Mikavnost in slast hoje po gorah je v tem, da si človek, zaradi neizogibnega napredka človeštva, izrinjen iz narave, želi zopet in zopet povratka k njej.... ...

Ta ubogi, zbičani, bolni svet, se je v gorah ustavil.

Brezčasno počivajo gore, tako brez hrupa in trušča, sebi vdane v prostoru, svoj mir brez želja....... In če mislimo na tiho resnobo, na skromno veličino gora, se šele prav zavemo svojega človeškega bistva... Gora nam je simbol neutrudnega, nezadržnega "kvišku"!
Ko smo goro, steno, premagali, šele občutimo, da nismo dosegli tega, kar hočemo in da je naš cilj postavljen mnogo više. To pa je in mora biti človeku najvišje...... torej resnično človeško.
V iskanju svežih duhovnih virov je gorska samota tista, ki nam omogoča, da se v popolnosti lahko "najdemo sami s seboj". Zapoje nam srce, zapoje nam duša in taki melodiji - v gorah imamo za to veliko časa - lahko tudi prisluhnemo....Ali je morda to občutek osamljenosti, ki se nam prikrade morda kar izza skale nekje na gorski poti tisti, ki nam narekuje tako razpoloženje? Po mojem ni.... ni zavoljo tega, ker to ni nikakršen beg pred samim seboj, ni objokavanje še nezaceljenih ran, ki se morda gnetejo v našem spominjanju. Taka "gorska samota" je tvorna. Je zdravilo, ki odganja želje po neprestanem hlastanju za nečim, kar bi v dolini morda utegnili pogrešati pa nam nikakor ne uspe, da pogrešano tudi...najdemo.
Kaj je lepšega kot modro nebo,piš vetra,ki nas lepo hladi,ptičje petje,metulji,ki nas obletajo..
Samo korak do neokrnjene narave,svobode...tako malo je treba naredit za svoje dobro...samo odločit se je treba...e tu pa pri večini nastane problem

.... Gora nam sama od sebe ne daje nič, prav nič. Je lahko samo pusta narava, če ji sami nismo uspeli vdihniti nekaj svojega....nekaj takega, kar bi nas morda v takem okolju spominjalo na nas same, na odsev nečesa takega, v kar verujemo, na odsev našega življenjskega bistva......Gora in človek, če sta si daleč vsaksebi, ostaja gora - gora, človek pa je v svojem hrepenenju oropan za nekaj, kar se mu je nekoč sicer samo ponujalo, pa tistega ni znal - sprejeti...
Kako malo je potrebno do popolne svobode.
Komaj čakam pomlad