Jakob_Ostrjan
4
  
Offline

Samo srce
Posts: 471
Kranj
Gender:
|
Prav lep dober večer voščim najprej.
Naj bo moj prvi post na temle forumu napisan prav v temi o plezariji. Že štiri leta se namreč trudim, da bi alpinizem postal način življenja, ki ga živim.
Zakaj to počnem?
Zelo verjetno bi me kakšen od učenjakov - če bi se mu dalo, seveda - uvrstil v tako imenovano vrsto alpinističnih uživačev in poslednjih romantikov ali v rod homo alpinus contentus, kot nas je poimenoval dobri stari Janko Mlakar.
No, ker pa moja svobode željna vodnarska duša niti slučajno ne prenese takšnega predalčkanja, bom pa rajši rekel, da me gore privlačijo zato, ker v njih najdem vse tisto, kar v dolini manjka: preprostost, zanesljivost in neomajnost, prvinskost in naravnost, pri svojih alpinističnih prijateljih pa iskrenost in zaupanje. V gorah ne moreš lagati. Žal živimo v svetu, ki je laž povzdignil v način življenja. Ker drugače ne znam, se proti temu "borim" ravno s hojo in plezanjem po gorah.
Pa še nekaj besed o nevarnostih in odgovornosti, ki nam ju nealpinisti vedno mečejo pod nos. Vsak človek, ki se trudi živeti naravno - to je pozitivno - prej ali slej ugotovi, da se nesreče, bolezni, težave, skratka vse slabo, najprej "zgodi" v človekovi podzavesti. Če to slabo, to zlo, ne izčistimo iz sebe s poslušanjem samega sebe, notranjim pogovorom in vztrajnim prizadevanjem za pozitivno naravnanost uma, potem se moramo "očistiti" z radikalnimi metodami. Te pa nas lahko doletijo tako v postelji ali pa v Triglavski Sfingi...
Joža Čop je imel navado reči: "Pa bohlonej, k' smo pr'jatli." Naj tole pisanje tudi zaključim z njegovimi besedami...
|