Človek je samemu sebi uganka.
Žrebiček se kmalu potem, ko se skoti, postavi na svoje noge in postane to kar je.
Človek pa se rodi nedonošen.
Celo leto potrebuje, da shodi, dobri dve desetletji, da postane polnopravni član neke družbe, a svoj pravi izraz, samega sebe pa išče celo življenje.
Sfinga ni človeku brez razloga postavljala uganke o človeku.
Da bi se našel, se mora le ta dodobra spoznati.
Poglobiti s mora vase in najti tisto, kar je v njem najbolj plemenitega, da bi postal zares sam svoj.
Pregovor pravi, da obleka ne naredi človeka, ker se da zunanjost ponarediti in z njo prikriti notranjo nrav.
Nrav je določena s tem, kako čustvujemo in kako razmišljamo.
Vendar so obleka, "telo" in nrav "duševnost in razum" samo naša druga nrava, skozi katero se izražamo kot telesna, duševna in razumska bitja, medtem, ko je naša prava ali prava nrava "pravi jaz".
er se običajno poistovetimo s svojo drugo nravo, si jo najprej pobližje poglejmo.
Duševnost je področje občutkov, čustev in želja.
Omogoča nam, da dogodke polno doživimo, da jih začutimo.
Duševnost daje življenju barvitost.
To je tudi svet domišljije in sanj imenovan astralni svet.
Podoben je živahnemu in pisanemu zabaviščnemu parku, kjer ure tečejo, ne da bi opazili.
zato ljudje, ki so preveč astralno odprti nemalokrat življenje dobesedno presanjajo.
Ne znajo se postaviti na trdna tla.
Duševnost je muhava in nestanovitna.
Premočna čustva nas lahko do te mere preplavijo, da izgubimo nadzor nad seboj.
Človek želi duševnost obvladati, tukaj mu pomaga razum.
razum je področje misli, načrtov in idej.
Z njim lahko trezno razmišljamo in se po presoji odločamo.
Predstavlja krmilo, s katerim lahko usmerjamo svoje življenje in mu dajemo smer.
Vendar, če je razum preveč tog, kar pomeni, da smo v svojih stališčih preveč togi in gluhi za drugačna mnenja je to kot zarjavelo krmilo, ki se ga ne da obračati.
Življenje postane osiromašeno za dinamiko in gibkost v prilagajanju novih izzivov, ki nam jih prinaša vsakodnevni tok dogodkov.
Zaradi tega postane človek nezadovoljen in zagrnjen ter se zateka k racionalizaciji.
Človeško življenje je torej razpeto med čustva in razum.
Ker živimo v času, ko dominira znanost, ki povdarja razum, so čustva v našem življenju nemalokrat potisnjena v kot.
Zato je razumljivo, da nemalo ljudi čuti in izraža odpor do razumskega mišljenja.
Po svoje upravičeno, vendar je njihova reakcija napačna.
Vendar, duhovnost pomeni harmonično osbno rast.
kako pa naj raste nekdo, ki je spustil krmilo svojega življenja in s prepustil tekovom čustev ?
Neki Grški filozof je dejal " drži se mere " , rešitev ni v skrajnostih, namreč v zlati sredini.
Ali kot je dejal Gospod Buddha " sredna pot, pot pozornost " ( pozornost je usmerjena zavest ).
Zavest ne pripada niti dušenosti niti razumu. Ne pripada naši drugi nravi, namreč naši pravi nravi.
Kdor začenja uporabljati zavest in je pozoren v življenju, razsvetljuje svoj razum z " lučjo " ki prihaja od znotraj in oplemeniti čustva s svojo pravo nravo.
Kdor je pozoren se preneha istovetiti s svojimi miselnimi in čustvenimi predstavami, ter postane, sam svoj.
Kdor je pozoren ta reši Sfingovo uganko in odkrije svoj pravi obraz, svoj notranji jaz.