Hvala vam, punce pa fantje, da ste sokreatorji moje že mal zaprašene legende
.
Zdej bi se mi blo prav pasalo mal v legendarni slavi posončit, ampak jest ne bi bil se jest, če bi znal ta prav cajt nehat pa da zraven ne bi še mal pojamral. Priznam, da sem bil ves ta cajt čist trd od strahu in da sem imel odzad ves čas eno opcijo, da bom, če ne bo šlo več tko naprej, tasatrmu nazaj v bajto prijokal. Sem dejansko eno kompromisno opcijio tud sporbal, saj ta starejša pa bolj ta pametna sestra dost truda v to vložila, da me je preričala, da smo se presil iz tega tamalga 'stanovanja' v eno garsonjero od fotrove žene, ki so jo po enih dveh mesecih, ko so so zvedl, kje pa kako mam otroka, uspel spraznit. Moja družica ni hotla tja it, je šla šele pol, ko sem jo s svojo žlahto v kot stisnu in ji ni preostal dugega. Una garsonjera je bla lukzuna zadeva, 30 m2, ampak smo z njo priklical nase hudiča. Kljub temu, da sva se hotla pred vtikanjem zavarovat z 300 markami najemnine, mačeha pa sestra nista mogli prenest, da hočmo po svoje živet in da ne mislimo nobenmu kakšne posebne hvaležnosti kazat. Po treh mesecih je mačeho ena paranoja prjela, da se hoče moja družica prek otroka njene garsonjere prilastit, saj bo mene itak enkart v rit sunla, nje pa njenga pankrta pa ne bo možno več iz garsonjejre spravt. Se je moji družici čist odrgal, tud jest nism mogu dojet, kako tastari na najino jebeno nemočno mlado familjo gledajo, sem seveda z njo potegnu, sestra pa fotr pa z mačeho. Je bil cel hudič, so nam s pravniki grozil, sva se pobrala od njih takoj, ko sva drguje plac najdla. Sva se spet s trolo selila, ampak sem k sreč dobil penzijo po mami, s katero sem najemnine plačeval pa se lukzuz študija lahko vzporedno s familijo privošču, partnerca nas je pa vse seveda iz dneva v dan s svojo plačo do moje diplome par let živela.
Zdaj, če človek zadevo z druge plati, npr. od mojga fotra pogleda, je po moje on orenh cvikov, da se mu ne bom s celo študnetsko familjo domov prvleku, da jo bo on mogu gostit pa živet. Sem bil z njegovga stališča čist en neodgovorn mulc, ki se gre nekaj, česar ni sposoben spelat. Za mačeho sem bil en naivnež, ki me bo baba okrog prnesla, tko kot je ona mojga tastrga, ko se je priženila iz garsonjere na bajto. Sestra je bla fascinina na tem, da se upam it nekaj, kar si ona ni nkol, pa bi me rada nazaj bolj pod nadzor malomeščanske srenje spravla, ker zakaj bi pa jest lahko kar od enih idelov živu, če ona tega ne more. Moja pratnerca se je dejansko borila, da me sprav ven iz te ujetosti, saj sem, če sem bil z njimi v stiku, čist po eni drugi logiki funkcioniral, kot sva si jo uspela sama med sabo splest. Se je morala ful namatrat, mam še zdaj občutek, da sem jo po svoje izkosristu in da ji te usluge ne bom nikdar mogu poplačat. Ne tolk materialno, ampak za njeno energijo, ki jo je skurla, da nas je skup pa na svojem obržala. Jest sem sprot zmeraj po malem dvomu, če je res tko edino možno in prav. Samozavest sem zmerom iz tega šele črpov, ko se se na prehojno pot ozrl in iz nje legendo naredu. Ker se vedno najde kdo, ki mi iz svojga vidika lahko dokaže, da sem bil in bom vedno ena neodgovorna pa scrkljana zguba, ki cel življnje ni nč pametnega ustvarla. Žlahta si to morda še zmeraj misli, a je rajš tih, da se sploh kaj vidmo; žena me s tovrstnim poniževanjem trezni, češ da spim na 'lovorikah', ki spoh niso moje; sin me postran gleda, zakaj nimamo v ljubljan stanovanja kot ga majo tastari od prjatlov; šefi se čudjo eni moji neambicioznosti glede na moje 'kapacitete'; sosedje pa me po malem pomilijejo, da se pustim vsem skupaj tko komandirat in da zgledam kot ena copata.
Evo, vsaka legenda ma več plati, tud una o titudu
Home
Pages: 1 
