Jest sem sem iz sporočila tega filma izlušču, da ni dobr iz spontanih zadev delat enga sistema. Namena se ne da vodit, še posebje, če je dober, se bo slej ko prej izrodu pa magari prot teb obrnu. Take verige so po defoltu neizvedljive, ker ni v naravi stvari, da se dobro z dobrim sistematično vrača. To je le človekova iluzija.
samo primer: jest sem enkart sodeloval v uni verigi wienerstedishe zavarovalnice, ki te tembolj materialno stimilura, čimveč si jih uspel pridobit za njihovo zavarovanje. Uni pol pridobivajo naprej, ti pa pol dobivaš tkorekoč avtomatsko provizje in častne nazive in vsi so kao happy. Ampak tko jebenga leta še nism imel kot je blo tisto leto 1990, ko smo obremenjni s svojimi iskreno dobrimi nameni težili vsej žlahti, sodelavcem in znancem. Večina nas je iskerno drug drug dugmu v tistu jebenmu cajtu naivnega kapitalizma res hotl dobro, ampak začetnega vložka ni niti približno nazaj noben dobu in svi skupaj smo bli en od drugega tko nategnjen, da si o tem niti po desetih letih ne moremo normalno pogovarjat. Un ki na naš konc ta biznis ta pru pripelov si je sicer v parih mescih kupu toyoto celico, a se z njo tud kmal tko totalno razbil, da je imel srečo, daje slpoh preživu. Dons je v invalidski penziji in kaj mu pomaga ves tist keš, ki ga je baje od wienerstedisha za invalidnino res dobil
Jest sem sem skaratka iz tega filma potegnu spomin na izkušnjo na tako veriženje, ki po je moje v principu izrojeno, če ne že smrtonosno. Konc v tem smsilu ni nč napačen: dober namen se mora sam realizirat, če ga želiš s svojimi hotenji usmerjat pa nadzirat, to ni noben DOBER namen več. Samo še namen brez dobrga v seb, pa če se cel las vegas, ki (ne po naključju) živi od naivnega pričakovanja, da se sreča da ukalupit v sistem, na pragu bajte žrtve tega istega sistema joka.
Home
Pages: 1 
