titud wrote on 25.10.2002 at 13:20:16:

Ja, Lumpy, kva si šla pa "neki o jajčkih pobrisat"?  
Prec dej nazaj, da bomo še drugi lohk prebral ... nč zdej tle neki nazaj jemat.    
Kva, a je blo res tko grozn?   ???

Zmogla sem mu povedati, da ga ljubim, pa čeprav prepozno, a sem mu, da si tega ne bom nikoli očitala...

To je bil zame veliko korak, bolj kot to, da bi obtičala sredi puščave....

Sem pestovala vse,
kar mi pustilo je spati,
sem zabrisala vse pragove,
ker sem hotela ostati.

Se je v meni
nemir naselil,
hrepenenje razcvetelo,
bolečina zasidrala.

Sem se odločila vrata odpreti
in takrat, šele takrat je začelo zares boleti.


A ga je vredno iskreno živeti.

ARS wrote on 15.10.2002 at 00:07:02:

Sem ponosn, da sem babico držu za roke, ko je umirala; sem zmogu nezlagano prjaznost, k je fotr ornk ven padu; da se znam sam seb najprej smejat; da žvim z zadovolno, veselo in zadovoleno žensko; na svoj pozitivizm; na to, da znam kej dobrga skuhat; da z veseljem domov pridem; na to, da se zavedam, da je mnogo ljudi, zarad kterih jest sploh lohk delam vse tist kar rad, pa čeprav jih ne poznam. Pa še kej bi se lohk najdl. Dobr je Tereza povedala. Sem velikrat mislu, da nau šlo, pa je šlo zmeri.


BonSens

Bonsens, maš prov,  je  smisu besed v besedovanju, v enmu pleteničenju z namenom ustvarjanja enga vzdušja, v katerem bi se vsi  boljš počutli. Je smisu besedovanja v ustvarjanju legend, v katere se lahko umestimo in doma, v katerem se vsak dan  počutmo domače in v katerga  se radi vračamo.