Sam počasi sprejemam nov koncept svojega življenja, ki sem ga začutil v enem posebno zadovoljnem trenutku:
življenje ni šola, ampak izbiranje
izbereš tisto kar bi rad izkusil
in lahko izbereš tisto kar ti je všeč!
izbereš tisto, ob čemer se dobro počutiš
si režiser svojega živjenja
v kontekstu je tudi vprašanje: če je to tako, zakaj se ne bi vedno odločali le za dobre izkušnje?
ja, še pred tem je pa treba odgovorit na to kaj je dobro kaj je slabo?
če se ti "zgodi", torej če podzavestno/zavestno izbereš slabo=bolečo (poistovetenje) izkušnjo,
katere končni rezultat je, da bolj ceniš / bolj globoko/polno doživiš/občutiš izkušnjo, ki je bila do tedaj nevtralna / plehka / neopazna....
se mi zdi v končni fazi - začetna izkušnja, ki sem jo _najprej_ dojemal kot slabo, dobra(!)
nekaj kot...
če si v temi, lahko vidiš luč
če si luč, ne veš kaj je tema
=>če ne veš kaj je tema, ne veš kaj je luč
da veš kako izgleda točka A, moraš najprej potovati v točko B, ki je _vsaj_ toliko odaljena od A, da lahko vidiš točko A. potem pa lahko pogruntaš kje ti je dejansko bolj všeč in ostaneš tam
je pot v točko, ki je slabša od začetne točke, slaba?
kaj ni končni efekt dober, saj spoznaš, kako dobra je v resnici začetna točka, pred tem pa nisi imel nikakršne primerjave?
in potem je spet stvar dojemanja
vsak dojame točko posvoje, vsake oči majo svojega malarja, vsaka duša svojo melodijo
in če je nekaj danes dobro zame, bo nujno tako tudi JUTRI? pa če pri tem še veš, da čas sploh ne obstaja in da smo v resnici gibanje v različnih telesih in na različnih nivojih in si glede na hitrost gibanja določamo le intenzivnost in raznolikost doživljanja? doživljanja odločitev, ki jih sprejemamo
pogovarjati se o tem, kaj je dobro in kaj slabo, s ciljem najti nek univerzalen odgovor, je povsem nesmiselno...
zato se je s tem tudi brezveze obremenjevat -- počneš preprost tist kar ti paše... če za nekaj odkriješ, da ti ne paše, pač tega več ne počneš
life is meant to be very very simple... ampak mi ga znamo tako lepo zakomplicirati

res smo umetniki