Kar se pa tice napovedovanja usode, pa bom se enkrat poudarila... Ne sme se napovedovati, sme se samo opozarjati.
Je pa res, da imam veckrat dolocene prebliske, ki pridejo in grejo naprej... Vcasih sem delala paniko, zdaj je ne delam vec... Sem se, le nekaj naucila iz tega
. Nikoli ne opozarjam kar tako... Vedno je v ozadju nek dogodek, ki pride, ko je cas za to... Problem pri meni je samo to, da ne vidim tistega casa natancno... Se mi je pa ze posrecilo, da sem do dneva natancno napovedala dogodek. Se pravi, da je veliko odvisno tudi od tega, cemu bi sploh sluzila taka napoved...
Bom pa opisala nek dogodek, ki mi je se dolgo ostal v spominu in mi dal vedeti, da moram notranji cut veckrat poslusat...
Sem enkrat sla s prijateljico ven v diskoteko. A, sem imela ze cel vecer en slab obcutek... Pol pa sem si rekla, da delam paniko, da bo vse ok... In sva se res peljali... Poslusali sva en dober komat na radiu, ko sem iznenada zacutila, grozen pritisk v glavi in "videla" samo luci, ki prihajajo proti nama... Najprej sem si rekla, da to ni nic, da je vse ok, in da delam paniko... Potem sem zacutila se mocnejsi pritisk in pricelo se mi je vrteti. No, pa sem ji le rekla, da naj zmanjsa plin in se bolj umakne s ceste... Nic ni vprasala, le ubogala me je... In v tistem trenutku, je iza ovinka pripeljal avto z veliko hitrostjo in z dolgimi lucmi... In ce ne bi avto zapeljala bolj na stran, bi se mimo vozeci zaletel naravnost v naju... Kako bi se koncala, ne bom ugibala... dovolj je, ce ze recem, da je na tistem mestu, kjer sva bili, ze pred dnevi, bila nesreca z smrtnim izzidom...
Jaz pa dostikrat razmisljam, da vlecem nase vse kar je negativnega... Kajti vedno, ko se s nekom vozim, mimo kake ceste, kjer se je zgodila nesreca z smrtjo, to obcutim kot nelagodnje...
In vcasih razmisljam, ali mi ti pribliski ne prinesejo samo tezave, ali pa celo dvome v lastno razsodnost, ko iznenada vidim pred ocmi nevarnost, ko koga opozorim na to... Predvsem pa, ko so v vprasanju custva do nekoga, za katerega ti itak ne bi bilo vseeno, ce se mu kaj zgodi. Pojavi se namrec takoj vprasanje, ce te sploh jemlje resno... Potem pa vprasanje; "Ali spet delam paniko?" In ce ga ne opozorim, pa se mu kljub temu, tisto zgodi, si bom ocitala vso zivljenje, da sem "vedela", pa mu nisem povedala... Kaj je torej boljse? Molcati, pa prositi, da se motim, da delam paniko, ali pa ga opozoriti in reci; "Lahko se tudi motim, ampak bodi vseeno bolj previden - tako mimogrede - "
Torej, tisti ki ima te sposobnosti, so mu na nek nacin kot olajsanje, po drugi strani pa v breme...
Pozdravcek,
Vilma