VARIANTE

Variante na žensko.
Variante na užitke.
Variante na plojenje.

Vsaka
je samo ena izmed mnogih.
In vendar je
izjemna.

Vsaka je
varianta
na edino
ljubezen.

Skorja dlani in skorja kruha

Poslavljam se.
Nikamor ne odhajam -
stvari same odhajajo od mene
in tudi ljudje odhajajo.
_ _ _ _ _

Stojim na vijugasti stezi svoje mladosti,
pa se ljuba steza pod mojimi nogami širi
kot v pravljici - in nazadnje je ni več.
Cesta pelje od hiše do hiše.
_ _ _ _ _

Gledam pašnike svoje mladosti,
mirne krave in nagajivo drobnjad -
zapojem jim, da se bodo raje pasli,
pa jih ni nikjer več.
Menda stojijo v vrstah v velikih hlevih
in nobenega otroka ni nikjer,
da bi jim zapel.
_ _ _ _ _

Njivice in motike in cvetoči krompir,
upognjeni hrbti in hrapava skorja dlani
ob hrapavi skorji kruha!
Še so njivice, a ne kot pozdrav soncu,
dežju, vetru in ljudem.
Kot narodni park nemoči ležijo
majhne na visokih gričih.
Stopinje volov so počasne -
ostareli ljudje orjejo globoko in potrpežljivo,
ko da si orjejo grob.
_ _ _ _ _

In tam so gozdovi - moja prva pesem,
prvi beg od ljudi, prvi obračun s seboj,
želja iskalcev hodi med drevjem,
pa kape z zvezdami in puške.
Poslavljam se. Saj ne odhajam jaz.
Oni odhajajo. Kar tako spotoma ali stoječ na straži
dvignejo mah z gozdnih tal in zlezejo podenj
in ni jih več.
_ _ _ _ _

Mama, ljuba mama!
Hodi po kuhinji in me vedno manj čuje.
Vedno manj me vidi.
Lepega jesenskega dne si bo oprtala koš
in bo odšla po suho praprot za kozo.
Ne bo se vrnila.
Po najvišji, najbolj zlati praproti
bo splezala v nebo, v katerega veruje.
Živali bodo jokale,
tudi rože in ljudje.
_ _ _ _ _

Menda jočem. In nekaj blebečem: Rada vas imam!
Vseeno je, če prosim in se upiram.
Ničesar ni mogoče spremeniti -
saj ne odhajam jaz.