X
4
  
Offline

Vsa moja družina je narejena iz mesa.
Posts: 407
Gender:
|
Spider-Man 2.
Film po stripu, ki je tako dober, da je primeren tudi za tiste, ki ne gledajo filmov po stripih. Čeprav smo zadnja leta priča inflaciji filmov po stripih (X-Men, X-Men 2, Punisher, Daredevil, Hulk, Blade 1, Blade 2, Blade 3, Avengers, Cat Woman, Elektra, Fantastic Four, itd) in dosti jih je dobrih ali vsaj ne zanič, ne bi niti enega izmed priporočal za ogled ljudem, ki ne štekajo stripa ali celo (ali taki sploh obstajajo?) filma. Spider-Man 2 pa je iz popolnoma drugega štofa - zelo gledljiv tudi za nepoznavalce. Ko se luči v kinematografu zatemnijo (filma je škoda za ogled na divxu), vedite, da boste v naslednjih dobrih dveh urah izjemno uživali.
Sam Raimi je začel režirati pri 19ih letih in za diplomsko delo posnel Evil Dead, skupaj s svojim študentskih kolegom Brucom Campbellom, sicer igralcem, v glavni vlogi. Evil Dead je takoj postal nizkoproračunska klasika, kateremu je sledil Evil Dead 2 (remake prvega dela z večjim proračunom) in bombastični Evil Dead 3 (le kje drugje še vidimo masovne bitke z živimi okostnjaki?). Fant je že v mladosti izkazal izjemen talent za delo s kamero - le kateri drugi režiser naredi horror trilogijo tako, da negativca sploh nikoli ne pokaže? Oz. ga pokaže tako, da se s kamero privezano na motor divje vozi po gozdu in snema drevesa? To kaže na to, da je Raimi eden izmed tistih redkih režiserjev, ki imajo poleg talenta še nekaj: svojih filmov se ne lotevajo obrtniško, ampak vanje toliko verjamejo, da so zanje pripravljeni storiti čisto vse. Vanje prelilejo svojo dušo, se za financiranje svojih prvih filmov, če je treba, tudi poročijo s producentko, prodajo ledvico, ločijo, vdirajo v montaže sobe, organizirajo tombolo ali celo menjavajo vere. Tako kot Spielberg, Cameron, Rodriguez, Ed Wood, in Jackson. Filmi, ki nastanejo kot produkt tako velike zagnanosti, že privzeto ne morejo biti slabi.
Da ima Sam žilico za snemanje filmov po stripu je pokazal z Darkmanom (dobrih 10 let nazaj). Kot vedno, je tudi tokrat njegova kamera izjemno tekoča, sploh nič statična, kot bi bila le muha, osvobojena vseh tehničnih omejitev. Poleg fluidne kamere je njegov zaščitni znak postal tudi to, da v vsak svoj film postavi v manjšo vlogo tudi karizmatičnega Bruca Campbella, s katerim je ostal prijatelj vse iz študentskih dni. Pa svojega brata Teda Raimija.
Spider-Mana je sprva hotel posneti James Cameron (Terminator, Titanic), toda zaradi dolgoletnih razprtij na sodišču, ko niti Marvel ni vedel, komu je prodal filmske pravice Spider-Mana, je izgubil interes. Sam Raimi je besno agitiral, da bi on režiral ta film in na koncu zmagal. Takrat 42-letni Raimi je sicer posnel film pohvalno, toda zgodba je bila točno takšna kakršna naj bi bila po besedah nasprotnikov stripov - površna, veliko prazne akcije in puhla. Iz kina nisem odšel ravno navdušem, temveč že naveličano razočaran. Edina svetla točka je bil Bruce Campbell kot komični napovedovalec wrestling dvobojev.
Spider-Man 2 pa je eden tistih redkih nadaljevanj, ki predhodnika ne samo dosežejo, temveč tudi presežejo. Liki v filmu so dejansko mesnati, dobro razviti, z motivi, ki jih razumemo ter, najpomembneje, življenjski. Ponavadi v strip filmih čakamo le na akcijo in škrtamo z zobmi med prebijanjem skozi "navadne" dele filma, tokrat pa avtorji izjemno dobro balansirajo med tema dvema aspektoma zgodbe.
Posebej všeč mi je bilo, kako so avtorji prikazali temno plat človeške zavesti, ki se nas včasih polasti - v obliki štirih mehaničnih lovk z lastno inteligenco, ki človeka, ki jih nosi na hrbtu, po neki nesreči prevzamejo do te mere, da svojo dobro plat potisne v zaborav. Vsakič, ko smo priča kakšnemu moralnemu dvoboju v njem, ko se skuša otresti vpliva lovk in znova postati dober človek, je Raimi odlično prikazal njegov brezup, kako jim ne more ubežati, saj so lovke (temna plat) njegov neločljiv del.(ne morem verjeti, da še vedno berete tole moje bluzenje. pošljite mi IM, pa dobite za nagrado pijačo po vašem izboru.) Lovke za njegovo glavo, čeprav železne, so prikazane zelo živo, še posebej v trenutkih, ko zaslutijo, da se svetla plat osebnosti prebuja. Delujejo kot zlobni moralni policaj, ki človeka ne zatolčejo, temveč nevidno zapeljejo na stranpoti. Odlično prikazana manifestacija dualnosti človeške duše. Štof za knjige o morali in človeški psihi. Moderni dr. Jackyll in mr. Hyde.
Tu je še glavni junak, Spider-Man, ki se mora prav tako otepati z dvojnosto. Ali biti to, kar je, kar mu je bilo dano ali biti to, kar družba pričakuje od njega. Ko se na koncu le odloči biti to, kar čuti, sledi fenomenalna scena pobeglega vlaka, med katero njegovo bolečo odločitev, da se odpove tistega, kar najbolj ljubi, režiser odlično prikaže kot Jezusovo križanje na križ - dal je svoje telo, svojo bit, za nas, navadne ljudi. Na koncu te scene glavni junak izgleda kot dobesedno razpet na križu. Simbolika te scene kriči.
In še in še podobnih zadev je v filmu, ki mu dajo bolj pridih romana ali celo gledališke igre. Specialni efekti in akcija, odlični kot so, tokrat niso namenjeni sami sebi, glasni in prazni, temveč so le pomagalo za prikaz odlične zgodbe, polne klasičnih, večnih a nikoli zastarelih človeških motivov: maščevanja, hrepenenja, žrtvovanja, biti boljši človek (in ne uspeti), itd...
In seveda Raimijeva kamera, ki še nikoli ni bila tako svobodna.
In Bruce Campbell, tokrat kot sarkastični portir v gledališču.
|