alenka07 wrote on 31.10.2002 at 11:23:29: 
...lučko prižigam sebi...
...Ta Trenutek je sledil solzam, ki so se usule po licih, ko so se jokale oči, ko se je umivalo srce...žalost, majhnost, nemoč, osamljenost, neizpolnjene želje, neizpolnjeni načrti, naloge, pričakovanja, ki napolnjujejo glavo s skrbmi, občutki krivde, skrito obsojanje in zamere - meni in okolici, predvsem meni
...je to ponovno in ponovno Vstajenje?, ko vsakič vstanem močnejša in bolj jaz?, vsakič, ko sprejmem mene -
Alenka...
kako dobro poznam to, kar si napisala. Včeri je bil zame tak dan. Proces za crknit boleč. Ko sem se morala enosavno soočati s tem, kar se dogaja v meni. DOŽIVETI, izkusiti v polnosti, brez tlačenja, občutke obupa, strahu, nemoči, frustracije, bolečine, čiste bolečine. Paket robčkov je šel.
In ja... danes je nov dan. To sem jaz. To sem doživela. Kar je bilo za doživeti.
Alenka, vedi, da nisi sama.
Še tole dodam, moje spoznanje:
Samo, ko izkusimo v polnosti, kar je v nas, ko tega ne tlačimo, lahko gremo naprej. Proces se odvija. Samo takrat gremo lahko naprej.
Home
Pages: 
