menda nas mobiji delajo bolj sočutne: če nam padejo na tla, nas zaboli srce
včeraj popoldne sem slaba (posledice narkoze in operacije) poležavala na kavču v dnevni sobi, ko je začel zvoniti moj mobi. Da sem našla bergle in odskakljala k njemu v kuhinjo, je kar trajalo, on je pa še vedno vpil in klical po meni. Na ekrančku je pisalo: ALES. Se mi je zdelo čudno, da bi me naš A. poklical, a človek nikoli ne ve: ko sem pritisnila tipko, sem samo nekje iz daljave zaznavala Alešev glas, pa zraven še eno deklico, s katero se je pogovarjal. Po daljšem času sem dojela, da Aleš sploh ne ve, da sva na liniji
Zato sem prekinila in ga poklicala sama, da ga obvestim o tem, kaj počne njegov mobi nenadzorovano. Je imel srečo, da sta se z deklico pogajala za škarje, papir itd, da nisem imela priložnost prisluškovanja kakim intimnostim
sicer sem bila pa včeraj tud v bolnici na Jesenicah šokirana. Lepo ležeča pod zelenim platnom na operacijski mizi čakam. Pride anestezistka, mi začne ogledovati levo roko in strogo vpraša: a ste jih vse doma pustili?
Žile seveda. Imam tanke in mi vedno s težavo vpeljejo tisto stvar v žilo, preko katere te potem futrajo z injekcijami in infuzijo. Končno se ona odloči, da bo ena žila kar primerna zanjo, ko ji zazvoni v žepu zdravniške halje mobi. Ženska ga stisne med ramo in uho, se pogovarja, meni razkužuje roko, privleče od nekod iglo (postanem prepadena, potem se sprostim in prepustim) in jo med govorjenjem zapiči meni v žilo. Meni ni ostalo drugega kot da sem vse vzela s smešne strani in ženski brezmejno zaupala, da zna tudi govoreča po mobiju stvar izpeljati brez zapletov. Zgleda, da jo je sogovornik povprašal, kaj počne, ker je dejala: Eni gospe, ki je vse žile pustila doma, ravno vstavljam kateter v roko.
pa še ni blo konc hecov: malo kasneje je (brez mobija) rekla, da mi bo dala v žilo nekaj proti strahu. Saj ne, da bi me bilo strah (kar je treba dat skoz, je boljš, da sprejmeš kot da se tega braniš), a tak je postopek. In nato pride kirurg, men se tiste lampe nad glavo malo vozjo sem in tja. Na obraz mi potisnejo masko, vendar še niso spustili plina za uspavanje. Poslušam, da ni zadnje slike (moje noge), nato jo najdejo, zdravnik (ni bil tisti kirurg, ki me je operiral novembra) nekaj sprašuje, in nato odločno reče: NE BOM OPERIRAL! Men je šlo (spet) na smeh: a me bodo zdej kar dol s kirurške mize spodli al kaj? Še enkrat al dvakrat kirurg zatrdi, da ne bo operiral, sestra (videla sem jo v sosednjem prostorčku, ker so bila vrata odprta), dvigne telefon in kliče nekega drugega zdravnika. Bil je pripravljen operirat. Pa smo šli v deželo sanjsko...
Home
Pages: 1
