Predstavljajte si, da bi eskimi postali vegeterjanci. ( :Eskimi samo še zgodovina?)

Po moje je vegeterjanstvo bolj stvar revežev in ljudi, ki živijo v toplejših predelih. S prehrano se ljudje pač prilagajamo okolju in času.
Mislim tudi, da nam vegeterjanstvo ni namenjeno (šele lov je bil po moje tisti, ki je človeku dal njegovo prvenstvo na zemlji), prav tako pa se mi vegeterjanstvo ne prikazuje kot neka višja, bolj duhovna (razen, da postaneš nekoliko lažji) opcija v življenju, odpade pa tudi argument bolezni (glede na onesnaženje in razne genske manipulacije).



nikoli nisi tako sit, da ne bi pojedel še ene klobase!

Človeku je namenjeno tisto, za kar se v končni fazi sam odloči. Telesno gledano, smo pa bolj vegetarjanci kot pa mesojedci.
Vegeterjanstvo ni pogoj za večjo duhovno razvitost, je pa odraz določene zavesti.

Sem morala 2x prebrat, da sem razumela, kaj si mislil, ampak moram priznati, da mi je všeč  

te-nej.....sam sicer nisem vegetarjanec....poznam pa ljudi , ki so....in gre preprosto za stanje zavesti in možnosti izbire....seveda pa je brezveze na-silo postat vegeterjanec....moraš to pač začutit



LP

Meni se meso-jedstvo ne zdi tako velik problem, kolkršen se mi zdi prelaganje odgovornosti za to.

Zanime me, koliko ljudi bi še vedno jedlo zrezke, ko bi bili postavljeni v situacijo da si ga morajo sami ubit....ko bo šlo za veliko lakoto, bi že zmogli...ampak, kakšen odnos bi imeli potem do tega zrezka? takega, kot ga zdaj noben nima...

bi bilo tolko trpljenja živali, tako onesnaževanje, tolko mesa vsak dan na mizi....če bi vsak od nas imel svoj hlevček in kravico v njem?

me res zanima...

Devi wrote on 14.12.2002 at 18:22:54:


Devi, ravno kmetje so tisti, ki pojedo zelo veliko mesa. No ja, tudi njihov način življenaj je drugačen od nas, mestnih. Tudi moji starši pobijejo še pa še živali in očeta je letos precej stisnilo zdravje. Ni več prav mlad, 66 let, in kljub temu, da je že marsikaj slišal o škodljivosti prehranjevanja predvsem z mesom, o nepriporočljivosti mešanja različnih živil itd, on še vedno papca tako kot mu paše. Naj pač papca, to je njegova stvar.

Moj ata z užitkom poboža kravico v hlevu pa jo počoha in z užitkom čez kak teden zrezek iz nje popapca. Pa ga čisto nič ne gane, da je ta zrezek čohal za ušesi še pred enim tednom...

nekateri bi se hitro prilagodili na ubijanje, če bi si morali lastno živinco omisliti za zrezke. To je samo stvar notranje naravnanosti človeka.

poznaš tisto Smolarjevo pesem: Vsak je general v mladosti ščurke klal...

nekaterim pač življenje ne ponudi, da bi prešaltali od ščurkov na večja živa bitja. A to še ne pomeni, da ne bi, če bi bila situacija tako naravnana, da bi imeli tudi to izbiro...

jaz živim na kmetiji in od fanta ate goji bike in prašiče (glih v nedeljo smo imeli koline - hvala lepa) Dejansko ima rad te svoje živali in skrbi zanje, ampak od rojstva je bil navajen, da je treba žival napitat in pol pojest, sevedaj še kaj drugega vmes in dejansko pojedo veliko mesa.

Jaz zdaj ob kolinah ostajam doma. Spim, da ne slišim prašičev, pomagam pa samo v kuhinji, ko je treba pripraviti kosilo.