Oldi, se cist strinjam s tabo.
Sam, a ves kje se men zdi, da je problem.
Vsaj v usmerjenem izobrazevanju je blo mal velko sranje, ko se je blo pr 14. letih treba odlocit, kaj bom pocel v zivljenju. Prosim? Kdo? A jest?
Zdej s temi gimnazijami je po eni strani mal boljs, po drugi pa se vecji suffer, ker te primorajo, da sibnes na nek fax, kjer zarad malce slabsih ocen nimas osnovnih pogojev za sprejem in pol gres pac tja, kjer je se plac. Pri 20. ugotovis, da je vse skup ena jeba in gres delat k prvem privatniku, ki te vzame za kokr tolk dobro placo in tam recimo skupej sraufas racunalnike. Dobis sicer minimalca, a klinc gleda penzjon, drugac ti pa kresne cca 200K SIT v zep. Tvoj frend se je pa matral cela leta in komej dostudiral, komej dubu sluzbo in pri 25. more se vojsko odsluzit, da ne govorim o temu, da se mal slabo pocuti, ker mas ti ze svoj flet in za 30% vecjo placo pa brez faxa si.

Klinc, to tko je.
Enkrat smo debatiral o tem, da bi blo nekak fajn, da bi te cez srednjo solo mal usmerjal v poklic, za katerega bi se nekako pac dalo ugotoviti, kaj ti najbolj lezi. Prav tako bi na faxu svoje znanje za doloceno smer se bolj poglobil in ko bi fax koncal imas prou fajn solan kader za tocno doloceno delo v tocno doloceni firmi - ja sam ce majo pol tam kako frej delovno mesto. Pa smo spet tam, kjer smo bli.

Kaj bi clovek spremenil, kaj bi resil, pojma nimam. Sej celo solanje ti da neko splosno izobrazbo s kosckom strokovne usmeritve, kar je pa popolnoma neuporabno, ko prides enkrat v sluzbo.
Men je blo prou hecn gledat mal mlajsi klan faxirancev, ko so delal diplome, kjer sem jim pomagal in na veliko komentiral, kako bojo pol oni lahko ustvarjal in delal po svoje, da bojo firme se bolj uspevale - en kup idej so imel, ki so v prvem letu sluzbe zbledele in sedaj delajo tisto, kar sem jim ves cas govoril - ustaljen ritem firme. Nobeno odkrivanje tople vode, zgolj le opravlanje zeljenih funkcij, katerih jim fax ni dal.

Se mi pa zdi, da je v SLO se en problem, kateremu nasa klapa pravi "problem titul". Se je prou fajn gibat v kaki faxirani druzbi, kjer vsi sanjajo, da bojo enkrat uspesni tko kot Jankovic in bojo mel ne vem kolk oznacb za imenom in priimkom. Pol se ti pa najde en tipo, ki rece, da je po ocetu prevzel malo firmico vodoinstalaterstva, da ma roke skos u dreku in svinjariji, voha smrad od svasanja in edina njegova oznaka je f.r. (fizicki radnik). Folk ga zanicljivo gleda tolk cajta, dokler jim ne rece, da ma cca 1mio SIT na mesec za spicit, 3 mio pa se konstantno priliva v firmo. Prou zabavno je vidt tiste fousaritne ksihte.

Quote:


Gre preprosto za to, da izobraževalni sistem ne pomaga učencu do lastnega uvida v stvar, ki je predmet šolske obdelave, ampak ga samo zafila s podatki za vsak slučaj, če jih bo kdaj rabil. Znanje je le  sredstvo za selekcijo. Zato izobraževalni sistem mulce nafila s podatki, ker prek njih se jih da  fino pa objektivno selekcionirat  pa v njih razvit eno odpornost na torturo. Seveda se na firmi izkaže, da so faxiranci bolj kot zarad znanja uprabni zarad svoje speglanosti. Da majo  naduvani s svojo elitnostjo dost za zgubit in da je to en zlo lojalen folk, ki se ga da porabit za ene pred-delavce, ki naj se zabejavo z unimi faluiranci, ki so se skoz prakso navadli kaj koristnega tud naredit.

Obstaja pa en mit o šoli misterijev, kjer te mojstri uvedejo v skrivost življenja samo preko ene dejavnosti. Nekje sem bral o obrezovanju drevsc, bonsaiev, kjer  vajenecu ne dajo v roke škarij prej, preden jih drevo samo ne prosi za dovoljenje. Ga mora vajenc najprej spoznati, se z njimi pogovoriti, v njem odkriti živo bitje, univrzalno in konkretno hkrati, spoznat njegove potrebe in želje in se ga še  skaldu z njimi  loti pedenet. Ne svojimi ali mosjtrovimi, ampak  njegovimi, bonsaievemi.

A ma učtelj voljo čakat, kaj bo mulc o predmetu, ki so ma gu določli za obdelat, naumil? Ma kaki, tko ne bo nikol s 30 mulci čez program prišel.  A ma šef živce, da bo svojmu podrjenmu pustu en lasten odnos do predmeta dela al  posla  zavzet? Ma kaki, pol  bil s tem svojmu šefu razkril, da je sam odveč....

Oldi, ko govorim o znanju, ne mislim na razumevanje snovi, pač pa memoiranje podatkov. So pa v šole začel uvajt tud ene cake, s katerimi naj bi preverjali razumevanje snovi: seminarske,  eseje pa  ene vrste opisne odgovore, ki kažejo na 'multidiscilinarni' pristop. Po tem osebnem pristopu do znanja slovi baje bežigrajska gimnazija, ampak ker so  taki pristopi enako selekcijso sredstvo kot vsi klasični testi pa šolske, so mulci pogruntal, da se  tud  do takega 'osebnega' pristopa da šablonsko pristopit, tko da  po pripovedovanju enih tam vzgajajo najbolj vase zagledan napihnjen folk, ki si niti  svojim kao  induvidualnim pristopom niti tako osvojenim 'znanjem ' večina že nafaksu nima kaj pomagat, kaj šele na poslu.

Glede  mature: pravkar jo je naredu moj mulc in to z odličnim (da se mal naduavam). Je pa imel vsa štiri leta probleme s sabo, ker se mu kao ni ljubil 'drilat'. Ker  so prfoksi pogruntal, da je sposoben dat od sebe več, kot je dajall, so bli osebno užaljen, da ni. Je imel tko ves čas ene vija-vaje z njim,  za kazen tud popravce, lani kar dva, a je oba naredo v prvem roku, nemščino clo brezhibno, tkorekoč za petko. Letos mu je slavistka zadnjo uro zadnjega dne četrtega letnika dala dvojko, da se je izognu popravca, na maturi pa je pisal slovenščino 4 +2.

Tko da, največ je še osebnega pristopa do izobraževanja odvisno, kako boš prišel skoz. Če pristaneš na troturo dost izi, če pa ne pa mal teži al pa sloh ne. Znanje je tle dejansko postranska stvar.      

Ja ampak meni in tebi se matematike in fizike ni bilo treba učiti, nekateri pa tega filinga enostavno nimajo in bodo ta predmeta jemali z maximalnim odporom, naučiti se ju pa itak ne da, razen če sta taka kot pri nas - piflarska.
Kaj rabi igralec kotne funkcije, odvode, integrale, diferencialne enačbe?? Za učenje logike je razumevanje zgodovine ali človeške psihe povsem zadosti.

Izbraževalni sistem, ha.

Če se malo poglobimo v potrebe kapitalistične ureditve, lahko uvidimo, da je izobraževalni sistem kar dobro povezan z njim. Vsi predmeti so zelo usmerjeni v pridobivanje takšnega znanja, ki omogoča posamezniku, da je pri 18 letih fino raztresen, ker mu je osnovnošolsko pranje možganov in še malo srednjega pustilo takšne posledice, da se velika večina mladostnikov redko odloči za tisto kar jih najbolj veseli.

Znanje je danes velika vrednota. Tega ti nihče ne more vzeti. Seveda pa v sistemu v katerem živimo pomembni tudi papirji. Neko merilo vsekakor mora obstajati, že zaradi samih prevar. Najti tisto pravo vmesno mero pa je s stališča teh ki skrbijo za izobraževalni sistem najbrž težko.

Največji hec je v tem, da bi moralo življenje samo, odraščanje neke osebe biti tesno povezano z življenjskimi resnicami in potem bi se dalo vse naredit. Najbrž sem tole precej ne-razumljivo povedal. Gre za to, da že pri štartu ko otrok začne odraščati veliko peruti današnji sistem gladko poreže, skozi okolje v katerem se gibljemo, skozi starše, vzgojitelje, učitelje...
Dejansko je duhovnost v veliki meri zanemarjena. In predmeti, ki vključujejo med-človeške odnose, prijateljstvo, strpnost, ljubezen so v fazi odraščanja v veliki večini porinjeni na rob.
In tako lahko na mnogih forumih ugotovimo, da se pojavljajo stalno ena in ista vprašanja. In če ugotovimo, da je zatiranje takšne miselnosti in delovanja postavljena že v otroške vrtce, potem bi se moralo kaj hitreje premakniti.
Vendar pa mi vsi, z nami na čelu, imamo vsak svoj rob. Rob ko trčimo na meje ega, in tu se marsikaj ustavi. Ko se bomo v veliki večini znali pognati in spustiti se preko tega roba, v meje neznanega in jih sprejeti bo zavel nov veter.
Do takrat pa bomo skupaj in se trudili najti to kar je človek izgubil z vstopom v mogočni potrošniški svet. In v njem je izgubljen, vse prevečkrat razočaran, ker tudi 100 obiskov enega Spara, Mercatorja, Leclerca ne more vedno, vedno znova potešiti našega ega. Ta hoče vedno več. Duša pa iz dneva v dan postaja bolj lačna, nezadovoljna in razočarana. Kaj človek danes potrebuje za svojo srečo redkokateri vedo in se tega zavedajo. Potrošništvo s svojimi že izrabljenimi reklamnimi prijemi še vedno prepričuje človekovo zavest, da je treba kupovati, kupovati in potem boste zadovoljni. In počitka, v pravem zadovoljstvu ni. In človek ta ubogi stvor, na tej zemljici majhen kot pikica misli da se zaveda sebe in svoje moči. Pa pridejo za vesoljske razmere poplave, neurja, viharji, pa šele spozna kako neobogljen je v tej šrini velikosti vesolja ki nas obdaja.

Uh, bom mal nehu ....

Najboljš da rečem tko kot ponavadi:


Velik Sončka
Edi

Če imamo v mislih isto knjigo, ki ima 1200 strani izpod peresa ameriškega fizika, potem je to knjiga, ki ravno razbija mit, da se da vse predstaviti in razumeti z matematičnimi enačbami in uvaja nov pristop. Bere in tudi razume jo lahko vsakdo. Še najtežje jo razumejo tisti, ki imajo svoj razum že dodobra zapackan s predsodki o vsemogočnosti formul.

V knjigi ni praktično nobenih formul, le veliko nazornih slik in lahko razumljivega teksta.

titud wrote on 05.09.2002 at 13:05:14:


Kva sem že napisu.... he , he