»Ali tisti, ki veruje v lepe stvari, v lepoto samo pa ne, in ki ne more slediti, če mu kdo skuša pokazati pravo pot k njenemu spoznanju, živi v sanjskem ali resničnem svetu? Pri tem pomisli tole: sanje same veljajo za stanje, v katerem nimamo- speči ali budni- podob stvari za podobe, temveč za stvari same. Res je. Za takega človeka pravimo, da sanja.« (Platon, Država)
razmišljanje by me:

Platon se sprašuje o prostoru, v katerem biva nekdo, ki sicer veruje v lepe stvari, a v samo lepoto ne veruje. Kaj pomeni verovati v lepe stvari, v lepoto samo pa ne? Mar ni ta izjava nekoliko drzna, saj je izrečena nekako v stilu »knjiga mi je všeč, a vsebina je zanič«? Mar ni nasprotujoča si sama sebi? Kaj pa sploh je lepota sama? Lepoto samo bi lahko obravnavali kot neko vzvišeno idejo, nekakšna predstava vsakega posameznika posebej, o tej vzvišenosti, o bivanjski lepoti, ki pa je zgolj lepota in nič drugega. Težko bi mogli reči, da veruješ v lepe stvari v lepoto pa ne, saj je v vsaki lepi stvari skrit del lepote, torej jo potemtakem priznava in na nek način tudi veruje vanjo. Stavek sam je zelo podoben tudi stavku nekega človeka, ki se je izrekal da je ateist, ateist v osnovnem smislu, torej, da ne veruje v nič. A že s svojo prepričevalnostjo, da v nič ne veruje, je dokazal nasprotno- da veruje in sicer v idejo, ki jo zagovarja. Torej ne živi tak človek v zmotnem prepričanju, v »sanjskem svetu« kot pravi Platon in je od resničnosti močno oddaljen. Da, na nek način živi v sanjskem svetu, v svojem miselnem, iluzionističnem svetu in v realne stvari ne more niti ne zna poseči, saj nima dejanskega občutka za realnost, enostavno ni prisoten v popolni meri. Potem je njegovo življenje, njegovo delovanje le senca, le odsev oziroma »podoba stvari«, podoba pravega človeka ne pa človek sam in ni zmožen živeti, ker »tak človek sanja«. Sanjati ni prepovedano, želeti si iskanja tudi ne, a če nas sanje prevzamejo, v smislu, da si nas podredijo, potem nismo več v realnosti, v realnem življenju.
Prav ta odlomek nas navede do spoznanja, da za dejansko bivanje, za to, da smo, da lahko in smemo sodelovati v oblikovanju sveta, niso dovolj le hrepenenja in želje, ni vse le vedenje, ni vse le občudovanje. Platon sam nam tu da vedeti, da ni vsak, ki ljubi npr. umetnost, umetnost tudi spoznal v njenem bistvu. In torej potemtakem tudi ni vsak, ki razmišlja filozof,tak kot si ga Platon predstavlja, od tod pa sledi, da ne more biti vsak ,ki se ima za filozofa tudi vladar. Biti nekdo, pravi Platon, to je lahko tisti, ki tudi v dejanskem svetu ima stvari za stvari same; torej da zna v vsaki stvari videti tisto, kar dejansko je, le da tega se nikakor ne da prikazati z besedami, niti kako drugače. To je podobno kot pravi Antony de Mello: »Vsi poznamo vonj vrtnice, a opisati vonj, tega ne zmore nihče«. Smo torej potemtakem vsi, ki tu bivamo, vsi, ki razmišljamo in se gremo filozofe le drzni sanjači, ali pa je v vsem odvisna predvsem naravna danost, oziroma poklicanost? Tega ne vemo, vsaj ne v tolikšni meri, da bi to lahko zapisali kot teorijo, saj sicer nekdo reče, da vidi stvari takšne kot so, a dejansko imamo vsi o nečem določene predstave vnaprej. Torej smo vsi na nek  zanimiv način ljudje, ki ne vidimo dejstev pač pa kot pravi sv. Pavel: »naše je videnje sedaj zamegljeno, nekoč pa bomo zrli kot otroci iz obličja v obličje..« To pa ne velja le za gledanje Absolutnega, pač pa tudi drug drugega, nas samih, take kot smo, kot so stvari same. Do takrat pa lahko mirno rečemo, da smo v nekem smislu pravi vsi ljudje sanjači, ki sanjajo z odprtimi očmi in iščemo to, kar je že pred nami oziroma se učimo, ne da bi vedeli, »da se naučiti ni moč ničesar!«(Hesse). Po svoje pa sem lahko pripišemo tudi Platona, saj je o svoji državi, kakršni si jo je zamislil sam, lahko tudi le sanjal- a kot vemo sanje niso realen svet!
p.s.: pa filozofije ne študiram, da ne bo pomote;)

a da smo se nadgradili? Mhm se ne strinjam popolnoma, vse že najdeš tam kar se zdele dogaja omenjeno samo globlje morš brat. Eden od filozofv nove ere je enkrat dejal , da je vsa filozofija po Platonu le komentar k njegovi.. Nič kj bl nismo nadgrajeni kot prej, še vedno se pobijamo na tak ali drugačen način, še huje, bi reku, da smo padli, takrat so vsaj razmišljali tudi o čem drugem kot le o materialu, kateremu je žal današnji človek še kako podvržen.

Spet iz tekstov kaj pa iz samega sebe? A vidiš da je tudi ta izid nekako napačen ker temelji na literaturi, četudi svetih knjigah? Ne vem no, kaj pa če bi na lastnih dognanjih?

Ej , kolesar a si ti bral Oshota?

Khalil Gibran:

Beauty

And a poet said, "Speak to us of Beauty."

Where shall you seek beauty, and how shall you find her unless she herself be your way and your guide?

And how shall you speak of her except she be the weaver of your speech?

The aggrieved and the injured say, "Beauty is kind and gentle.

Like a young mother half-shy of her own glory she walks among us."

And the passionate say, "Nay, beauty is a thing of might and dread.

Like the tempest she shakes the earth beneath us and the sky above us."

The tired and the weary say, "beauty is of soft whisperings. She speaks in our spirit.

Her voice yields to our silences like a faint light that quivers in fear of the shadow."

But the restless say, "We have heard her shouting among the mountains,

And with her cries came the sound of hoofs, and the beating of wings and the roaring of lions."

At night the watchmen of the city say, "Beauty shall rise with the dawn from the east."

And at noontide the toilers and the wayfarers say, "we have seen her leaning over the earth from the windows of the sunset."

In winter say the snow-bound, "She shall come with the spring leaping upon the hills."

And in the summer heat the reapers say, "We have seen her dancing with the autumn leaves, and we saw a drift of snow in her hair."

All these things have you said of beauty.

Yet in truth you spoke not of her but of needs unsatisfied,

And beauty is not a need but an ecstasy.

It is not a mouth thirsting nor an empty hand stretched forth,

But rather a heart enflamed and a soul enchanted.

It is not the image you would see nor the song you would hear,

But rather an image you see though you close your eyes and a song you hear though you shut your ears.

It is not the sap within the furrowed bark, nor a wing attached to a claw,

But rather a garden for ever in bloom and a flock of angels for ever in flight.

People of Orphalese, beauty is life when life unveils her holy face.

But you are life and you are the veil.

Beauty is eternity gazing at itself in a mirror.

But you are eternity and your are the mirror.