Welcome, Guest. Please Login or Register
Forum Svet pogovorov gape.org
Sončeve pozitivke
pilcom.si
 
  HomeHelpSearchMembersLoginRegister  
 
Pages: 1 2 3 
(Read 9499 times)
LittleStar
Ex Member




Re: IGRA
Reply #30 - 12.06.2003 at 15:54:36
 
Quote:
In ti vse to veselo prepisuješ ? Potem to ni tvoje ? in kakšno igro sedaj s tem igraš ? kaj bi rada povedala ?

Ta zapis spodaj ti pa popolnoma pristaja, a je tudi prepisan ?

In tebi je ta knjiga razdrla igro, kaj si sedaj podobna podgani ali kaj si hotela povedati ?


Undecided Pa kaj je tebi? Raje si kaj preberi pa malce iskreno razmisli. S tem namenom pišem. OK?
Back to top
 
 
IP Logged
 
kreden
Ex Member




Re: IGRA
Reply #31 - 12.06.2003 at 15:58:52
 
Meni, a kaj je meni, ja nič, kaj mi pa naj bi bilo ?
In kaj si naj preberem, povej, prosim, kajti tukaj v Velenju sem že vse knjige v knjižnici prebral in to po dvakrat, no, res, da takšnele o človeku in njemu kao nek slične podgane, no take pa res nisem bral.
Ja, kaj je pa tebi ?, jaz vedno iskreno razmišljam, ne skrivam se za nekimi lepimi frazami.
S kakšnim namenom pišeš ?

Dobro, OK, ti samo piši, me enmal interesirajo te podgance in te igre in vsa ta slepila.
Back to top
 
 
IP Logged
 
LittleStar
Ex Member




Re: IGRA
Reply #32 - 22.07.2003 at 08:58:28
 
Najmanjši med igralci je bog, se pravi tista prvobitna sila, ki venomer poraja, ohranja in umika vse, kar je. Bog daje možnost, da lahko vsi igrajo. Toda, ko si naposled z njim soočen, kaj in kako boš igral, da bo sebi v čast in potrditev? Bog te lahko kvečjemu pusti: »Igraj, če hočeš!« Ob sleherni tvoji igri ostane brez vzgiba.

In če si igralec, si v tem primeru dokončno zlomljen. Tvoja napadalnost lahko naraste do neskončnosti, ker se zaveš, da je tvoja igra popolnoma prazna in se igraš zgolj sam s sabo, na svoj račun. Bog ti celo ne bi vedel povedati, čemu si sploh igral. Rekel bi ti: »Če sam ne veš, nihče ne ve.«

Pravi vernik se zaveda, da je bog najtišji in da njegov molk govori: »Če želiš resnično biti, potem bodi meni podoben! Bodi, kot da te ni. Dovoljeno ti je, da si lahko vse, kar hočeš. Vendar se iz tega uči biti nihče.«

Igralec soigralce gleda zgolj skozi oči igre. Človeka v soigralcu čuti le toliko, kolikor ga igra še ni zasvojila. Ljudje, ki jih druži ista igra, so si sovražniki, četudi se jim zdi, da so prijatelji, kajti drug drugega v igri premagajo in kot človeka izničijo. Drug drugemu so dejansko mrliči, vse vzgibe mimo svoje igre spremljajo s hladno ravnodušnostjo. Samo kadar se družita dva iz različnih iger in mimo njih, ju druži prijateljstvo.

Največ, kar igra lahko odkrije človeku, je to, da živi v utvarah, in da vsaka igraj prej ali slej propade, ker jo zmelje mlin časa, življenje pa postavi na laž. Zato bi človek lahko konec koncev bil vesel, kadar mu kaka igra razpade, pa če ga to še tako prizadene. Četudi koga razočara ljubezen in pade v malodušje, naj bo srečen, kajti depresija mu razkrije, da je bil igralec in je delal račune brez krčmarja. Ko bi ne bil igralec, bi izgubo prenesel brez bolečine in nemira.

Kajti le kar nam da življenje, je pravo, ne kar si vzamemo sami. Ptica, ki pred zimo leti na jug, se spomladi vrne. prav tako življenje vrne človeku vse, kar mu je resnično namenilo, ko pride čas za to. Človek naj bo zato vesel svojih porazov, ker je poraz pred očmi življenja vreden več kot zmaga. Ko je človek poražen v vsem in zapusti poslednjo igro, tedaj najde življenje v njem svoj prostor, da lahko zaživi svobodno.

Ni treba varovati človeka pred tem, da bi veliko skusil. Z ničemer ni določeno, da je treba biti drzen, niti da je bolje biti pohleven. Vsak ima pravico znajti se po svoje. Saj karkoli si kdo odmeri, je malo in enostransko v očeh neskončnega življenja. Z lastno izbiro je zato zvezan nemir in dvom. Čemu potem karkoli izbirati?
Back to top
 
 
IP Logged
 
LittleStar
Ex Member




Re: IGRA
Reply #33 - 22.07.2003 at 09:14:17
 

Vsakdo ima oči, ušesa in razum, da igro lahko vidi, preden vanjo stopi. Tako ima možnost, da se ji izogne, če to zmore. Kajti ko vstopi, je težko izstopiti. Skušnjava je tako velika, kolikor človek ni pripravljen videti. Najbolje je iti mimo vsega, kajti sleherna igra človeka zavije v svoj krog, in tako ne gre več naravnost v neskončnost. Nevarnost je velika zato, ker je mogoče v krogu plesati v nedogled z goljufivim občutkom preglednosti in dogajanja. V ravnini pa človek ne ve, kam gre, in nima občutka, da se bo kdajkoli dosegel in zaključil. Vsaka igra je podobna obujanju mrtveca. Nikakršen napor mu ne vdihne življenja.

Znak, da je kdo v igri, je nemir. Kajti izid igre je negotov. In bolj ko je človek v krogu, dlje je rezultat. Nemir prerašča v strah in napadalnost. Človek pa, namesto da bi postal nezadovoljen z igro, postane nezadovoljen s seboj. Pomen, ki ga pripisuje igri, ga žene v konflikt s samim seboj. Ždi in se poti v okrilju svoje igre, ki pa ostaja brez rezultata, ker nikomur in ničemur ne dovoli, da bi bili njegov rezultat.

Ko človek dozori in zapusti vse igre, mu je edina mera tisto, kar je, sočlovek in narava, ki ga obdaja. Dorasel življenju ostaja miren, tudi če rezultata ni. Nima mere, s katero bi meril, kaj in koliko česa naj bi bilo. Ko človek zares odhaja, odhaja od vsega. Ni mu mar posmeha. Gre naprej in niti ne ve, kam.

Človeka, ki je zunaj igre, igralec ne more obremeniti. Če namreč igralec dosledno igra, bo skušal tudi neigralca zaplesti v svojo igro. Ta pa odhaja in ne najde v igri nobene privlačnosti. Če pa igralec ob neigralcu pozabi na svojo igro in stopi z njim v korak, bosta pač odhajala oba, družilo pa ju bo prijateljstvo. Neigralec je igralcu največji izziv ravno s tem, da v ničemer ni rezultat njegove igre. Igralec pa se znajde v še hujši stiski, saj vidi: glej, ta je odšel, jaz pa se še naprej peham, kot da onkraj mojega rezultata ni ničesar. In vendar je ta človek nekam šel. Neigralec z močjo lastnega odhoda zrahlja igralcem zanke njihovih iger.

V igri človek vedno čaka na rezultat v prihodnosti in tako zapušča sedanjost. A v sedanjosti je vse, kar potrebuje. Podoben je bahaču, ki še dobro ni vsejal, pa že govori o žetvi. Moder kmet govori pač samo o semenu, kajti edina vednost je lahko le o tem, kar je že bilo. Razpravljati o tem, kar ima priti, je odveč. Sanjač si v svojem sanjarjenju vedno odmeri dobiček.

Tudi pri ljubezni velja, da bo izgubila vso resničnost, čim dva v njej iščeta svoj rezultat. Čar uvodnih vzgibov premine in dva se zavrtita v mrtvi ples, v katerem skušata drug drugega voditi po svojem taktu. Če pa dva v ljubezni ne iščeta sebe, lahko ta teče naravnost v nepredvidljivo. Vse ji je novo in nikoli se nič ne vrača.

Kadar karkoli preide v mrtvi ples, kratko malo odidi! Če pride tisti, ki je s teboj začenjal igro, za teboj, je vreden tvojega življenja. Če ne pride, je sicer žalostno, toda bolje tako. Po svoji volji in želji nihče v nikomer ne more roditi ljubezni. Po svoji volji lahko samo odide, če ljubezni ni. Sam sebi nihče ne more ustvariti nobene stvarnosti, nobenemu odnosu ne more dodati resničnosti, da bi bil poln. Lahko jo edinole pogoji s tem, da se da na voljo.

Človek naj bi vedno prihajal, kod da odhaja. In modro je prihajati le toliko, kolikor si zmožen odhajati. Kar je več od tega, rodi privrženost, ta pa bojazen in bolečino. Sleherna radost v igri je odtehtana z nemirom in bolečino izgube, ko jo čas razdre.

Človek, ki odhaja, je živ v vsem obsegu svoje človeškosti. V svojem srcu nosi ljubezen do vsakogar, saj je več ne razporeja po lastnih namenih. Vsakemu se zmore približati le toliko, da ta lahko v njem prepozna človeka. Iskrica žive resničnost že kako najde pot skozi oklep predsodkov. Če pa jo sočlovek sprejme, o tem odloča on.

Prava ljubezen vedno najde pot, saj nikakor ni podrejena določenemu načinu, da bi lahko bila stvarna. Najmočnejša je tista, ki je resnična na vse možne načine.
Back to top
 
 
IP Logged
 
LittleStar
Ex Member




Re: IGRA
Reply #34 - 22.07.2003 at 09:44:26
 
Dostop v vsako igralnico, torej do vsakega človeka, ima samo tisti, ki ne igra in ki vedno lahko odide. Ko pride v igralnico, so ga ljudje veseli, ker je prijeten in topel. Ko pa odide, ostaja v njihovih srcih grenkoba, ki je lahko zdravilo za njih suženjstvo igri. Kako boš človeku pomagal, če ne vstopiš v njegove dvore? Toda pomagaš mu lahko le toliko, kolikor znaš iz njih tudi oditi. Če si zmožen ne igrati in kljub temu priti v njegovo igralnico, te ne bo mogel sovražiti, ker bo čutil, da si z njim, čeravno nisi z njegovo igro.

Problematičnost zunanjih situacij zadeva človeka zgolj toliko, kolikor je sam problematičen in nerazrešen. Vsi problemi zadevajo v inačice človekove identitete in če ta ne obstaja, tudi problem ne obstaja.

Samo nepotrjen si lahko resničen. Si, kot da te ni, razvezan vseh spon; sploh ne veš, zakaj in čemu si. V tem je pravi mir. Nekaj tega čuti otrok, dokler še ni z ničemer obremenjen. Nič ni potrebno za ta mir in lahko ga užiješ brez navzočnosti česarkoli. Vsak mir, ki je zanj potrebno prisotnost kake stvar, je zgolj pogojen in izgine, čim se ta stvar umakne. Pravi mir je tisti, ki človek v njem obstane in vztraja sam zase.

Resnično dorasel življenju je človek takrat, kadar za svoje poti sploh ni več zmožen ugotavljati, v čem so mu koristne in potrebne. Tako gre v vsako smer nepotrjeno. Ne ve več, zakaj je tu ali tam, vendar je zmožen biti. Dokler se človek giblje v vednosti: »Zato sem bil tu in zato grem tja,« je še vedno sredi iskanja in njegov spremljevalec je nemir.

V resnem in prisebnem pogovoru ni potrebno ničesar potrjevati niti zanikati. Nesmiselno je stvari poimenovati kot dobre in slabe, saj življenje samo odloča o tem in je človekov komentar odveč. Vsako dokazovanje in pobijanje mnenj je odbojka brez smisla ter samo razpihuje igralske strasti.

Vsakdo išče pravi mir in pravo življenje. Resnično razumeš človeka, kadar ga jemlješ kot sebe in mu dovoljuješ iskati na vsak možen način, ter mu ob tem ostajaš prijatelj. Nisi upravičen obsojati nepravilnosti pri soljudeh, saj prihaja do njih zaradi iskanja, v katerem se vsakdo tudi moti. Treba je sočloveku dovoliti napako, da jo bo lahko videl.

Ostani sočloveku prijatelj ne glede na to, če te je zapustil in je brezbrižen do tvoje naklonjenosti. Ne veš, kje se v iskanju spet najdeta. Sprijazni se z njegovo zmoto in priznaj svojo, saj si tudi sam neveden. S tem boš ustvaril več bližine kot z dokazovanjem svoje pravilnosti. Človek v zmoti je še vedno človek.

Z vsakim človekom si lahko v dialogu. S tem, da si nihče, je on ob tebi lahko karkoli, in ravno to mu omogoči, da se vidi. Svoboda, ki mu jo puščaš, deluje kot ogledalo, v katerem se lahko zagleda. Dokler ga ne sprejemaš, to čuti kot pritisk.

Človek sega po minljivih stvareh kot bi bile večne in jih grabi za ceno življenja. Pričakuje, da bo našel mir, ko si bo izpolnil neko željo. A ko človeku ugasne ena potešena želja, zagori v njem deset drugih, bolj drznih. Zato se mora človek, ki mu je do miru in svobode, izviti iz objema svojih želja, ne pa da jih goji in pestuje. Klobčič želja se navija in postaja vse težji, poželenje vse bolj nenasitno. Zato je najbolje, da želje propadejo čim prej, da je človek čim prej poražen. Človeku je blagor poraz, ne zmaga. Zmaga izgubi vso zanimivost, ko je dosežena, in zahteva novo, še večjo zmago.

Zmagovalec je vedno paradoksnem položaju: enako velik udarec, kot ga zada, prejme tudi sam. Njegova zmaga je vedno nekoga poraz, to pa rodi novo tekmo in boj gre tako v nedogled. Pravega zmagovalca sploh ni. Edina resnična zmaga je v tem, da človek obvlada gon, ki ga sili v potrjevanje, in da sprejme mir nepotrjenosti. Zmagovalec ostane osamljen, nepotrjeni je blizu vsem stvarem.




Back to top
 
 
IP Logged
 
LittleStar
Ex Member




Re: IGRA
Reply #35 - 22.07.2003 at 14:24:46
 
Mnogo iger igra na karto skrivnosti, češ da je tisto najpomembnejše skrito in da prave resničnosti igre zlepa ne moreš dojeti. Toda to ni nič več kot zanka. Vse, kar je, je lahko tudi dostopno in zadosti očitno, da se človek prepriča. Na te igre nasedajo lahkoverneži, ki so pripravljeni vse staviti na kocko prividov. Kadar dva drug drugemu dovolita v celoti biti, ne obstaja nič skritega več, postaneta si oprijemljiva in dosegljiva. Vse skrivalnice skrivajo predvsem prazen nič, na limanice pa lovijo tiste, ki se zadovoljijo s prazno obljubo.

Odkar svet stoji, je zgrajen na igrah. Vsakovrstna dogajanja zelo strogo potekajo po pravilih iger, kakor da bi življenje bilo brezoblično in bi ga bilo treba šele z omejevanjem prav oblikovati. Poleg osnovne oblike ima večina iger še stranska vrata, oziroma svoj faul, skozi katerega spretnejši poskušajo čim hitreje priti do rezultata. Tako nastajajo še nove in nove igre. Človeku pa nič ne pomaga, če izpopolni in pretanji svoje igralstvo, ampak mu je v olajšanje in razbremenitev le to, da igre zapušča, ter si tako povrne spontanost, iz katere je bil kot otrok tudi izšel.

Zgrešena vzgoja otroka pripravi do tega, da se mu zdi najvažnejše igrati pravilno in uspešno, zato da bi ga okolica upoštevala. Mladostnik, ki karkoli določa in predvideva, s tem pripira prej na stežaj odprta vrata življenja. Odprta so tistemu, ki vse prepušča času in sočloveku. Tak človek soljudem tudi prebuja polno gledanje v igro. Ko ugotoviš, da je še tako izdelana igra nezadostna, začenja zasvojenost popuščati. Tedaj te igra ne bremeni več z egom in v njej ne iščeš več svoje rešitve in smisla.

Zares dober do človeka je isti, ki mu pusti na voljo vse možne igre, češ: »Igraj se, kakor in kolikor te je volja.« Če te kdo tako zelo sprejme, da ti dovoli vse, sploh ne veš več, katero igro bi si izbral in ne najdeš več razloga, da bi se vezal in omejeval na neko določeno igro. Zato si tako najprej rešen, kajti zaveš se lahko, da igra igro spodbija in da nobena ni v prednosti.

Igra tem bolj mori duha in duši spontanost, čim bolj izključna je in čim bolj se povzdiguje nad vse druge igre. Narod, ki dosledno uveljavlja in propagira eno samo igro kot edinstveno, z izsiljeno enotnostjo ugonablja duha. Taka zaslepljenost, ki si podreja presojo čez vse, je rak, ki napada ves organizem hkrati. Vitalno in ustvarjalno družbeno življenje je možno le tam, kjer vlada enakopravnost, odprtost do drugačnosti, kjer sme smel duh delati izlete v neznano. Ena sama ideja, ena vizija je vedno sužnost na zelo kratki verigi.

Tisti, ki ne igra več, je razorožen, praznih dlani. Vsi jih lahko vidijo, saj jih ne skriva. Tako daje tudi drugim pogum, da bi spustili svoj kamen in svojo gorjačo ter si počasi upali biti z ljudmi ljudje. Kdor je samega sebe sprejel, se ne sramuje več svoje majhnosti. Ne najde več razloga, čemu bi se še potil pod svojimi krinkami, pa če ga poslej sprejme kdo ali nihče.

Ob njem je vsaka igra brez učinka in tisti, ki imajo raje ustrezanje igri kot človeško bližino, ga zapustijo. Tak človek premore veliko trdnost in gotovost, kakršne nima nihče, ki je v igri. Pa vendar bo našel prav malo posluha, češ: »Kaj bi z njim, ta ni zame. Takega iščem, ob katerem bom zanesljivo čutil, da je moja igra prava in da se ji lahko posvetim za ceno življenja.«

Preskušen človek, ki se je v viharjih življenja izmodril, ima razumevanje za človeško slabost. Vendar je vse, kar lahko stori, to, da vsakemu pusti svoje: »Igraj se, če misliš, da je vredno tvojega življenja. Jaz ti pač ne morem opravičiti nobene igre. Če pa se sam omejuješ in bi še mene rad omejil na svojo igro, ti moram povedati, da me ni ne tu ne tam. Ker sem vsem stvarem enako blizu, ne morem biti samo tu ali tam. Če me vidiš samo na enem mestu, se varaš. Celo, če bi me hotel na tem mestu postaviti na oltar, me ni.«

Kvariti se človek začne, čim se v domišljiji odtrga od svoje preprostosti in sede na vzvišen položaj. Tedaj se ne zaveda, kako narava zahteva, da se za vsak položaj. Tedaj se ne zaveda, kako narava zahteva, da se za vsak korak naprej nekega dne spet moraš vrniti korak nazaj. Vse prednosti in povišanja čas pozabi in zbriše. V svojih ambicijah lahko odplavaš neskončno daleč, a nekega dne se boš moral vrniti. Minljivost vse izravna. Kdor napreduje zelo daleč, žal prehitro pozabi, da je začel iz nič in prestižen položaj ga lahko zasvoji, pa ob svoji uri ne prenese vrnitve na začetek.

Vsaka igra je poskus obrambe napačnega izhodišča v odnosu do življenja. Napačno izhodišče človek izbira v nevednosti in pomanjkanju izkušenj. Ohranja ga pa često iz lagodnosti in nepripravljenosti za soočenje. Tudi dobronameren človek se težko izogne nekaterim igram, ki jih kot igre ne zna prepoznati, zato je potemtakem obsojen na številne poraze.

Dokler je človek iskren in se trudi biti resničen, je na robu svojih meja in se premika naprej. Len človek, ki brezbrižno ždi, pa niti ne ve, kje so njegove meje in kaj ga muči. Lenuh je sicer v igri, se pa niti ne potrudi za rezultat in tako ne more spoznati, da ta pravzaprav ni uresničljiv. Od vseh se ravno on najteže približuje objektivnemu izhodišču, kjer bi se razvezal potrebe po tem, da bi bil nekaj drugega, kar dejansko je. Včasih se zdi, da tak človek zavrže življenje še preden ga je skusil in okusil.

V zadnjem izhodišču, ki je ničelno, nepristransko in torej objektivno, se igra več ne poraja. Predvidevanja v njem ni več in vse, kar je, je doživeto resnično. V tej poslednji točki človek kot osebnost zaspi, da bi tisto, kar ga bo prebudilo, imelo v njem polno resničnost.







Back to top
 
 
IP Logged
 
LittleStar
Ex Member




Re: IGRA
Reply #36 - 22.07.2003 at 14:40:39
 
V naši vsakdanji zemeljski eksistenci živimo le sence življenja, samo odsev tega, kar je v nas še skrito. Vendar tega sami nikakor ne moremo prebuditi. V ničemer ne moremo biti sami sebi namen. Vse, kar smo, nam je bilo dano. Da bi bili živi, moramo to dati naprej, sicer se bo v nas usmradilo kot zastala voda. Vsakogar, ki ga sprejemamo, prebudimo vsaj malo in tako življenje lahko teče. Sami sebi lahko izmerimo le smrt. V lastnem boju in lastnih zmagah vedno premagujemo le življenje, pa je tako naša smrt vse večja.

Ko smo v vsem poraženi, izgubljeni in prepuščeni, ter dokončno zaspimo, smo knjiga, ki jo lahko vsakdo vzame v roke. Tedaj zaživimo po meri bralca, brani v svoji prostosti. Ne vznemirja nas, če nas tudi nihče ne vzame v roke.

Vsakdo, ki te ne sprejme, te izčrpava in izničuje, ko ti ne da prostora. In po svoje ti dela večjo uslugo kot človek, ki te sprejme. Kajti naposled se boš naveličal braniti in porečeš: »Bodi, če že hočes in kar hočeš, mene ni treba.« Tisti hip si dorasel temu, kar ti je dano.

Zase nekaj najti ne moreš nikjer, v ničemer in na noben način. Vsak način je namreč tvoj način, vsak namen tvoj namen in te omejuje z lastno omejenostjo. Nad vsakim lastnim zato visi neizbrisen zakaj. Iskanje je lahko neskončno, ker se najti sploh ni mogoče. Le v popolni vdaji in mirovanju, ki v njem zaspiš, odpreš sebi vrata v življenje na stežaj.

Vse, kar je, pač je. In zato edino, prvo in zadnje. V življenju ni nič vznemirjajočega, vmesnega in iščočega. Vse je dejansko, dokončno. Vendar iščoči tega ne vidi, niti bi ne bil zmožen sprejeti. Ko pa postane dovolj močan za svobodo, iz iskanja odide. Tedaj šele je pripravljen stopiti v življenje. Kajti dokler kdo ni pripravljen dati, tudi vzeti ne mara.

Kdor dokončno odide, je na začetku vsega. Tistega, ki ne v vsem lasten, ni nikjer za nikogar. Vsak pa, ki si ga prebudil, živi zate. Samo toliko si lahko živ, kolikor daš, kar imaš. Vsakdo ima le en prostor. Na njem lahko čemi sam, ali pa se umakne in je tam prostor za vse, ki ga srečajo. Življenje je eno, živečih pa mnogo. Le tisti živi, ki vsem dovoli živeti, kot dovoli sebi. V vsakem, ki mu odstopiš prostor, zažubori vrelec žive vode. In prav tako tebe vsakdo, ki ti da mesto, povabi v svoje življenje ter v tebi prebuja čisti vrelec.

Navdušenje je vedno sad misterioznega odnosa do nečesa. Najbolj misteriozni so odnosi, ki jih ljudje projicirajo v duhovni svet. Težko pregledni so in silno težavno je uvideti njih relativnost. Zato je zares tvegano prenašati svoje iskanje čez mero v ta področja, saj vsakdanje življenje mnogo jasneje kaže vrednost naših izhodišč. Vsa videnja so prav tako zaslepljujoča, čim zaradi njih zapuščaš sedanjost in se podajaš na mučno pot iskanja.

Vsakršno ravnotežje je zgolj navidezno. Morda ga že naslednji hip kaj spodbije. V dejanskosti stati ne more nihče, ki še ni prišel na svoj konec. Dotlej lahko le zapira vrata prejšnjih podob in odnosov, pa se mu isti hip že odpirajo nova. Poslednja vrata vsakogar vodijo na križ. Tam zapušča svojo polovico sveta v dar bližnjemu, da bi lahko ta imel celoto.

Človekova edina meja je meja njegove igre, njegovih predstav o svetu. Zmagati dejansko ne more v nobeni igri, ker je sam meja v njej. Zato se meje širijo in zginevajo samo z odstopanjem in predanostjo. S sprejetjem vsakršnega poraza se človek vzpenja v nebo, v brezdanjo brezmejnost. V porazih se razblinijo vse navideznosti, ki človek verjame vanje, naposled celo potreba po tem, da bi bil bivajoči. Ko se do konca sprosti napetost sleherne od potreb, skozi človekov večni mir nezadržno klije v veselo rast vse, kar dejansko obstaja, pa čeprav nič od tega ni moglo biti predvideno, kajti bodočnost in preteklost več ne uklepata edine resnične razsežnosti, ki je sedaj.



Back to top
 
 
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: IGRA
Reply #37 - 29.07.2003 at 14:14:41
 


Zmage človeka, ki je premagal samega sebe, ne more spremeniti v poraz niti bog.  (Buddha Sakyamuni)




uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
Pages: 1 2 3