Jaz sem že "stari vegetarjenec", no pa ne čisto pravi, ker tam pa tam še kakšen jajc pojem, pa mleko in mlečne izdelke. Ampak dejansko se mi smilijo živli.
Nikoli ne bom pozabila prizora, ko so vozili živli za zakolj, skrita kamera, in si je en konj nogo ujel med rešetke, ker jih je bilo preveč natrpanih, pa je ferajer kar šel in mu odžagal nogo! Nikoli ne bom pozabila njegovih oči, kako so gledale, žalostno in proseče.
Smilijo se mi živali, vse. Res se ne morem izogniti, da kdaj ne bi kakšne mravlje pohodila, vendar se trudim.
Med tem, ko pri meni doma, vsi drugi jedo meso, tudi moja hčerka. Ko bo strejša, ji bom samo pokazala pot, po kateri sem jaz šla, sama se bo pa za svojo odločila.
Strinjam pa se, da imajo tudi rastline čustva. Predvsem drevesa. Meni je prav hudo, ko vidmi, kako podrejo kakšno drevo.
Pa naj povem še eno zgodbico., resnično.
Moj star ata je imel sadovnjak in tam je stala jablana, ki je zelo slabo rodila in ata se je odločil, da jo bo podrl. Šel je gor s sekiro, a se je pred jablano ustavil in rekel, naj ti bo, te bom drugo leto podrl. In ta jablana je drugo leto rodila toliko jabolk, kot nobena druga v sadovnajku, in potem še naslednje leto in še vsa naslednja. Naklučje? Vemo, da naključji ni.
Kakor koli, vegatarjanstvo ne sme biti le neka modna muha, ker te minejo, mora biti odločitev srca in mora biti v obliki, ki vsakemu najbolj odgovarja.
zase lahko povem le, da si velikokrat želim, da mi sploh ne bi bilo treba nič jesti. Bila bi najbolj srečna.
ciaoci
Home
Pages: 1 
