Torej, pravkar sem razmišljal o dogodkih v življenju in o tem, kaj bi pravzaprav spremenil, če bi vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo. Ali imamo res svobodno izbiro na vsakem koraku, ali pa je le nekje nek višji software, ki nam narekuje kako bomo vodili življenje in pri tem ne moremo postoriti prav nič? No, pa poglejmo.

Če bi vam danes iznenada nekdo povedal, da boste naslednji dan na poti v službo imeli hudo prometno nesrečo, bi ga poslušali in ne bi šli? Jaz zase vem, da ga po vsej verjetnosti ne bi resno vzel in bi vseeno šel, bil pa bi seveda bolj previden, kar pa še ne pomeni, da bi se v danem trenutku presenečenja lahko izognil neželjenemu dogodku.

Potem se dalje vprašamo; če bi vam nekdo rekel, da se boste hudo ponesrečili po stopnicah na poti na kavo med službenim odmorom, bi še šli? Tukaj je zame že večja verjetnost, da ne bi šel, saj se tukaj pojavi stvar prioritete - kava? Bom pa en dan brez nje, res ni taka panika, da bi moral reskirat tisto, pa čeprav majceno, možnost ponesrečenja. (Zopet le retorično, kave ne pijem.)

Torej, KOLIKO bi bili res zmožni obrniti življenje drugače - na bolje, če bi izvedeli vse? Če bi na svoji življenjski poti srečevali jasnovidce in vedeževalce, ki vam nekaj zapovedujejo? Ali pa če bi stvar preprosto sanjali in bi se vam kasneje začeli pojavljati isti vzorci? Bi se pri glavnejših rečeh res obračali na njihove besede in svojo domišljijo, ali pa bi le bolj delovali po svoji "lastni volji" in t.i. "izbiri"? Bi bil RES kdo pripravljen reskirati vse (za primer o res visokem reskiranju se spomnite Matrice)?

Jaz skoraj vem, da ne bi, vsaj zase. Saj je marsikdo do tistega, kamor je prišel, trdo delal in da bi to kar tako pustil sodeč po nekih puhlih besedah, kaj se "bo" zgodilo, ni prav velike možnosti. Seveda se ne sekiramo pri manjših zadevah, ki niso življenjskega (dolgoročnega) pomena, kot je recimo tista kava in podobne minimalne in nepomembne stvari.

Ko sem rekel, zgolj retorična vprašanja. Pa še eno; če bi vam nekdo povedal, da bodo dogodki iz tega foruma posledično vodili do zelo dramatičnih dogodkov v vašem življenju in celo izgube bližnjega, bi res takoj odšli zavedno dol? Po vsej verjetnosti ne bi, saj bi zadevo označili za bedarijo in šli naprej, kot ste si (baje sami) začrtali. Če pa človeka sploh ne poznate in bi to bil nekdo nov, pa bi ga po vsej verjetnosti še označili za slaboumnega norčka, ki išče pozornost. Takega pa potem res ne gre poslušat.

What is real?

Jaz bi tud stevilke za loto, prosim.

Lahka še moje vržeš na listek...

9, 12, 15, 21, 26, 33, 37...

himynameis wrote on 18.05.2003 at 00:24:56:




Mrzle vode pa toplega pira 8)

himynameis wrote on 18.05.2003 at 00:38:39:




Neumno vprašanje - neumen odgovor

Kar se pa tice napovedovanja usode, pa bom se enkrat poudarila... Ne sme se napovedovati, sme se samo opozarjati.

Je pa res, da imam veckrat dolocene prebliske, ki pridejo in grejo naprej... Vcasih sem delala paniko, zdaj je ne delam vec... Sem se, le nekaj naucila iz tega . Nikoli ne opozarjam kar tako... Vedno je v ozadju nek dogodek, ki pride, ko je cas za to... Problem pri meni je samo to, da ne vidim tistega casa natancno... Se mi je pa ze posrecilo, da sem do dneva natancno napovedala dogodek. Se pravi, da je veliko odvisno tudi od tega, cemu bi sploh sluzila taka napoved...

Bom pa opisala nek dogodek, ki mi je se dolgo ostal v spominu in mi dal vedeti, da moram notranji cut veckrat poslusat...
Sem enkrat sla s prijateljico ven v diskoteko. A, sem imela ze cel vecer en slab obcutek... Pol pa sem si rekla, da delam paniko, da bo vse ok... In sva se res peljali... Poslusali sva en dober komat na radiu, ko sem iznenada zacutila, grozen pritisk v glavi in "videla" samo luci, ki prihajajo proti nama... Najprej sem si rekla, da to ni nic, da je vse ok, in da delam paniko... Potem sem zacutila se mocnejsi pritisk in pricelo se mi je vrteti. No, pa sem ji le rekla, da naj zmanjsa plin in se bolj umakne s ceste... Nic ni vprasala, le ubogala me je... In v tistem trenutku, je iza ovinka pripeljal avto z veliko hitrostjo in z dolgimi lucmi... In ce ne bi avto zapeljala bolj na stran, bi se mimo vozeci zaletel naravnost v naju... Kako bi se koncala, ne bom ugibala... dovolj je, ce ze recem, da je na tistem mestu, kjer sva bili, ze pred dnevi, bila nesreca z smrtnim izzidom...

Jaz pa dostikrat razmisljam, da vlecem nase vse kar je negativnega... Kajti vedno, ko se s nekom vozim, mimo kake ceste, kjer se je zgodila nesreca z smrtjo, to obcutim kot nelagodnje...

In vcasih razmisljam, ali mi ti pribliski ne prinesejo samo tezave, ali pa celo dvome v lastno razsodnost, ko iznenada vidim pred ocmi nevarnost, ko koga opozorim na to... Predvsem pa, ko so v vprasanju custva do nekoga, za katerega ti itak ne bi bilo vseeno, ce se mu kaj zgodi. Pojavi se namrec takoj vprasanje, ce te sploh jemlje resno... Potem pa vprasanje; "Ali spet delam paniko?" In ce ga ne opozorim, pa se mu kljub temu, tisto zgodi, si bom ocitala vso zivljenje, da sem "vedela", pa mu nisem povedala... Kaj je torej boljse? Molcati, pa prositi, da se motim, da delam paniko, ali pa ga opozoriti in reci; "Lahko se tudi motim, ampak bodi vseeno bolj previden - tako mimogrede - "

Torej, tisti ki ima te sposobnosti, so mu na nek nacin kot olajsanje, po drugi strani pa v breme...

Pozdravcek,

Vilma

Tole je res zelo retorično, hy, hvala bogu, da se to ne dogaja.

Quote:


Meni se zdi, da se vsega ne da vedet zagotovo, ker smo neprestano na razpotjih izbir in s tem posledičnih "možnih" realnosti, ki pa jih je z vsakim nadaljnim trenutkom, med napovedjo in napovedanim dogodkom več...

Če se ti zgodi, da te nekdo opozori na nekaj ali pa ti kaj napove, se to tak redko dogaja, da se mi zdi, da ni neumno takemu prisluhnit, že zaradi dileme, o kateri govori Vilma. Večinoma najbrž ljudje, ki to vidijo ali začutijo kar dobro premislijo, ali bi ali ne bi te "nadlegovali" s svojimi slutnjami. In tudi, ko ti jih povejo, ti še vedno ostane občutek v sebi, po katerem se ravnaš. Običajno se tako ravnamo po sebi. Svoje sanje bi jemali dosti bolj resno, kot napoved koga drugega, posebej, če se nam take stvari ne sanjajo velikokrat.

Kar se tiče razlogov, da se te slutnje oz napovedi sploh pojavijo, mi je v spominu ostala neka misel iz Alkimista. Da se včasih nek dogodek napove z namenom, da bo lahko spremenjen.

Nič ni naključno

Vilma, ta topic sploh ni nič letel nate.
[/quote]

Vem, da ni, Himy A, jaz sem napisala, tako kot sem tisti hip cutila v sebi.

Pozdravcek,

Vilma