Meni, a kaj je meni, ja nič, kaj mi pa naj bi bilo ?
In kaj si naj preberem, povej, prosim, kajti tukaj v Velenju sem že vse knjige v knjižnici prebral in to po dvakrat, no, res, da takšnele o človeku in njemu kao nek slične podgane, no take pa res nisem bral.
Ja, kaj je pa tebi ?, jaz vedno iskreno razmišljam, ne skrivam se za nekimi lepimi frazami.
S kakšnim namenom pišeš ?

Dobro, OK, ti samo piši, me enmal interesirajo te podgance in te igre in vsa ta slepila.

Vsakdo ima oči, ušesa in razum, da igro lahko vidi, preden vanjo stopi. Tako ima možnost, da se ji izogne, če to zmore. Kajti ko vstopi, je težko izstopiti. Skušnjava je tako velika, kolikor človek ni pripravljen videti. Najbolje je iti mimo vsega, kajti sleherna igra človeka zavije v svoj krog, in tako ne gre več naravnost v neskončnost. Nevarnost je velika zato, ker je mogoče v krogu plesati v nedogled z goljufivim občutkom preglednosti in dogajanja. V ravnini pa človek ne ve, kam gre, in nima občutka, da se bo kdajkoli dosegel in zaključil. Vsaka igra je podobna obujanju mrtveca. Nikakršen napor mu ne vdihne življenja.

Znak, da je kdo v igri, je nemir. Kajti izid igre je negotov. In bolj ko je človek v krogu, dlje je rezultat. Nemir prerašča v strah in napadalnost. Človek pa, namesto da bi postal nezadovoljen z igro, postane nezadovoljen s seboj. Pomen, ki ga pripisuje igri, ga žene v konflikt s samim seboj. Ždi in se poti v okrilju svoje igre, ki pa ostaja brez rezultata, ker nikomur in ničemur ne dovoli, da bi bili njegov rezultat.

Ko človek dozori in zapusti vse igre, mu je edina mera tisto, kar je, sočlovek in narava, ki ga obdaja. Dorasel življenju ostaja miren, tudi če rezultata ni. Nima mere, s katero bi meril, kaj in koliko česa naj bi bilo. Ko človek zares odhaja, odhaja od vsega. Ni mu mar posmeha. Gre naprej in niti ne ve, kam.

Človeka, ki je zunaj igre, igralec ne more obremeniti. Če namreč igralec dosledno igra, bo skušal tudi neigralca zaplesti v svojo igro. Ta pa odhaja in ne najde v igri nobene privlačnosti. Če pa igralec ob neigralcu pozabi na svojo igro in stopi z njim v korak, bosta pač odhajala oba, družilo pa ju bo prijateljstvo. Neigralec je igralcu največji izziv ravno s tem, da v ničemer ni rezultat njegove igre. Igralec pa se znajde v še hujši stiski, saj vidi: glej, ta je odšel, jaz pa se še naprej peham, kot da onkraj mojega rezultata ni ničesar. In vendar je ta človek nekam šel. Neigralec z močjo lastnega odhoda zrahlja igralcem zanke njihovih iger.

V igri človek vedno čaka na rezultat v prihodnosti in tako zapušča sedanjost. A v sedanjosti je vse, kar potrebuje. Podoben je bahaču, ki še dobro ni vsejal, pa že govori o žetvi. Moder kmet govori pač samo o semenu, kajti edina vednost je lahko le o tem, kar je že bilo. Razpravljati o tem, kar ima priti, je odveč. Sanjač si v svojem sanjarjenju vedno odmeri dobiček.

Tudi pri ljubezni velja, da bo izgubila vso resničnost, čim dva v njej iščeta svoj rezultat. Čar uvodnih vzgibov premine in dva se zavrtita v mrtvi ples, v katerem skušata drug drugega voditi po svojem taktu. Če pa dva v ljubezni ne iščeta sebe, lahko ta teče naravnost v nepredvidljivo. Vse ji je novo in nikoli se nič ne vrača.

Kadar karkoli preide v mrtvi ples, kratko malo odidi! Če pride tisti, ki je s teboj začenjal igro, za teboj, je vreden tvojega življenja. Če ne pride, je sicer žalostno, toda bolje tako. Po svoji volji in želji nihče v nikomer ne more roditi ljubezni. Po svoji volji lahko samo odide, če ljubezni ni. Sam sebi nihče ne more ustvariti nobene stvarnosti, nobenemu odnosu ne more dodati resničnosti, da bi bil poln. Lahko jo edinole pogoji s tem, da se da na voljo.

Človek naj bi vedno prihajal, kod da odhaja. In modro je prihajati le toliko, kolikor si zmožen odhajati. Kar je več od tega, rodi privrženost, ta pa bojazen in bolečino. Sleherna radost v igri je odtehtana z nemirom in bolečino izgube, ko jo čas razdre.

Človek, ki odhaja, je živ v vsem obsegu svoje človeškosti. V svojem srcu nosi ljubezen do vsakogar, saj je več ne razporeja po lastnih namenih. Vsakemu se zmore približati le toliko, da ta lahko v njem prepozna človeka. Iskrica žive resničnost že kako najde pot skozi oklep predsodkov. Če pa jo sočlovek sprejme, o tem odloča on.

Prava ljubezen vedno najde pot, saj nikakor ni podrejena določenemu načinu, da bi lahko bila stvarna. Najmočnejša je tista, ki je resnična na vse možne načine.

Mnogo iger igra na karto skrivnosti, češ da je tisto najpomembnejše skrito in da prave resničnosti igre zlepa ne moreš dojeti. Toda to ni nič več kot zanka. Vse, kar je, je lahko tudi dostopno in zadosti očitno, da se človek prepriča. Na te igre nasedajo lahkoverneži, ki so pripravljeni vse staviti na kocko prividov. Kadar dva drug drugemu dovolita v celoti biti, ne obstaja nič skritega več, postaneta si oprijemljiva in dosegljiva. Vse skrivalnice skrivajo predvsem prazen nič, na limanice pa lovijo tiste, ki se zadovoljijo s prazno obljubo.

Odkar svet stoji, je zgrajen na igrah. Vsakovrstna dogajanja zelo strogo potekajo po pravilih iger, kakor da bi življenje bilo brezoblično in bi ga bilo treba šele z omejevanjem prav oblikovati. Poleg osnovne oblike ima večina iger še stranska vrata, oziroma svoj faul, skozi katerega spretnejši poskušajo čim hitreje priti do rezultata. Tako nastajajo še nove in nove igre. Človeku pa nič ne pomaga, če izpopolni in pretanji svoje igralstvo, ampak mu je v olajšanje in razbremenitev le to, da igre zapušča, ter si tako povrne spontanost, iz katere je bil kot otrok tudi izšel.

Zgrešena vzgoja otroka pripravi do tega, da se mu zdi najvažnejše igrati pravilno in uspešno, zato da bi ga okolica upoštevala. Mladostnik, ki karkoli določa in predvideva, s tem pripira prej na stežaj odprta vrata življenja. Odprta so tistemu, ki vse prepušča času in sočloveku. Tak človek soljudem tudi prebuja polno gledanje v igro. Ko ugotoviš, da je še tako izdelana igra nezadostna, začenja zasvojenost popuščati. Tedaj te igra ne bremeni več z egom in v njej ne iščeš več svoje rešitve in smisla.

Zares dober do človeka je isti, ki mu pusti na voljo vse možne igre, češ: »Igraj se, kakor in kolikor te je volja.« Če te kdo tako zelo sprejme, da ti dovoli vse, sploh ne veš več, katero igro bi si izbral in ne najdeš več razloga, da bi se vezal in omejeval na neko določeno igro. Zato si tako najprej rešen, kajti zaveš se lahko, da igra igro spodbija in da nobena ni v prednosti.

Igra tem bolj mori duha in duši spontanost, čim bolj izključna je in čim bolj se povzdiguje nad vse druge igre. Narod, ki dosledno uveljavlja in propagira eno samo igro kot edinstveno, z izsiljeno enotnostjo ugonablja duha. Taka zaslepljenost, ki si podreja presojo čez vse, je rak, ki napada ves organizem hkrati. Vitalno in ustvarjalno družbeno življenje je možno le tam, kjer vlada enakopravnost, odprtost do drugačnosti, kjer sme smel duh delati izlete v neznano. Ena sama ideja, ena vizija je vedno sužnost na zelo kratki verigi.

Tisti, ki ne igra več, je razorožen, praznih dlani. Vsi jih lahko vidijo, saj jih ne skriva. Tako daje tudi drugim pogum, da bi spustili svoj kamen in svojo gorjačo ter si počasi upali biti z ljudmi ljudje. Kdor je samega sebe sprejel, se ne sramuje več svoje majhnosti. Ne najde več razloga, čemu bi se še potil pod svojimi krinkami, pa če ga poslej sprejme kdo ali nihče.

Ob njem je vsaka igra brez učinka in tisti, ki imajo raje ustrezanje igri kot človeško bližino, ga zapustijo. Tak človek premore veliko trdnost in gotovost, kakršne nima nihče, ki je v igri. Pa vendar bo našel prav malo posluha, češ: »Kaj bi z njim, ta ni zame. Takega iščem, ob katerem bom zanesljivo čutil, da je moja igra prava in da se ji lahko posvetim za ceno življenja.«

Preskušen človek, ki se je v viharjih življenja izmodril, ima razumevanje za človeško slabost. Vendar je vse, kar lahko stori, to, da vsakemu pusti svoje: »Igraj se, če misliš, da je vredno tvojega življenja. Jaz ti pač ne morem opravičiti nobene igre. Če pa se sam omejuješ in bi še mene rad omejil na svojo igro, ti moram povedati, da me ni ne tu ne tam. Ker sem vsem stvarem enako blizu, ne morem biti samo tu ali tam. Če me vidiš samo na enem mestu, se varaš. Celo, če bi me hotel na tem mestu postaviti na oltar, me ni.«

Kvariti se človek začne, čim se v domišljiji odtrga od svoje preprostosti in sede na vzvišen položaj. Tedaj se ne zaveda, kako narava zahteva, da se za vsak položaj. Tedaj se ne zaveda, kako narava zahteva, da se za vsak korak naprej nekega dne spet moraš vrniti korak nazaj. Vse prednosti in povišanja čas pozabi in zbriše. V svojih ambicijah lahko odplavaš neskončno daleč, a nekega dne se boš moral vrniti. Minljivost vse izravna. Kdor napreduje zelo daleč, žal prehitro pozabi, da je začel iz nič in prestižen položaj ga lahko zasvoji, pa ob svoji uri ne prenese vrnitve na začetek.

Vsaka igra je poskus obrambe napačnega izhodišča v odnosu do življenja. Napačno izhodišče človek izbira v nevednosti in pomanjkanju izkušenj. Ohranja ga pa često iz lagodnosti in nepripravljenosti za soočenje. Tudi dobronameren človek se težko izogne nekaterim igram, ki jih kot igre ne zna prepoznati, zato je potemtakem obsojen na številne poraze.

Dokler je človek iskren in se trudi biti resničen, je na robu svojih meja in se premika naprej. Len človek, ki brezbrižno ždi, pa niti ne ve, kje so njegove meje in kaj ga muči. Lenuh je sicer v igri, se pa niti ne potrudi za rezultat in tako ne more spoznati, da ta pravzaprav ni uresničljiv. Od vseh se ravno on najteže približuje objektivnemu izhodišču, kjer bi se razvezal potrebe po tem, da bi bil nekaj drugega, kar dejansko je. Včasih se zdi, da tak človek zavrže življenje še preden ga je skusil in okusil.

V zadnjem izhodišču, ki je ničelno, nepristransko in torej objektivno, se igra več ne poraja. Predvidevanja v njem ni več in vse, kar je, je doživeto resnično. V tej poslednji točki človek kot osebnost zaspi, da bi tisto, kar ga bo prebudilo, imelo v njem polno resničnost.

Zmage človeka, ki je premagal samega sebe, ne more spremeniti v poraz niti bog.  (Buddha Sakyamuni)




uživajte!