Projekt Luč in Vera je gibanje staršev, svojcev in prijateljev prizadetih in  duševno bolnih otrok, ki si pod okriljem Cerkve prizadeva za izbopljšanje kakovosti življenja le teh. Ne vem, koliko  to gibanje poznate ampak starši in otroci so zelo veseli in presrečni, da se lahko srečujejo ob raznih priložnostih. Skupaj organizirajo posebne svete maše, v njih pa sodelujejo tako laiki kot duhovniki. Parkrat sem sodeloval pri zadevi in bil ganjen. Dobesedno. Pa ne toliko zaradi svojega veselja in altruizma ob pomoči sočloveku, ampka ko sem videl solze sreče in veselja staršev in otrok, ko so spet našli svoj smisel in svojo življensko nišo. Zato poudarjam družbeno koristnost Cerkve (čeprav so vsi topici na tem forumu usmerjeni negativno in dajejo že a-priori negativistični podton!??!!)in njeno pozitivno vlogo, ki popolnoma prevlada nad vsem današnjen negativnim, do česa se seveda tudi sam negativno opredeljujem.  Skratka, četudi bi za tovrstne stvari morala poskrbeti država s svojimi socialnimi institucijami ji je na tem področju hvala Bogu prihitela Cerkev. V korist uporabnikov seveda.

nebi reku da so vsi threadi tuki gor proticerkveno usmerjeni, je pa nekako res da je skupna zavest tko naštimana in na ta način najbolje kot znamo oazveščamo tudi dobre strani cerkve, kot tudi, zahvaljujoč predvsem samsonu, spreminjamo mnenje o nekaterih zadevah.

drgač pa je dons en prjatu govoru da je bil na nekaem srečanju ki dogaja vsak četrtek v frančiškanih (tromostovje).
menda modeli zdravijo bolne.
a pozna kdo to sceno?

pirx_ wrote on 11.09.2002 at 21:02:43:


Hvala, kolega pirx_, da si poskrbel za končno res pozitivno temo o delovanju Cerkve. Jaz projekt Luč in Vera sorazmerno dobro poznam, saj nekako vem, kako je prišlo do njega in sem vedno tičal sicer v ozadju, vendar zelo blizu tega gibanja. To je zares pravo ogledalo tiste velike Cerkve, ki je nasprotniki preprosto nočejo videti, čeprav jo vidijo, saj bi v tem primeru morali priznati, da je Cerkev v bistvu zelo dobra, ne pa slaba, kot bi hotel sugerirati gape v tisti prekipevajoči temi, ki gre negativcem tako na roko.

To gibanje je nastalo na pobudo nekaterih zagnanih sodelavcev gibanja Prijateljstvo prizadetih, ki se je v svojih prvih zametkih začelo razvijati že daljnega leta 1969 v senci tedaj nastale revije Prijatelj, katere namen je bil predvsem lajšati osamljenost, zapuščenost, zapostavljenost bolnih in prizadetih v Sloveniji. Gibanje Prijateljstvo bolnikov in invalidov (prizadetih!) je ustanovila skupina zagnanih bogoslovcev Misijonske družbe Vincencija Pavelskega skupaj z nekaterimi sestrami Marijinih sester (ena od ključnih sodelavk je gotovo bila zdaj že pokojna sestra Mihelangela, naša velika prijateljica in sodelavka v tem delu) in pa skupina volunterskih mladih deklet in fantov, predvsem srednješocev in študentov. To gibanje živi še sedaj in je zelo aktivno. Delujo sporedno z omenjenim projektom in se na določenih segmentih z njim močno prepleta. Revija Prijatelj pa tudi še izhaja v zelo razkošni obliki, vsebinsko zelo bogata, v za slovenske razmere glede na ožino področja zelo viskoki nakladi, ca 17.000 izvodov. Je dvomesečnik in kar tretjina izvodov je odposlana zastonj, pač potrebnim, ki si je ne morejo privoščiti. Seveda te stroške krijejo tisti, ki plačujejo tako imenovano podporno naročnino, kar pa zmanjka pa kar Misijonska družba sv. Vincencija Pavelskega, katere sedež za slovensko  provinco je v Ljubljani.

Prijateljstvo prireja vsako leto vrsto "duhovnih vikendov" za bolne, invalidne osebnosti in ostarele, vsako leto pa prireja tudi zelo odmevno prodajno razstavo izdelkov in stvaritev prizadetih oseb, kar lahko zasledite v vsem našem tisku.

Toliko, ker si omenil ta čudoviti projekt, da pokažem, od kod izhaja. Ker sem s tem delom zelo povezan že od svojih študentskih let, da ne rečem kar gimnazijskih, lahko to razumete kot pričevanje iz prve roke.

Lep pozdrav vsem!
Opravičujem se spet za kratek izostanek s strani, za to obstajajo objektivni razlogi.

Samson

SeK wrote on 13.09.2002 at 22:55:51:

tko sm tud jest slišu ja ...

V bistvu se z problematiko narkomanije , oz zasvojenosti ukvarjam praktično poklicno. Sek ima rav, problem je v družinah. Če dopolnim to razmišljanje, problem je, ker se z vzgojo mlademu človeku ne izgradi sistem pozitivnih vrednot poeni strani in mehanizmov za ventiliranje stiske in soočanje s težavami po drugi strani. Za oboje pa je potrebno veliko starševske in siceršnje ljubezni, kateri pa je kot se je izkazalo lahko Božja ljubezen tista odrešilna, ali pa vsaj zelo dobrodošel "bonus". Sicer pa pravimo, da pri zasvojenostjo ne gre toliko za zdravljenje, kot za socialno urejanje. Zdravimo lahko akutno poškodbo, zlom roke, noge, pri zasvojenosti pa je problem veliko globlji, saj gre za sistem vedenjskih vzorcev in navad, katere zasvojenec sam ne more premagati in jih spremeniti. Zasvojenost je umetna škodljiva potreba s katero človek nadomešča nekaj, kar mu sicer manjka (ljubezen, razumevanje...)
Pri razumevanju zasvojenosti pa sta ključna dva elementa človeške razsežnosti; duhovna in duševna. Ob zanemarjanju tih dveh je vsako upanje na uspešno socialno urejanje zaman. In ravno ti dve razsežnosti sta pri katoliških skupnostih najbolj poudarjena in verjemite mi, najbolj "pragmatična". Pri tem se opiramo na spoznanja logoterapije, katero je v Sloveniji začel akademik Trstenjak in nadaljeval prof. dr. Jože Ramovš. Seveda je metadonska "terapija", kot pravi Sek le podaljšanje agonije....Jasno, saj je eno če se imaš možnost aktivno in dolgotrajno urejati v skupnosti ki stremi k tvoji ozdravitvi in drugo, če ti dajo enkrat na dan tvoj odmerek - potem pa te spet "vržejo" na cesto!
 LP!

Živijo Edi!

Ti bom poskusil odgovoriti na vprašanje o duhovni in duševni razsežnosti. Naj pojasnim, da se pri tem opiram predvsem na literaturo Trstenjaka, Ramovša in Franka. Gre torej za strokoven opis, kakršnega uporabljam pri svojem delu, oz. mi služi kot teoretični podstat za doseganje boljših rezultatov pri delu z zasvojenci.
Gre  torej za noogeni razsežnosti, katera je izvirna samo človeku in je ne zaznamo pri nobeni živali. Gre za upoštevanje svobodne  volje in odgovornosti; svobodo izbiranja med različnimi možnostmi in odgovornost za svoje doživljanje in ravnanje. Duhovna razsežnost= človekova zavest v določeni situaciji spozna več stvrnih zmožnosti. Človek je dalje zmožen spoznati katera od teh možnosti je bolj smiselna in dobra, katera pa manj smiselna in slaba. Ta zmožnost je vest. Frankl jo imenuje duhovni organ, oz. jo primerja z magnetno iglo, ki povsod kaže pravo orientacijsko smer - sever, če le ni pokvarjena seveda. Oboje sta seveda prispodobi, saj vesti ne moremo enačiti s telesnimi organi in psihočnimi čuti, kaj šloe s fizikalnim predmetom. Vest je duhovna zmožnost, ki ni le nematerialna in nemerljiva, tako da se ne izmika le znanstveni obdelavi, ampak uhaja tudi razumskim predstavam in pojmovnim razdelbam. Merilo po kateri pa vest presoja pa so vrednote...ok, že vidim, da sem bil predolg

No Edi, upam, da sem  ti vsaj za silo odgovoril na tvoje vprašanje.

Imej lep dan, prav tako ostali!

Mnenje o tem..seveda skrajno pozitivno  !

pirx_ wrote on 11.09.2002 at 21:02:43:

To, se mi zdi, da je tudi edina prava vloga cerkve.

Vse druge vloge, ki jih prevzema, recimo politicna, pa izkrivljajo njeno pravo nalogo in tudi pogled ljudi na nauk, ki ga siri. Zanimivo se mi zdi predvsem to, da cerkev z lastnimi dejanji skodi sama sebi bolj kot bi ji lahko kadarkoli skodili vsi nasprotniki njenega nauka.

Ce bi se cerkev drzala svoje prave naloge, bi jo po moje vsi slavili, ne glede na versko pripadnost.