firduzi wrote on 30.09.2002 at 17:23:19:Si ne morem kaj, da ne bi malo pokomentiral
ženskega "energijskega hranjenja moških".
Men osebno se zdi to precej enostranski pogled na zadevo. Ne rečem, obstajajo zveze (moški-ženska), kjer se moški samovoljno ali pa tudi ne, pač podredi ženski volji. Če zaradi tega, ker jim paše(moškim namreč) ali pa samo zaradi ljubega miru, v bistvu sploh ni pomembno, verjamem pa, da v tem primeru, za zunanjega opazovalca izgleda, kot da ženska energijsko hrani moškega, vprašanje pa je, če je temu res tako.
Meni se pa nekako zdi, da ženska, ki energetsko hrani moškega, ni tisti tip ženske, ki v partnerstvu dominira, ampak da je ravno obratno. Moški ženski pije energijo, jo s tem izčrpava, in tako v bistvu on dominira nad njo, si jo podredi. In če redno ne dobiva doze te energije, energetsko oslabi, tako da v bistvu si jo on mora podredit, da da mu je njena energija vedno na razpolago. Možno je tudi, da tudi ženska moškega energetsko izkorišča, ampak mislim, da je v večini prva varjanta.
Hja, moški-ženska? Meni se nekako zdi brez veze, da bi tekmovali med samo, ženske z moškimi, moški z ženskami. Tud nesmiselno se mi zdi, da bi ženske želele to, kar imajo moški in obratno. Enakopravnost je tko ena zlorabljena beseda. Če vzameš čisto preprosto njen pomen enako-pravnost, in si pod to predstavljaš, da smo vsi človeška bitja, nihče ni nad ali pod, je to samo posebi dejstvo, ki ne rabi ene ekstra borbe, grebenja, forsiranja. Bodimo partnerji, ustvarimo raje eno simbijozo, ki jo sestavljata jaz in ti (ne pa eksplicitno moški in ženska).
Pri nas je tko: jaz kuham in skrbim za otroke, tudi hodim v službo, kosim travo...; mož dela več kot jaz v firmi, zato pa nima gospodinjskih opravil, kdaj pazi na otroke, rihta avto... Vidi se, da imava nekako klasično razdeljene naloge. Ampak, jaz zaradi tega nisem v podrejenem položaju, se tako ne počutim, in nisem tako tretirana. Zame borba za enakopravnost nima nobenega pomena. Moj mož pa tudi ni copata, glava družine pa tudi ne. Otroci se pa tudi dobr počutijo, imajo mamo ki poskrbi zanje in očeta, ki tudi skrbi zanje na svoj način.
Taka simbijoza je možna, seveda če sta oba partnerja za to. Enkrat v prihodnosti bodo mogoče otroci odraščali v takšnih družinah, kjer bo to normalno in samoumevno. Zdaj pa še ni tako, vsak je iz svojega otroštva prinesel vzorce družinskih odnosov, in mislim da smo mi sedaj tista generacija, ki se mora zavestno odločiti te vzorce preseči. In zato sedaj poteka borba.