najveckrat s tem ko kaj napises najbolj sam sebi pomagas (izjeme so izvzete ), doloceno temo v sebi premislis, jo oblikujes in ozavestis, bolj kot bi jo lahko sicer. tako da ti kar pisi, mi bomo pa brali.

Quote:


Jaz pa mislim,da samo bolj teoretično.
Življenje je tista ta prava šola.Mogoče kruta,ampak poštena.

Quote:

Neumen je tisti,ki si noče priznati,da je neumen .

Lepo,da si tle.

Quote:


Ja Magla. Playerjeve teme so res ta prave. To je neki takega kot ce bi gledal neki poc film ali pa resnično zgodbo. Torej. Topic kjer nekdo pač napiše o svojem resničnem problemu ne more biti poc.

No, po drugi strani je tudi tako da vsak topic ni za vsakega. Jaz nekaterim topicom sploh ne sledim, ker preprosto jih ne ujamem za glavo. Player.  Bom v kratkem dal tole tvoje, pa še druge stvari v kazalo.  

Andres

Po stošpetnajstih sesuvanjih računalnika mi je končno uspelo priti semle noter. Iskala sem nek prostorček, kjer bi lahko rekla živjo, pa se mi zdi, da lahko tule združim prijetno s koristnim: še tisti žulj, ki ga čutim, odpravim zraven!

No, jaz sem uletela sem včeraj. Po srečnem naključju (halo, kdo pa še verjame v naključje???? ) in mi je bilo full všeč. In še vedno mi je! Ampak...
Moj žulj je sledeč: verjamem v svoje besede. V trenutku, ko pišem svoje misli (pa četudi so jih drugi napisali že stomilijonkrat), so tako moje in tako prave in ... da jih enostavno moram deliti! Pa ne, da bi imela željo po tem, da se grem nekega težkega genija. Zgolj zato, ker rada pišem in dolga leta mi je bil papir edini oz./in najboljši prijatelj. Moč navade! Ki pa jo ne nameravam spreminjati...

Zdi se mi, da se vsakdo slej ko prej najde v situaciji, ko se vpraša, kaj dela tukaj. Zakaj prebira misli drugih, zakaj deli svoje? Po moje je odgovor preprost: ker vsakdo hrepeni po delitvi. Po dajanju. Po prejemanju. Lepo je in vesela sem, da sem se vam lahko pridružila.

Če se že izpostavljam , bi dodala samo še tole: dolgo časa sem bila prepričana, da moje misli, dejanja,... vse, kar sem jaz, ni vredno ničesar. Ugotavljam, da še vedno ni. Neprecenljivo je! Kako boš torej določil ceno?

Rek, ki mi je všeč (resnici na ljubo mi je še bolj všeč, da tako tudi čutim): zavedam se, da ne vem ničesar...

Res, še enkrat hvala vsem. Bodite potrpežljivi z menoj!

Cmoka na noska...

Suzana