Sledečo zgodbico sem sicer napisala Vesni, ki (še?) ni udeleženka foruma, odločitev, da jo skopiram še sem pa je pravzaprav posledica tega, da mi je všeč. Verjamem, da je potrebno lepe stvari deliti. Pa, seveda, še naša nova članica je Orka - torej, Meta moja draga, vem, da veš, pa ti vseeno še enkrat povem: rada te imam in upam, da boš sprejela tole zgodbico tule gor kot mini darilce...

***********************************************************
Živela nekoč je orka, ki ji ljubezen je bila sveta. Živela je sama s seboj. V popolnosti. Kajti ona sama je bila popolnost! Ni vedela, da obdaja jo morje.

Mislila je, da to vse je ona. Povsod. Ona. Nič več in nič manj. Meja med njo in morjem ni bilo. Nič drugega zanjo ni obstajalo. Le bila je.

Nekoč pa se zgodilo je nekaj njej nenavadnega. Zagledala je nekaj velikega. Temnega. Z belo liso. Le kaj bi to bilo? Prvič v njej je zraslo vprašanje: sem to tudi jaz? Le kateri del mene to lahko bi bil?

Uspelo ji je približati se temu "nekaj". Zgodil se je čudež! Srce ji je zaigralo do tedaj neznano melodijo. Svetloba ji je šinila to tega "nekaj", katero je čutilo enako. Zavedanje, da sta to 2 različni živi bitji, ki sta med seboj tesno povezani... kakšno spoznanje!

Enost je postala še popolnejša... kolikor je to pač možno... Umrli nista nikoli. Kajti smrt je iluzija. Na nebu vedno sijeta vsaj 2 zvezdici... Orki, ki nikoli ne bosta umrli... Večna ljubezen... Enost...

***********************************************************

Namenjena je vsem, drugače je ne bi bilo tule... Kakorkoli že: sprejmi, kakor ti veli srce!

Rada te imam,

Suzana