Se preden se narodimo smo ze zapisani smrti. V podzavesti je vsakdo od nas preprican v svojo nesmrtnost/neminljivost; spomnimo se samo reka: "Na to sem pomislil toliko kot na svojo smrt". Radi poudarjamo okolscine v katerih je kdo umrl in iscemo upravicljive razloge - racionaliziramo oziroma iscemo razloge za smrt, zaradi starosti, zaradi nesrece, zaradi...., saj se tako nazven obvarujemo ze pred samim razmisljanjem o nasi eventuelni smrti in se umikamo cim dlje stran od Matilde s koso. Vse bazira na nasih obrambnih mehanizmih, da instiktivno zbezimo stran od vsega, cesar nas je strah in predstavlja morebitno groznjo nasi goli eksistenci.
Kaj nas caka po smrti?
Nicnost, vakuum, praznina, neobstoj, morda pa cisto nekaj drugega, razsvetljenje, dusni mir, nebesa, sreca, spokoj, ali pa pekel, vecno trpljenje, kazen za nase grehe?

Je zivljenje zgolj iluzija, saj je smrt neizbezna? Kako sploh naj vem, da sem ziv, kajti morda sem duhovno mrtev? Kdaj sploh lahko trdimo, da je zivljenje v nas in zivimo? Kaj pa, ce bi dejansko postali nesmrtni, binase zivljenje dobilo na pomnu in vecji vrednosti, bi bili zares srecni....?

exorcist wrote on 15.08.2003 at 16:50:13:


Dihaš, ješ, piješ, hodiš, ljubiš ???, sovražiš ???......

Če si duhovno mrtev, moraš ugotoviti sam. Mislim, da nisi.

Nesmrtnost?......me ne. To ni to.