Kot je videti si nas večina želi 4 urni delavnik, medtem ko se po svetu dogajajo precej drugačne zadeve.

Izvozno predelovalna cona spada med proste cone, ki jih »opredeljujemo v najširšem smislu kot vsa tista izjemna geografska območja ali institucije, ki so izvzeta iz rednega nacionalnega carinskega območja in zanje velja poseben režim.«  Prosta cona je specifično zemljepisno območje, poseben teritorij, kjer se nahajajo izvozno usmerjena bodisi proizvodna bodisi storitvena podjetja, locirana v kateremkoli delu države, kjer uživajo posebne investicijsko-promocijske spodbude.

Celoten proces gre približno takole: Iz države, kjer se nahaja investirajoča družba ali korporacija, se v cone prinese, uvozi sestavne dele, ki jih tamkajšnji delavci predelajo v določen produkt, nato pa se ta produkt od tu izvozi na svetovni trg, ponavadi, najbolj pogosto, kar v razviti trg države, od koder so prišli materiali za njegovo izdelavo. Gre torej za industrijsko dejavnost, pri kateri je določen material podvržen obdelavi in predelan v nek končen izvozni produkt kot je, na primer, kolo, igrača, športna oprema, ure, čevlji, telefoni, avtomobili, računalniki, televizorji... zaradi tega pa se cone, v katerih se opravljajo te dejavnosti, imenujejo tudi izvozne predelovalne cone (IPC).

Daleč najbolj priljubljen izraz, ki se uporablja za označevanje teh con je Izvozna predelovalna cona, sicer pa se po svetu uporablja še precejšnje število drugih oznak. Naj na tem mestu navedem nekaj primerov teh oznak in držav, v katerih se te oznake uporabljajo: industrijska prosta cona  (Kamerun, Kolumbija, Gana, Madagaskar, Sirija, Jordanija), maquiladora/maquila (Kostarika, Salvador, Gvatemala, Honduras, Mehika, Panama), prosta cona (Irska, Trinidad in Tobago, Turčija, Združeni Arabski Emirati, Urugvaj, Venezuela ter spet Kostarika in Honduras), posebna ekonomska cona (Kitajska), industrijska prosta cona za blago in storitve (Kolumbija), prosta trgovinska cona (Bolgarija, Čile),  izvozna prosta cona (Jamajka), prosta trgovinska in industrijska cona (Iran),  posebna predelovalna cona (Filipini),  izvozna predelovalna prosta cona (Togo),  brez davčna tovarna (Fidži), prosta cona in posebna predelovalna cona (Peru),  prosta ekonomska cona (Rusija),  industrijsko posestvo (Tajska). http://www.transnationale.org/pays/epz.htm

Izvozno predelovalna cona (IPC) je »relativno majhno, geografsko ločeno področje znotraj države, katerega namen je privabiti izvozno usmerjene industrije s ponujanjem posebej ugodnih investicijskih in trgovskih pogojev v primerjavi z ostalimi deli države gostiteljice. IPC-ji zlasti priskrbijo, da je blago, ki je uporabljano v produkciji, uvoženo brez carine.« Kar pomeni, da tam ni davkov poleg tega pa tam ponavadi ne velja ista delovska zakonodaja kot drugot po državi.

V IPC se torej država odpove določenim svojim koristim (davki), poleg tega pa se ponavadi tudi "priredi" delavska zakonodaja. Ker nas ne zanima toliko zakaj se država odreče svojim davkom se bomo osredotočili na drugi del - na tiste, ki pri tem "najebejo": na delavce.

V IPC je leta 2002 delalo v 3000 IPCjih 43 milijonov delavcev, od tega 30 milijonov na kitajskem - seveda pa za vse IPCje sploh ni podatkov o številu delavcev, ki se večinoma ukvarjajo s tekstilom in oblačili.

Kratek pregled načinov (ne)apliciranja zakonov o delovnih razmerjih v conah različnih držav nam razkriva tri vrste pristopov: prvič- pristop, kjer določena država svoj trenutno veljavni nacionalni delavski zakon aplicira tudi v cone; drugič- pristop, kjer država sicer aplicira nacionalni zakon v conah, a ob tem doda manjše popravke temu zakonu, popravke, ki že uvajajo v cone nek poseben režim; tretjič- pristop, kjer država povsem izvzame cone izpod pravil, ki so zapisana v nacionalnem zakonu o delovnih razmerjih, ter zanje pripravi posebna, nova pravila.  

Čeprav je ta prvi pristop najbolj pogost, je vsekakor tudi frekvenca pojavljanja ostalih dveh pristopov dovolj intenzivna, da si zasluži posebno pozornost. V skupino držav, ki so uvedle določene popravke v pravilih, ki urejujejo položaj delavke v conah, se pravi v skupino držav, ki so se poslužile drugega pristopa, spadajo na primer Mauritius, Filipini, Kitajska, Namibija, Kenija in Malezija. V Mauritiusu so leta 1993 sprejeli Akt o industrijski širitvi, katerega poslanstvo je bilo med drugim tudi to, da formulira določene spremembe -v primerjavi s tistim, kar je bilo zapisano v nacionalnem redu- pri razumevanju pravic in dolžnosti delavca v conah.

(i.) V coni se je število plačanih delovnih nadur izračunavalo na osnovi tedenske kvote, kar pomeni, da dodatne delovne ure, ki so bile izvršene na katerikoli dan v tednu niso bile plačane kot nadure, v kolikor celotno tedensko število ur ni preseglo 45-ih ur, ki je bilo maksimalno število delovnih ur na teden, ki ga je predvideval Akt o conah. Takega pravila za ostala podjetja v državi ni bilo.
(ii.) Pravila v coni so omogočala sedem dni zaporednega, nepretrganega dela, medtem ko so nacionalna pravila dovoljevala le šest dni.
(iii.) Conska pravila so priznavala ženskam pravico do plačanega porodniškega dopusta le tri krat, se pravi le ob treh morebitnih rojstvih otrok, medtem ko nacionalna pravila niso vsebovala nobene takšne omejitve. »Zunaj« je bila ženska ob vsakem rojstvu upravičena do plačanega porodnišega dopusta.
(iv.) V coni so ženske lahko in tudi so morale delati v nočnih izmenah, medtem ko je bilo to v ostalih podjetjih v državah prepovedano.
(v.) Tudi odpravnina, do katere so upravičeni zaposleni ob morebitnem zaprtju podjetja, je različno obravnavana v coni v primerjavi z ostalim nacionalnim redom.
(vi.) Naslednja značilnost conskega sistema je bila tudi ta, da ni predvideval plačil za bodoče pokojnine delavcev, medtem ko je nacionalni red predvideval, da se za pokojnine nameni eno četrtino mesečne plače.
(vii.) Zadnja razlika se tiče procedure pri odpuščanju delavcev. V skladu z nacionalnim redom mora delodajalec, ki namerava odpuščati del svoje delovne sile, to svojo namero (skupaj z razlogi, ki pojasnjujejo, zakaj je do te namere prišlo) naznaniti štiri mesece vnaprej na pristojnem Ministrstvu, od tod pa je primer naprej podan Komisiji za prekinitev pogodb o delu. Za delodajalce v conah so seveda veljala drugačna pravila- njim ni potrebno naznanjati svojih namer.

Malo je sicer držav, ki so odkrito -tako rekoč na uraden, zakonit način- izločili cone iz domene nacionalne delavske zakonodaje, a kljub temu velja ravno temu fenomenu posvetiti več pozornosti, saj predstavlja najbolj ekstremen primer odmika cone iz vsaj nekega dela splošnega nacionalnega reda. Države, ki so v preteklosti stopile na to pot so: Panama, Pakistan, Bangladeš, Zimbabve, Sudan, Iran, India. Ena izmed teh držav -Bangladeš- je na primer to svojo namero nakazala oziroma uresničila v členu 11A Akta o Bangladeški izvozni predelovalni coni, kjer piše: »Vlada lahko z objavo v Uradnem listu izvzame cono iz vseh ali le nekaterih določil v vseh ali le nekaterih izmed sledečih zakonov ali poskrbi, da bo vsak tak zakon oziroma določilo bilo ob aplikaciji v coni podvrženo modifikacijam in amandmajem, ki so lahko tam določeni, namreč: Akt o zaposlitvi iz l. 1965, Pravilnik o industrijskih odnosih iz l. 1969, Akt o kotlovnicah iz l. 1923, Akt o tovarnah iz l. 1965."

Naslednji primer izvzetja cone iz nacionalnega reda o delovnih razmerij, ki  so ga izvedli v Zimbabveju, nam bo pomagal še natančneje zarisati obrise tega izključevanja. Člen št. 56 Zimbabveških izvoznih predelovalnih con iz l. 1994 nedvoumno -na podoben način kot Bangladeška uredba- pravi:  »Zakon o delovnih razmerjih se ne bo nanašal na delujoče prijavljene investitorje in zaposlene delavce v izvozni predelovalni coni."

Torej: kakšne zaključke lahko izpeljemo iz zgoraj povedanega, iz te kratke predstavitve specifične davčne in delavske politike, ki se jo vodi v conah? Najbolj splošna ocena, ki jo conam lahko pripnemo je, da so formulirane kot  izjema, kot nek delen odklop iz standardnih državnih procedur. Kot koncizno pravi Naomi Klein: »seveda morajo podjetja plačevati davke in striktno spoštovati nacionalne zakone, ampak le v tem edinem primeru, na tem specifičnem koščku ozemlja bo le za kratek čas narejena izjema- zaradi bodoče prosperitete. IPC-ji torej eksistirajo znotraj nekakšnih pravnih in ekonomskih oklepajev, ločeno od ostale države.« Poseben del državnega ozemlja dobi samosvoj status, za katerega pa se smatra, da je zgolj neka  začasna tvorba, neka začetna konfiguracija, ki naj bi privabila tuja podjetja, zato da bi se kasneje -ko naj bi se ta podjetja že dodobra namestila in ustalila v novem okolju- lahko pretvorila v povsem normalen del državnega gospodarskega sistema. Logika, ki je tu na delu pravi, da je potrebno le nekoliko potrpeti na začetku uvajanja con, se odreči določenim davčnim prihodkom, se deloma tudi ponižati in sprejeti suspenz določenih delavskih pravic, zato da bo nekega dne morda bolje.

več si lahko preberete na:
http://www.ff.uni-lj.si/filo/podiplomski/seminarji/Vasja_Badalic.htm

naraščanje con:
http://www.ilo.org./public/english/standards/relm/gb/docs/gb286/pdf/esp-3.pdf.

Kaj to pomeni si lahko samo predstavljate: vsekakor pa lahko ti delavci o 8 urnem delavniku in "normalnem" delu le sanjajo.


uživajte!

gape wrote on 14.01.2005 at 13:09:44:



Če je verjeti Marxu, da je zgodovina predvsem zgodovina razrednih bojev, so izvozno predelovalne cone lep primer, kako razred delavcev izgublja na račun države in Kapitalistov.  IPC nam tudi lepo pokaže, kako Kapitalisti uveljavljajo svoje tako napram državi (ker se država odreče davkom), nato pa skupaj z državo še napram delavcem in slednji izgubljajo največ.

titud wrote on 14.01.2005 at 14:18:22:



Ravno nasprotno: v IPC imajo delavci manj pravic kot tisti zunaj IPC - torej se jim zmanjšajo pravice in zaščite, ki zunaj IPC obstajajo. Nekje se v IPC delavska zakonodaja ohrani, drugje samo spremeni, v določenih državah pa sploh ne velja - veljajo torej pravila, ki jih postavljajo kapitalisti. Pravice se torej največkrat zmanjšujejo, ne pa večajo.

titud wrote on 14.01.2005 at 15:11:37:



IPC so izjema, kjer se pravila spremenijo, kar dobro razlaga Foucault: vsako spreminjanje pravil je rezultat nekega boja, kjer zmagovalec odnese največ. Tu so zaenkrat zmagovalci kapitalisti. Vsekakor ima tudi država svoje koristi, saj se zmanjšuje nezaposlenost, povečujejo se devizne rezerve, poleg tega pa se vsaj deloma povečuje tehnološka usposobljenost, o kateri pa lahko govorimo le pri redkih saj se v večini IPC ukvarjajo z oblačilno industrijo in podobnimi "netehnološkimi" produkcijami.

Je pa vseeno nepošteno zagovarjati neko prihodno boljše stanje na račun krčenja pravic posameznikov, saj se je največkrat pokazalo, da temu ni tako. Zanimivo je, da se cečina IPC vzpostavlja za določena časovna obdoblja (10 let), kar pa se le redkokdaj uresniči.

Kitajci (leta 2000 je v IPC delalo 30 miljonov delavcev) so ednina izjema, za katero že lahko rečemo, da so kapitaliste nategnili, saj nimajo nobenih zavez do zaščite avtorstva in podobnega šita in zato prek IPC pospešeno kradejo tehnologijo. Tu še že kaže zmaga države, vendar pa so kitajci še vedno carji, česar za ostale bantu/bananovske države ne moremo reči.


uživaj!

Quote:



Ne bi se čudil, lahko pa samo pobere šila in kopita ter se odpravi v Zimbabve.

(sicer je pa precej podobno tudi pri nas: se še kdo spomni Renaultove nove hale?, pa recimo Nemške štale z Oplom...)

Sicer je pa cela ta zgodba povzeta v stari narodni modrosti, da je lahko s tujim kurcem po koprivah tolči. Država, katera naj bi zagotavljala enakopravnost za vse, določen del ljudi postavi v neenakopraven položaj...  

uživajte!

iz enga maila:




Michael Jordan letno prejme vec denarja od Nike druzbe kot vsi malezijski delavci Nike skupaj.




uživajte!