Točno to je meni polepšalo dan. Danes, včeraj, velikokrat.

Točno to sem poslala vsem svojim bližnjim, takoj ko sem prebrala.

Točno to kopiram sedaj sem z upanjem, da polepšam dan še vam.

Dan se prebuja in tvoje oči se svetijo v soncu. Globina sveta, ki se zrcali v njih, je neskončna, pa ne po velikosti, ki je tako ne moreš nikoli izmeriti, temveč po nežni drobnosti, ki jo čutimo v srcu. Vsaka malenkost je morda odločilna. Ritem vesolja naju postavlja v dejavnost, cesta poje pred nama in beli okrogli kamni pod tvojimi bosimi koraki vedo, da prebivaš.
 Tudi danes morava priti še daleč. Hodiva, a ljubezen naju je ujela na mestu, kjer sva, in nama dala moč, da gre ves svet, sam od sebe, skozi naju. Duša zveni v ritmu življenja. Srebrni oblaki, ožarjeni z jutranjim sijem, se igrajo na nebu in temne smreke na obzorju potrpežljivo hrepenijo po noči, da bodo v svojih vrhovih prenočile ovčice oblakov, ko se bo nebo spustilo na zemljo.
 Ali se še spominjaš potovanja skoz brezodmevne prostore brez časa? Približal si se Zemlji, ljubezen te je pritegnila vase in z njenim poljubom na čelu si se zbudil. Hkrati s tabo se je rodil tudi čas. Začel si živeti, dobil si korenino telesa.
 Zato je čas tvoj. Ni nama treba hiteti, saj je ljubezen izvir najinega lastnega časa. Ljudje, ki se nikoli niso srečali, se ljubijo v naglici, saj se stalno lovijo in marsikaj opravijo s silo. A zares nima ljubezen ne začetka ne konca, in ni ne moja ne tvoja in tudi ne od vseh ali le nekaterih. Neskončna je, in za spoznanje delčka na tebi, enega samega prsta mogoče, bi lahko potreboval celo življenje. A to ni prst, spoznavala bi tebe, vesolje v tebi pa prav tako neznansko presega tvoje ime. Zato bova natančna, da ne bi zgrešila pravega načina: z ostajanjem na začetku se pride najdlje.
 Dan se prebuja in tvoje oči se svetijo v soncu. Harfe vetra pojejo v drevju, globina sveta je neskončna. Čas izvira v najinih srcih in danes morava priti še daleč.


M.Detela, Magnetni vozli

Kaj vraga je pa narobe z pravilno knjižno slovenščino?  

Ne razumem, men je pa slovenščina kot jezik všeč. Vedno ko pišem, pišem več ali manj v slovenščini, sploh če pišem nekaj kar je moje. Mene moti že to, da v tem tekstu niso vejice povsod pravilno postavljene, pa sem vseeno prepisala kot je v izvirniku. V čem pa naj bi blo napisano, čene v knjižni slovenščini?  ???

Quote:


Narobe je zato,  ...ker že premajhne otroke omejujemo s prezahtevno slovensko gramatiko, ali zato, ker ji omejujemo z gramatiko nekega skupnega zbornega jezika, ki je vsaj robnim predelom Slovenije precej tuj.  V nobenem primeru pa otrokom ne pomagamo izraziti besede tako, da bi stekla skupaj z mislijo, ne prehitro, ne prepočasi,  v ravno pravem ritmu, sinhrono z vso telesno govorico, od mimike do rok in nog. Psiholingvisti prihajajo do odkritij, kako pomembno je, da se razumevanje govora  v svojem delu možganov razvija skladno z vsem izgovorjenim iz drugega dela možganov... A bi v slovenski šolah in vrtcih posvetili več pozornosti sinhronosti naše komunikacije (razumevanja in izražanja, ritma nasproti spevnosti in skaldnosti govorca z govorico telesa), ne pa le formi njenjenih posameznih komponent, denimo gramatike?

Tko pač razmišlja v zadnji sobotni prilogi tud andrej marušič, ki  tako togo pojmovanje jezika skupaj z njegovim pretiranim izražanjem negativnosti (samo mi zanikujemo dvojno v stilu 'nimam nobenega' nasproti angleškemu 'I haven't got any')  celo krivi za tako visoko stopnjo samomorilnsoti med slovenci. Men literarni tekst v zborni slovenščini takoj potegne na cankarjanski pesimizm, tako me je pri branju  detelove ode ljubezni zarad svoje zbornosti do konca spremljala  ena tesnoba, da se bo slabo končalo ...

morali bi biti ponosni na naš jezik ja ...

drgač pa kar se tiče dvojnega zanikovanja, ne vem če je to glih vzrok za samomorilnost, kot pa reč razumem jest, je umu nekako težko razumet nikalnico, če že ne nemogoče ... si lahko predstavljam kako je z dvojnim zanikanjem ... um bi recimo po tem kopitu raz-um-el tole : 'nimam nobenega'  kot  imam enega ... jebeno ...

Če smo že  zašli v  osebni  odnos do jezika bi spomnu  še na  to, da  jezik po moje  ni primarno ustvarjen za komunikacijo v smsilu  prenašanja informacij, filozofskih stališč, umetniških form itd . To smo nanjga obesl predvsem v naši kulturi/civilizaciji. Smisu jezika je v čebljanju, ustvarjanju vzdušja, ustvarjanju filinga, izražanju medsebojne socialne povezanosti. A ni hecn, da je beseda boljše sugestivno orodje  za  hipnotizerja al pa zdravilca kot pa npr.  pogled? A ni hecno, da ima  'obirat' nekoga v pogovoru isti pomen kot 'obirat'  nekomu zajedalce iz kožuha, kot si ta način izražajo svojo socialno pripadnost in utrjujejo vezi napr. primati? A ni hec, da od 'obiranja' živi praktično ves rumeni tisk in komercialna TV, ki ne prenaša praktično  nobenih informacij ampak le eno čebljanje? A ni hecno, da se tovrstne fukcije jezika sramujemo, pa večini nas prav taka funkcija jezika omogoča  funkcioniranje  v socialnem okolju tko v psihičnem kot ekonomskem smilsu? Nekje sem napisal, da je jezik iz iste snovi kot sanje, ki so najavtentičnejša človekova izkušnja, saj ne prvaimo kar tako na vrhuncu nekega ugodja, da se nam uresničujejo sanje. In če so besede iz iste snovi kot moje najavtentičnejše bistvo, pol morajo vsaj men zvenet enako avtetentično. Če jih pustim zmaličt, se odtujim od sebe in svojih sanj in od svojega primarnega socialnega okolja. A ni hecno, da mularjia ravno skoz sleng ustvraja eno svoje socialno okolje, v katerem se počut bolj domače kot v govorici, ki se govori doma? A ni hecno, da nas večina tle gor uporablja za pismeno kumunikacijo vsaj pogovorni jezik, če hočmo izrazit vsaj približno avtentične filinge? Vse to je po moje  hotu povedat marušič v citiranim članku, pa on sploh ni novinar, temveč psihiater oz. razikovalec  na inštitutu za varovnje  zdravja oz. nekaj podobnega.

Andreas, dobr si zadel un pogovor z indijcem , samo da se nam naša slovenska jezikovna praksa diktira  ravno obratno kodo, namreč to, da sebe predstavljamo kot žrtev okoliščin, da se nam dogajajo negativne stvari. Tko da, terrania, dvojno zanikanje ni le osmaljen primer, se pojavlja znotraj te sloveske jezikovne trpnosti. Se tud strinjam, da je večjezikovnsot lahko samo dobra, posebej če poteka na spontanem pogovornem nivoju in ne po šolsko od učenja gramatike navzven, ker na tak način smo sposoboni  zamorit otroku  vsak jezik po istem ključu kot smo mu v šoli  zamorili slovenščino.

Sem se včasih tud sam ob prebiranju al pa uporabi zbornega jezika počtu nekak praznično, ampak vsaj zadnje čase se zalotim, da sem ob tem vse bolj prazen. Vzivišenost začutm kot odtujenost,  umetno postavljena pravila pa kot  neavtentičnost. Jest sem to zaslutu dost pozn, naši raperji pa hip-hopovci pa k sreč dost zgodej, da bodo sicer lep slovensko jezik morad postavll  v en bolj ritmično  in melodično bolj življenski in s tem tud optimističnejši  koncept.      
           

Quote:


Po moje zato, ker je govorica v njih utemeljena na pripovedni podlagi, ki  jo je  v slovensko pisano besedo lepo vpeljal levstik v svojem martinu krpanu. Ni lepšga, kot to njegovo zgodbo na kaseti poslušat, ko jo stane sever pripoveduje. Ko sem jo otrokom predvajal, sem moral it v origal prevert, če se mojster res bere al pa kar nekaj po svoje  ne pripoveduje.... No, tle zraven bi dodal še kakšno od milčinskega zgodbo, cefizlja, žogico marogico pa zvezdico zaspanko. Nostalgija,  otroška  sugestibilnost al kaj, ampak ta čar jezika so po moje  toporišič & company uničl, začel se je pa itak pr kopitarju kot naš francl pravi v eni svojih ta pikrih.

Bardo_Thodol wrote on 27.11.2002 at 13:36:53:

Moja trditev se je nanašala na posameznika in ne na narod kot celoto.
V onostranstvu potem verjetno nismo več slovenci al pa busanci al pa kdor kol

titud jaz sem bla vzgojena v pravilni slovenščini. Starša sta z mano vedno govorila v pravilni slovenščini in ker do osnovne šole nisem imela stika z drugimi otroci, sem do takrat govorila povsem pravilno slovensko. Nobenega narečja ali slenga, vrjetno se mi je vseeno slišalo da sem Štajerka, po naglasih malo. Do osnovne šole sem znala tudi osnove nemščine in angleščine. Tam sem se naučila pohorskega narečja, katero mi ni v napoti in ga v pogovoru z Pohorci uporabljam, drugače pa ne. Pravilno slovenščino smatram kot jezik, ki ga uporabljam redno, zato mi ne deluje vzvišeno, umetelno in vse ostalo. Podpiram starše, ki svojim otrokom ne privzgojijo narečja. Otrok naj se sam odloči kako bo govoril.

sidha sprašuješ kolko časa še bomo Slovenci, to se tudi jaz sprašujem, ampak dokler smo moremo biti ponosni na naš jezik, ga cenit in uporabljat. Evropska unija stremi k skupnemu jeziku, kar osebno menim da je nedopustno. Jezik je velik del kulture, je nekaj kar predstavlja narod in dviguje narodno zavest.