Moja starša sta si zelo odtujena.Ali imam pravico posegati v njuna življenja in jima odpreti oči,kar se tega tiče ali pa mislite,da ima vsak svojo pot in da ju moram pustiti pri miru in naj rešita te težave sama,oz.če jih sploh kdaj rešita.Hudo mi je za njiju,saj bi lahko bila oba bolj srečna pa me zanima vaše mnenje.Hvala lepa že v naprej in lep dan želim vsem.

Quote:


Picola, verjetno se že zavedata, da sta si odtujena. Odpreti jima oči, ja, morda najbolj s tem, da jima poveš, kako je tebi o tem. Škoda je seveda, da se ne izvlečeta iz te situacije.
Če imaš pravico posegati v njuna življenja? Hm, tu bi rekla tako. Pravico imaš povedati kaj zate to pomeni. Ti pa ne priporočam, da bi si ustvarila idejo o moči vpliva, ki ju morebiti imaš nanju, ker bi lahko bila razočarana. Predvsem pa ti ne priporočam, da se počutiš odgovorne za to, da sta onadva nesrečna, kar očitno sta.
Srečno.

nič ne trpiš
zakaj bi trpel/a
ljubiš
...
nedeluješ - samo si - govoriš resnico - če nimaš kej pametnga za rečt, si tih - če je treba zapreš oči - preden kej rečeš vdihneš - globoko

Strinjam se z večino. Najbolje in verjetneje najtežej se je z njimi vsedit za mizo in jima povedat kaj čutiš. Ampak ne pričakuj preveč. Mogoče se lahko odločita, da bosta zaradi tebe probala, vendar to ni pogoj za srečo.

Včasih je tako, da je bolje če gresta dva narazen, namesto da trpijo vsi. To je na začetku boleče in težko uje narediti, a dolgoročno gledano je bolje, kot pa živeti otpelo življenje.

Kakor koli, za začetek dialog, potem pa naj sama najdeta pot.

Želim ti veliko sreče, da bi bila ta pot skupna, a odločitev je vseeno še vedno njuna.

Glej, tamala, poznam dost primerov, da otroc, ko opazjo, da pr tastarih nekaj ne štima, na to začnejo na dost ektremne načine opozarjat. Ponavad tko, da sami sebe  nardijo za osnovn problem tastarih tko, da jih  zavestno al pa z enim nezavednim namenom začnejo izzivat: s frizuro, stilom oblačenja, izostajanja od doma, popuščanjem v šoli, čudnimi prijatli, drogo/alkom... Pol tastari kar nenkrat sopet dobijo en skupen motiv pa skrb, ta idila pa ponavad ne traja dolg. Se ponavdi tastara prav hitro obrneta v obtoževanje drug drugega, kdo je sfalil pa kdo je kriv, da se je mulc tko pokvaru. Jih poznam kar nekaj tastarih, ki so šli  zarad tega narazen, mulc pa se je dejansko pa skor da upravičeno  počutu krivga, čeprav tega res ni hotu. Tko je namest dveh mal čudaških tastarih dobu enga precej razrvanga, ki mu je strašno žal, da se je to zgodl, da zdaj mora samo z njim živet  in drugega razrvanega, ki mu je tud  strašno žal, da nemore z njim živet.

Tko da, tamala, po moje je prav, da si spregledala, da med tastarmi ni nujno, da je vse v redu, ampak ti res ne svetujem, da to začneš 'izkoriščat', ker nikol ne veš, kako se bo to iztekl. Bod rajš bolj pozorna na tist, kar med njima je v redu, in iz tega črpaj svoj gut filing. Ne poglabljej se v to, česar ni, ker tega jim tud po moje ne moreš dat, samo moriš se brez veze. Verjem, da je med njima dost stvari, samo ti si mal zrastla,  pa jima je to morda nerodno pred kao prznat pa pokazat. Bod zvita, potrjuj ju v tistem, kar med sabo mata, pa bosta ta predsodek pred tabo zgubla. Te bosta vzela nazaj v svoj krog, iz katerga si tud izšla, in živeli boste srečno in zadovoljno do konca dni... Se hecam, ampak po moje je tko res boljš, kot pol na kakšnih ruševnah ugotavljat, kaj vse ste imel, pa si tega niste priznal.

Ma, Ana (tut Gape) mi je najbolj bliz ubesedla, spodnje pa sploh, tako s perspektive (tvojih) staršev kot tvoje lastne (ali kogarkoli drugega), draga Picola:
   
Če bi me vprašali,
kaj mislim o delanju vtisa,

vam lahko odgovorim,
da je tisto, kar ste,
veliko močnejše od tistega,
kar želite, da bi si drugi mislili o vas.

A je vseeno, kaj si drugi mislijo o nas.
Je največkrat neodvisno od naših dejanj in naših besed.
Je odvisno le od iskrenosti in poštenosti njih.

In se lohk spet citiram, da "je najbolš ta malo žličko vzet in se svojga vrta lotit okopavat". Se za vsakega vse pošlihta točno tako, kot je zanj prav.

Quote:

Pravica ti je bila dodeljena, ko si pogledala v svet, pa tudi odgovornost. Enkrat boš sama mama/oče, takrat ti ne bo vseeno, če prej ne.
Ne vem picola2, zakaj nisi kar picola, si pa mislim, da bi rada gledala na svet z obeh strani, torej:
kot tud hčera te lahko podprem v tolk, da je led včasih pretopu za moja stara, pa sem si (vedno lažje mi je) začela pomagat s tem, da jima čimbolj zaupam svoja čustva; mogoče besede same ne igrajo tolk, so stvari, ki jih pod razno ne smem izustit, ker bi blo isto, kot da si sama namerno škodujem, zato (vaja dela mojstra), globokih resnic jima ne skrivam in dajem jasno vedet moje stališče, želje in strahove;
ker je mama tud samo ena, upam, da se moja otroka upata izrazit bolje, da jima ni treba tega le s frizuro kazat, še manj pa s prikritim strinjanjem! Da se ne bi njima zgodilo, da mi dajeta "izrazito podporo" navzven povdarjeno in samo zaradi enega globokega občutka sočutnosti v sebi...brrrrrr!
Bo kar prav, da jima poveš, picola2, držim pesti.

Anuk Karmen