Ravnokar berem knjigo Micahela Crichtona Plen, ki sicer govori o moznostih in nevarnostih, ki jih prinasa nanotehnologija in samorganizirajoci se avtonomni sistemi. (Kar pomeni, da spet nisem to noc skoraj nic spal, kot ponavadi, ko vzamem v roke kako njegovo novo knjigo).

Pa sem naletel vmes na dve strani, ki sta se notri znasli kot nek intermezzo, kjer avtor pravi, da nam vse nase psiholosko znanje in samoopazovanje, introspekcije, meditacije in podobno prav nic ne koristijo. Velja tudi za osebe, ki so sposobne v trenutku podati tudi zelo podrobno ocena katerekoli druge osebe v njihovi okolici, ko pride do tega, da bi morali na podoben nacin oceniti sami sebe, njihovi mozgani skoraj zablokirajo.

Ker se tudi sam nisem ravno prvic srecal s tovrstnim razmisljanjem in ker se dotika tudi mojega delovanja na tem forumu, me zanima, kaj si o tej tem mislite vi.

lp bp

Če vzamem slepo pego kot tisto področje moje osebnosti, ki je vidno vsem drugim razen meni, potem

lola wrote on 26.02.2004 at 14:47:11:


je to način, da se slepe pege nekoliko zmanjšajo.


Če pa govorimo o tistem področju, ki ni razvidno ne meni ne drugim, potem pa pravzaprav nimamo o čem govoriti.

Moja prva reakcija: slepa pega ma svoj pomen in smisu. Zarad nje bi  si moraml priznat, da smo kot samonanašajoči posamezniki in družba po defoltu nepopolni in s tem zmotljivi. In da je ta zmotljivost nekaj najbolj koristnega, kar sem nam je moglo zgodit.

Quote:


Ne razumem, zakaj naj ne bi to koristilo. Jaz osebno mislim, da je zelo "nefer" za druge govorit, kaj nam koristi, ali ne koristi. Le kako bi lahko avtor to vedel, za mene, ali tebe, bp?

Se raje nagibam k temu, da se stvari dopuščajo, in se nakazujejo načini, kdaj pa bi kaj koristilo ...

Pa celo, da prav nič ne koristijo???!!!

Quote:


Po moje je to zato, ker nek del tebe, pa le ne verjame, da bi bilo to dobro za tebe, in zato ne narediš tistega.

Je torej slepa pega nezavedanje?

N. wrote on 26.02.2004 at 20:10:17:


Dober prijatelj, tisti, ki mu lahko verjameš in zaupaš, lahko lažje vidi kakšno tvojo lastnost, čustvo, obrambni mehanizem, ki jo/ga v konkretni situaciji sam ne prepoznaš, je ne zmoreš videt.

Sama sem se na primer v veliki stiski  dalj časa vrtela v krogu in nisem zmogla sprejeti pomembne odločitve. Med drugim so mi pomagali pogovori s prijateljico, v katerih mi je razkrivala moje strahove in odpore, ki jih je zaradi čustvene nevpletenosti lažje videla in prepoznala, sama pa sem se slepila z različnimi izgovori. Bila pa je potrebna tudi pripravljenost z moje strani sprejeti to razkrivanje, se z njim soočiti.

Lilith wrote on 26.02.2004 at 14:52:25:

Govorit ne, lahko pa poskusis recim tect z volkovi

bp

Quote:


Vloga  slepe pege pri opazovanju zunanjega sveta  je v tem, da je sliko sveta brez popačenja nemogoče oblikovati (slepa pega je v tem smislu metafora, vzeta iz fizionomije: slepa pega je točka,  kjer je je optičnio živec pripet k živčnemu  deblu in kjer zato ni živčinih senzorjev  za oblikovanje vizulane podobe). Podoba, ki jo ustvrijo naši možgani, kljub temu zadovoljivo odseva zunanji svet, saj slepo pego lahko lepo  zapolnimo z izpeljavami iz celotne slike, čeprav dejansko ne moremo vedet, kaj se dogaja na področju, ki ga slepa pega pokriva.

Na podlagi metafore o slepi pegi je mogoče zaključit, da je naša intospektivna predsatva o samem  po  defoltu   nepopolna če že ne zmotna. Kljub temu je ta predstava naša edina realnost, na katero se lahko opiramo pri našem aktivnem poseganju vanjo. Nemogočd je torej nezmotljivo posegat v tako ustvarjeno realnost, dodatna jeba pa je v tem, da je temljna značilnost te ralnosti,   da je kot produkt naše intropekcije v bistvu izkrivljena.  

Dodaten problem na podlagi  intropekcije   skreirane slike  relanosti  pa  je v tem, da  ni sama seb namen. Njen namen je ustvrit pogoje zanapše aktivno  poseganje v tako realnsot.  Tle pa pridemo na področje interakcije oz. povratnosti: ker izhajamo iz popačene realnosti, ne moremo vanjo  bistvu nikol posegat na 'pravi' način. Clo nasprotno, bolj ko aktivno posegamo vanjo, bolj prispevamo k deformiranju/neuravovešenosti te realnosti, ki nam še vedno nudi edino osnovo za izkrivljeno sliko o njej. Gre za efekt samoogledovanja v popačenih zarclaih, ki sta postvaljena drug nasprot drugega in ni čudno da v nekem trentku mora prit do totalne bolkade tako miselne kot opravilne sposobnosti samoopazovalca. To so ponavad preboji v tista mistična stanja aboslutne jasnosti, spoznaj o iluzornosti, občutja  blaženosti ali pa po drugi strani v stanja občutenja totalne nemoči, pishične shizme, paranoje in duhovne patologije, ki ji po domače pravimo norost.

Zato sem tud že v prejšnem postu napisal, da efekt slepe pege pozvroža zmotljivost po defoltu. To zmotljivost laho z zaprtim samoopazovanjem potenciramo do absurda, ki nas bodisi razsvetli bodisi obnori,  z odprtim samoopazovnajem pa pod pogojem, da to zmotnnost priznamo in predpostvljamo,  lahko to zmotnost do neke mere vsaj znevtraliziramo in preprečimo pretiranao neravnovesje realnosti. Če tovrstna introspekcija seveda ne poteka v zaprtih skupinah oz. sistemih, v katerih zarad efektov skupinske  interakcije   ponavad še hitreje pride  do večje neuravnovešenosti in s tem kolapsa take realnosti.

Tko, zdej sem pa  post zaključu s  tematsko navezovo na razmišljanje o odprtih/zaprih sistemih, ki sem jo  gonu o forumskih igricah brez vidne povezave s tamkajšnjo temo in jo zato na unmu topiku tud zaključujem.