ana
5 p
   
Offline
Posts: 1223
Kranj
Gender:
|
nobeden pa nič ne reče o tem, da je NAŠ ODNOS do hrane (rastlinske ali živalske) tisti, ki nekaj šteje.
So Indijanci, Aborigini itd vegeterijanci? Ne. Ampak oni imajo drugačen odnos do narave kot mi. Oni se zjutraj, ali pred lovom, vnaprej zahvalijo živalim za to, da bodo žrtvovale svoja življenja v korist človeka. Da bo človek zaradi njihove smrti lahko dalje živel.
In kaj je s solato? Solata kriči od bolečin, če jo nabiramo brez občutka, brez misli hvaležnosti. Če solata čuti, da se ji zahvaljujemo za to, da bo darovala svoje življenje za nas, se bo z užitkom žrtvovala za nas. In tudi telesu bo bolj prijala in koristila kot tista druga solata, nabrana brez lepih in pozitivnih misli.
Tudi pri nas je še vedno običaj, da ko se gradi hiša in postavi ostrešje (grušt), da se na vrh pritrdi smrekica in priredi likof. Ampak tista smrekica in z njo običaj ima korenine še v poganskih časih, kot zahvala lesnemu duhu, ker si z njegovo pomočjo lahko ljudje oskrbimo streho nad glavo. In kaj današnji človek počne in razmišlja ob tem dogodku? V glavnem, kolk bo za požret in polokat na likofu. Mar jim je za lesnega duha in za to, da se drevesa žrtvujejo, da se človek počuti bolj varnega in udobneje.
V knjigi Jedini planet izbora se navaja, da izpušni plini goveda naredijo več škode našemu ozračju kot pa vsi avtomobili skupaj. Navaja se, da ni res, da moramo kar vsi postati vegeterijanci - ampak količino požretega mesa bi pa lahko zmanjšali za trikrat.
Še enkrat bi poudarila: svet je tak, kot je. Naš miselni odnos do stvari (bitij, dogodkov...) je pa tisto, kar edino šteje.
Ne pozabimo na pomembnost našega notranjega življenja.
|