Danes, je marsikdo, ki je pogledal skozi okno zaklel in rekel, prekleti sneg, spet ni nič spluženo in spet bo treba ketne gor devat, če bom hotel kam priti. Tudi jaz bi lahko zaklela, pa nisem. Pravzaprav se je dan začel prav čudno.
Vedno rada poležavam do zadnje minute, tako da sem tik pred zdajci v službi, danes pa,... V enem trenutku je zmanjkalo elektrike in takoj je prišla nazaj. To niti ne bi opazila, če nebi imela tiskalnika, ki melje, če je nekaj časa brez elektrike. Ko je tiskalnik "odpel" svojo pesem, je zopet zmanjkalo elektrike. Iz radovednosti sem vstala in pogledala skozi okno. Kar slabo mi je ratalo. Čez noč nam ga je zametalo 20 cm! In polga v našem koncu še niso slišali, vsaj ne tako "zgodaj". Pa nisem zaklela. Oblekla sem se in s fantom sva šla pred hišo. Na avtu sem očistila vetrobransko steklo in pa je dal verige gor, pa ni klel. Preden je "obul" avto, je na steklo zopet nametalo toliko snega, da sem ga morala spet čistiti. In končno v avto, v napetem pričakovanju, ali nama bo uspelo priti iz naše dolinice ali ne.
Avto melje, melje, melje, midva se peljeva, dokler,... Zadnji klanec, strm in v ovink, Proba rikverc, iskrice so se kresale zaradi keten, pa nič. In takrat se moja pravljlica začen.
Odločila sem se, da grem peš. Pot vodi skozi bolj gozdnato pokrajino in uživla sem v vsakem koraku. Vse povsod deviški sneg, drevesa, ki se šibijo pod njegovo težo in zvok vej, ki počijo, ter mir in tišina. Zagledam se v skale pred seboj in takrat skozi padajoči sneg opazim. Bel steber energije, se pojavi pred mojimi očmi. Angel? Snežni duh? Kdo ve. Opazujem ga par sekund, nakar nadaljujem pot, še bolj vesela, da je zapadlo toliko snega, da sem morala peš. Dva avtomobila sta peljala mimo mene in nobeden mi ni ustavil, pa saj tudi nisem želela. Kar videla sem, kaj se podi v njunih glavah. Saj jo ne poznam, se bo že znašla, če je prišla tako daleč peš, bo pa še malo, lej kako je zasnežena, bom imel ves avto moker, imam dovolj svojih problemov,... Pa kaj, nisem jima zamirila, lahko sem uživla v teh trenutkih.
Tudi odločila sem se, ko bom enkrat frej, ko ne bom več obremenjena z vsakdanjimi zadevami, bom slikala s fotoapratom. Imela bom 1000 in več nepotrebnih slik narave, pokrite v deviški sneg, morja, kako udarja ob obalo, hribov in čudovit sončni zahod, ki se razlega okrog njih. Dobila sem davno pozabljene sanje.
In še vedno sem hodilia.
Malo pred začetkom mesta, je na cesti ležala veja, zlomila se je pod težo snega. Pobrala sem jo in jo postavila k drevesu, drevo, pa mi je v zahvlalo nagajivo stresel par snežnih kep iz svojih vej na glavo.
Bilo je že malo pred mestom, sedaj nisem hotela več hoditi, saj se tu ni dogjalo nič zanimivega. Vrvež brezciljnih ljudi, brez vizije in domišljije. In takrat za seboj zopet zaslišim avto. Obrnem se in tam je moj predragi, ki mu je končno uspelo priti iz naše lepe dolinice.