Jaz stvari razumem na način, da ne smem mimo stanja, ki je, ne morem mižat pred dejstvi in hkrati odpirat oči; posamezna razlaga se mi ne zdi bolj pomembna
[
Quote:Zanimiva tema to, od kod smo vodeni.
Drugo je, živeti določeno vero zares, ti ljudje so običajno človeško zelo zreli in jih "vodenje" verskih norm preprosto ne moti. Obenem ne potrebujejo niti spogledovanja z vesoljstvom, da bi odkrivali od kod so vodeni.
Jaz čutim pomoč pri vodenju samega sebe skozi moje življenje.
Hvala Samson. Da je moje razmišljanje zanimivo? Potem tudi ni zelo slabo, če je človek kritičen.
Rada bi bila čimbolj precizna v svoji kritiki. Zavzemam se za pravico do nestrinjanja. Nestrinjanje še ni moteče? Upam da tu ni nesporazuma, ker sem resno vzela to, da različnost mišljenja pomeni pestrost.
Kaj nas druži ali bolje kaj mene druži z RKC?
Nič.
Spoštujem tradicijo, dejstva, ki so se dogajala na naših tleh, čudim se sakralnim objektom. Kadar ni bogoslužja prav rada skočim noter, je tako spokojno in svečano. Kaj pa duhovni učitelji? Popoln dizaster. "Običajni" primerki bitij brez lastnega mnenja, moralisti, brez poudarka na ljubezni do sočloveka in otrok. Njihovo zanimanje je reducirano predvsem na imetje cerkve in imetje v cerkvi.
Sama sem ravno v teh letih, da sem hodila k verouku v časih ko nas je bilo še malo in ni bilo zelo primerno. Mama še danes hodi v cerkev, ni imela dovolj priložnosti hoditi v šolo. Danes se kot manj obremenjena lahko vprašam: Kaj ji je dala ta cerkev? In kako bi v duhu bolj odprti pogledi na svet vplivali na mojo mamo?
Odnos do življenja - volja do življenja in vera v prihodnost?; Odnos do spolnosti?
Komu nadškof očita neodgovorno stališče do življenja in sebično, nedoraslo, neresno, površno in moreče pojmovanje spolnosti? Kaj pa je bolj morečega v pojmovanju spolnosti kot to, da ženskam ni dovoljena pravica do splava. Če zanosi mlado dekle z duhovnikom npr., kako ji bo prav ta razložil pravico do življenja , spoštovanje, voljo in vero v prihodnost? Nikoli še ni ta cerkev rekla, da je spolnost človeku v užitek.
Šola, ki je bila omogočena meni, je trčila z vrednotami katoličanov kot institucija, nikoli pa ne z aspekta posameznikov. Niti privrženim ateistom niso bile spotakljive ali predmet posmehovanja duhovne dobrine krščanstva (verjetno ignoranca), pa kljub temu: kar naprej pa poslušam obratna kritična razmišljanja. In tole v Rodetovi pridigi ob prazniku device Marije, na Brezjah: "Šola nas nasilno ločuje od naših kulturnih in duhovnih korenin; je nesprejemljiva in nerazumljiva anomalija v evropskem prostoru." Kdaj, s kakšnim odnosom in kakšnim namenom človek zavzame kritično stališče?
Za zdravo pamet?
Sem pa zadovoljna, da si se vključil v to temo, Samson. Še posebno, če je res - da si do cerkve zelo zelo kritičen, kot praviš.