Title: Newageovska krivda
Post by exodus on 25.03.2005 at 11:51:35
Celo Jung, ki je bil seznanjen z mistično filozofijo in zlasti vzhodnjaško mislijo, je imel ambivalenten odnos do njene uporabe. Posvaril je, kako tvegano je lahko izvažanje verovanj iz ene kulture v drugo, zlasti če so njuna psihologija in metafore tako zelo različne. Prepričan je bil, da se nujno pojavljajo nesporazumi ter zlorabe filozofije in njenih tehnik, ko je dejal:
"Ljudje bi napravili karkoli, pa če bi bilo še tako absurdno, samo da se jim ne bi bilo treba soočiti z lastno dušo. Vadijo jogo, se držijo strogih dijet, se na pamet naučijo teozofijo ali mehanično ponavljanje besedila iz vse svetovne literature - samo zato, ker se ne morejo sprijazniti s sabo in ker nimajo niti trohice vere, da bi iz njihove lastne duše kdajkoli prišlo karkoli koristnega."
Kot bi pričakovali, se je v newageovski misli pojavilo ogromno napačnih predstav in pretiranih poenostavljanj. Klasičen nesporazum je ošabna trditev, da "sami ustvarjamo svojo realnost". Pri tem ustvarjanju nedvomno sodelujemo, toda nikjer v vzhodnjaški misli ni niti najmanjšega dokaza za to, da edino mi režiramo svojo usodo.
Doktrina o "ustvarjanju" je nevarna, ker se na prvi pogled zdi, da ponuja novo svobodo za raziskovanje globlje modrosti, rastoče iz tisočletnega duhovnega bogastva. V resnici je nekaj čisto drugega. Železne verige krščanskega izvirnega greha je zamenjala z zlatimi, ki so videti vabljive, a zato nič manj ne priklepajo.
V zadnjem času si je pridobila močan vpliv v alternativnem zdravljenju vera, da smo zavestno in podzavestno odgovorni za vse, kar se nam zgodi. Te ideje se tudi pretirano poveličujejo v obilici knjig o samopomoči. Torej v newage je začel veljati slogan "ustvarjajmo svojo realnost" neke vrste zdravilo za vse bolezni, ki si ga predpiše vsak sam. Jasno, da krepak občutek osebne moči ponuja zdravo alternativo pasivni vdanosti v usodo.
Če je tako, ali potem sami povzročimo svojo bolezen?
Newagerjem je v zvezi z boleznimi, ki so po izvoru fiziološke, uspelo ne le to, da jih razlagajo kot izvorno psihične... ampak so šli še dlje in jim pripisali kar duhovni izvor, češ da so to "lekcije", ki jih daješ samemu sebi... "No, česa se skušaš naučiti iz te bolezni?" te vprašajo. Če imaš recimo raka na očesu, ti porečejo: "Česa nočeš videti?" Ali pa si zlomiš nogo, in že slišiš: "Zakaj se izogibaš temu, da bi se postavil zase?"
Pesimisti zaradi svoje zakoreninjenosti v nemoči veliko tvegajo. Radi zamenjajo odgovornost za dobro življenje s krivdo, da so to bolezen sami povzročili. Bolezen vidijo kot spodrsljaj. Za iluzijo moči si prizadevajo s prepričanjem, da lahko ozdravimo tisto, kar smo povzročili. Zamisel, da je naše telesno stanje preprost odsev psihičnega in duhovnega, je nevaren in razširjen nesporazum. Nekateri ljudje umrejo mladi, nekateri pa zelo stari. S čimer pa nima ničesar opraviti togost njihovega življenja, "kako dobri" so bili. Umirajo od srčne kapi in od raka - dveh najpogostejših vzrokov smrti v naši družbi. Ne umirajo pa zato, ker jih Bog kaznuje, ker so spustili kako "lekcijo" ali ker niso dovolj dobro meditirali...
Druga plat newageovske krivde je pojmovanje, da je bolezen posledica pretekle karme. To pojmovanje zavija motiv zločina in kazni judovsko-krščanskega duhovnega pesimizma v napačno razumljeno vzhodnjaško embalažo. Večkrat jo zamenjujejo z vrednostno sodbo, nezavedajoč se, da je to lahko le splošno znan naravni zakon, tako kot zakon težnosti. Se pravi, če ignoriramo svojo senco in ponavljamo isto napako, bomo seveda prej ko slej doživeli svojo "karmo", sadove svojih dejanj, kot obliko trpljenja. To pa ne pomeni, da je vse, kar se nam pripeti, "karmično" in da je naša "karma" (usoda) vse, kar določa našo radost in bolečino.
|
