
...lučko prižigam sebi...
...Zvezda - Luč mojega Življenja sem...
...naj me ta Luč in Zavedanje tega vso "prevzame, prepoji, napolni" in mi da moči, da bom razsvetljevala Moj današnji dan...Moj Tukaj in Sedaj...
...mir in moč veje iz tega zavedanja...zavedanje in ljubezen do Mene, stvaritve Ljubezni...večne in hkrati minljive...

...enkratne in neponovljive...in skrbi...kot da so odveč...manj so močne in manj trenutek obvladajoče, usužnjujoče, mene omejujoče...
...Ta Trenutek, ko si prižigam Luč za današnji dan, pa morda še za kakšen naslednji - upam, hočem, vem, da ...še za marsikakšen dan...
...Ta Trenutek je sledil solzam, ki so se usule po licih, ko so se jokale oči, ko se je umivalo srce...žalost, majhnost, nemoč, osamljenost, neizpolnjene želje, neizpolnjeni načrti, naloge, pričakovanja, ki napolnjujejo glavo s skrbmi, občutki krivde, skrito obsojanje in zamere - meni in okolici, predvsem meni...pa muzika, ki trka na trenutek tišine...trenutek, ko se odpiram sebi...Sprejemanje Sebe...?!...tele mene - tukaj in sedaj!!! hmm...
...veličastnost Trenutka se koplje v solzah, bolečini in sreči, ko Luč uspe prodreti in razsvetliti Um in Srce...takrat zaživim, začutim Ljubezen - zaslutim Tisto Eno, VseObsegajočo Ljubezen...

...tudi do sebe...
...je to ponovno in ponovno Vstajenje?, ko vsakič vstanem močnejša in bolj jaz?, vsakič, ko sprejmem mene - To Mene, ki Sem - Tale Trenutek ...
...pa ...

... kako noro in lepo...V tem Trenutku Sem ... vse, kar sem bila, kar sem in kar bom...

...ko se bom mogla tega nepretrgoma zavedati...
...prižigam lučko sebi, naj sveti tudi Tebi, ki si z menoj delil/a Trenutek...in Hvala Ti za to!





:)