nič. Nobene tehnike zdravljenja in ozaveščanja, samo seks so videli in samozaljubljenost in ego. Mojstre so kar preskočili. Vse ostalo, vsi moji izleti na drugo stran, to jim je bilo čisto vse normalno. Meni ni normalno, ko Lidio berem sedaj. V tem času sem postala tako normalna, da je sedaj čudno že meni ... Ampak ta punca, ta punca, si rečem, ta si je pa res upala. Pa tudi zaverovana je še bila vase.
Po moje bodo tako govorili tudi o Mirandi. Dobro, sem pač že na začetku največji možni narcis. Drugače se sploh ne bi ukvarjala sama s sabo. Ampak v ogledalo se pa zelo malo gledam. Po nasvetih vrhunske sanjalke in mojstrice zalezovanja Florinde Donner Grau, ki nam je na delavnici nekaj sto kilometrov od New Yorka povedala, da so ogledala res čisto brez zveze. Zakaj? Kratki lasje so priporočeni in praktični zato, ker se ni treba niti enkrat na dan pogledati v ogledalo. Ja, ja punce, preveč je teh ogledal, ne? Odvisno, koliko jih hočeš videti!
Jaz se moram ogledati v vsakem bralcu te knjige, pa če sem si taka všeč ali ne. Dobiti moram nekakšno širino, za samo sebe, in predvsem - zabavati moram sebe in se sama sebi zdeti zanimiva. Kajti v času od Lidie do sedaj sem se premalo zabavala. In če sem se česa naučila, je to to, da je sedaj čas, ko moraš zase res dobro poskrbeti, kajti drugi po vsej verjetnosti ne bodo ali pa bo takih zelo malo. Takole je: ko sestaviš vse, lahko - če si res kreativen genij - dobiš vse, kar si nameraval in si želel. Mislim, da imam na nekaterih nivojih še preveč plusa in to bom tudi uravnala. In mislim, da si bom tudi skozi tole knjigo na koncu bolj zanimiva, kot sem si na začetku.
Ne obupajte nad menoj.
Razprite krila, spremenite hitrost in odletite.
Home
Pages: 1
