Title: Re: Oktobrska revolucija
Post by bamby on 03.12.2004 at 08:15:42
t wrote on 02.12.2004 at 02:01:41:
http://www.infoukes.com/history/famine/
Odlomki:
;**************************
A Man-Made Famine raged through Ukraine, the ethnic-Ukrainian region of northern Caucasus, and the lower Volga River region in 1932-33. This resulted in the death of between 7 to 10 million people, mainly Ukrainians. This was instigated by Soviet leader Joseph Stalin and his henchman Lazar Kaganovich. The main goal of this artificial famine was to break the spirit of the Ukrainian farmer/peasant and to force them into collectivization. The famine was also used as an effective tool to break the renaissance of Ukrainian culture that was occuring under approval of the communist government in Ukraine. Moscow perceived this as a threat to a Russo-Centric Soviet rule and therefore acted to crush this cultural renaissance in a most brutal manner.
UKRAINE, "the breadbasket of Europe" is a land famous for its fertile black earth and its golden wheat. Yet, only forty years ago seven million Ukrainians starved to death although no natural catastrophe had visited the land. Forty years ago the people starved while the Soviet Union exported butter and grain. While Moscow banqueted, Ukraine hungered.
Why did Moscow decide to starve to death seven million Ukrainians?
THIS GREAT CRIME OF GENOCIDE AGAINST the Ukrainian people has not been completely ignored by the history books of the world. Any history of the Soviet Union will mention the triumph of "Collectivization" in which the Kulaks, or well-off farmers, were "liquidated as a class." Collectivized farming, which is today the most inefficient agricultural system in existence, had to be instituted for Marxist reasons. The Kulaks (Kurkulsin Ukrainian) constituted only 4 to 5% of the peasantry -- yet they endangered the success of Communism!
OPPOSlTlON TO COLLECTIVIZATION is only half the story why Moscow created the famine in Ukraine. The Ukrainian opposition was not only ideological, that is against Communism, but also political. Russian nationalism reared its ugly head at this time. The Kremlin used the famine as a political weapon to destroy Ukrainian aspirations for independence. At the same time as the famine (1932-34) a wave of persecutions of thousands of Ukrainian intellectuals, writers and leaders took place. Plots for liberating Ukraine were discovered not only in the smallest villages but even in the top ranks of the Ukrainian Communist Party itself. Purges took hundreds of Ukrainians. Suicide was the escape of many. In 1933 the famous writer Mykola Khvylovy and the veteran Ukrainian Communist, Mykola Skrypnyk, both chose suidde.
"This famine," says the American authority William H. Chamberlin, "may fairly be called political because it was not the result of any overwhelming natural catastrophe or of ... a complete exhaustion of the country's resources... "
WHEN SIR WINSTON CHURCHILL visited Stalin at the Kremlin in August, 1942 he asked: " ... Have the stresses of the war been as bad to you personally as carrying through the policy of the Collective Farms?"
"Oh, no" he (Stalin) said, "the Collective Farm policy was a terrible srtuggle ... Ten millions," he said, holding up his hands. "It was fearful. Four years it lasted. It was absolutely necessary ..."
Stalin admits that a complete year of World War II to him was less of a struggle than Collectivization! How gigantic the opposition of the Ukrainian peasants must have been. Stalin went on to tell the British Prime Minister that some peasants "agreed to come in with us" and were given land to cultivate in Tomsk or lrkutsk (both in Siberia). "But," Stalin added, "the great bulk (of the 10 million) were very unpopular and were wiped out by their labourers (?)."
;**************************
Ta Stalinova izjava o kolektivizaciji in 2.s. vojni je pa nekam znana. Janez Stanovnik, predsednik Zveze borcev: “ Za nas borce je bilo najtežje leto 1990, ko je prišel na oblast DEMOS”. Bamby pa je naivno menil, da je bilo borcem najtežje leta 1942-43 in ne leta 1990. Očitno jim je bilo res hudo po prihodu DEMOS-a saj je celo Pepca Kardelj naredila samomor.
Tekst, ki si ga priporočil za ogled izrecno omenja genocid, in lakoto kot vojno orožje. Ti t pa iz tega teksta izpelješ: “tukaj je vse lepo opisano: ukrajinci so se uprli in jih fasali - to ti je ta zgodba o lahkoti.” Pa saj ti si totalni cinik, samo še to bi moral dodati: “prav jim je”
Poleg tega si pa tako zelo gnil, da se ti še vsebine za tistim linkom, ki si ga sam priporočil ni dalo prebrati. Ker, če bi prebral, bi videl, da je bilo tisto kar ti navajaš za upor, bil izrecno samo pasivni upor, ki se je manifestiral kot prikrivanje (skrivanje) hrane pred oddajo. To je logično, ker so se kmetje zavedali, da bodo brez hrane umrli in to se je tudi zgodilo. Za razliko od leta 1918 do 1921 ko je resnično prišlo do prave organizirane vstaje kmetov (tudi z vilami proti strojnicam). Kako je bilo pa leta 1932 pa naj ponazorim s pomočjo dveh poročil:
Poročilo inštruktorja CK svojim predstojnikom):
Kampanja za oddajo pridelka se je leta 1932 začela zelo počasi. Z novo žetvijo so kolhozniki poskušali skriti ali ponoči »ukrasti« del pridelka. Nastala je prava » fronta pasivnega odpora« na temelju tihega in obojestranskega sporazuma, ki je pogosto segal od kolhoznika do brigadirja, od brigadirja do računovodje, od računovodje do direktorja kolhoza, ki je bil sam kmet in nedavno povišan, od direktorja do krajevnega partijskega sekretarja. [... ...]»Aretacije in preiskave izvaja kdor koli: člani kmečkega sovjeta, vsakovrstni odposlanci, člani udarnih brigad in kateri koli komsomolec, ki se mu ljubi delati. Letos je 12 odstotkov kmetov v okraju prišlo pred sodišče poleg deportiranih kulakov, tistih, ki so bili kaznovani z globo, in drugih. Po izračunih nekdanjega pomočnika okrožnega državnega tožilca je bilo lani 15 odstotkov odraslega prebivalstva žrtev kazenskih ukrepov v eni ali drugi obliki. Če prištejemo k temu dejstvo, da je bilo v zadnjih mesecih približno osemsto obdelovalcev izključenih iz kolhozov, si lahko ustvarimo podobo o represiji v okrožju. [...] Če izključimo primer, ko je množična represija resnično utemeljena, moramo ugotoviti, da učinkovitost kazenskih ukrepov nenehno upada, da jih je težko izvajati, ko prekoračijo določen prag. [...] Vsi zapori so nabito polni. V jetnišnici v Balaševu je petkrat več zapornikov, kakor je predvideno, in v Elanu je v malem okrožnem zaporu 600 jetnikov. Prejšnji mesec so iz jetnišnice v Balaševu 'izročili' Elanu 78 obsojencev, med katerimi jih je bilo 48 starih manj kot 10 let; 21 so jih takoj izpustili. [...] Da bi končal s to zloglasno metodo, edino, ki jo uporabljajo tukaj - z metodo sile -, nekaj besed o posameznih kmetih, s katerimi počnejo vse, da bi jih odvrnili od sejanja in pridelovanja. Naslednji primer dokazuje, kako strahujejo individualne kmete: v Morciju je individualni kmet, ki pa je stoodstotno izpolnil svoj načrt oddaje, prišel k tovarišu Fomičevu, predsedniku okrožnega izvršnega odbora, in ga prosil, naj ga da deportirati na sever, saj - kot je pojasnil -'ne more več živeti v takih razmerah'. Prav tako poučna je prošnja, ki jo je podpisalo šestnajst individualnih kmetov kmečkega sovjeta v Aleksandrovu, v kateri zahtevajo, naj jih deportirajo iz njihove regije! [...] Skratka, edina oblika 'množičnega dela', je 'naskok': 'z naskokom' zavzemajo semena, ugled, rejo živine, 'z naskokom' se lotevajo dela itd. Nič ne delajo brez 'naskoka'. Ponoči, od 9. ali 10. ure do zore, je na vrsti 'obleganje'. 'Naskok' poteka takole: 'udarna brigada', ki zaseda v kmečki hiši, 'sklicuje' po vrsti vse tiste, ki niso izpolnili kake obveznosti iz dajatve, in jih na različne načine 'prepričuje', naj izpolnijo svoje obveznosti. In tako 'oblega' vsakogar, kdor je na seznamu, in začenja znova, in to traja vso noč.«
Sledili so zatiralni ukrepi:
Zakon, ki je stopil v veljavo 7. avgusta 1932 in je bil najhujši v vojni med kmeti in režimom je odigral odločilno vlogo. Določal je 10 letno zaporno kazen v taborišču ali smrtno kazen za »vsako krajo ali oškodovanje socialistične lastnine«. Med ljudmi je bil znan kot »zakon klasja« , saj so bili po tem zakonu najpogosteje obsojeni tisti, ki so na kolhoznih poljih ukradli nekaj klasov pšenice ali rži. Ta zločinski zakon je omogočil, da je bilo od avgusta 1932 do decembra 1933 obsojenih več kot 125000 oseb, med njimi 5400 na smrtno kazen.
Kljub tem drakonskim ukrepom pšenica ni »dotekala«. Sredi oktobra 1932 je bil načrt oddaje na glavnih žitorodnih območjih države izpolnjen samo 15 do 20-odstotno
Samo novembra 1932, v prvem mesecu boja proti sabotaži, je bilo na tem strateško zelo pomembnem področju, kar zadeva kmetijsko proizvodnjo, to je na severnem Kavkazu, obsojenih 5000 kmečkih komunistov zaradi »zločinske prizanesljivosti« do »sabotaže« kampanje dajatev in aretiranih 15000 kolhoznikov. Decembra so se začele množične deportacije, toda ne več samo posameznih kulakov, ampak celih vasi, zlasti kozaških stanic, vasi, ki so bile pod udarom zaradi podobnih ukrepov že leta 1920.' Število posebnih kolonov se je hitro dvigalo. Medtem ko podatki uprave gulagov za leto 1932 govorijo o prihodu 71.236 deportirancev, so leta 1933 našteli prihod 26.8091 novih posebnih kolonov.
Poročilo italijanskega konzula iz Novorosijska:
»Sovjetski aparat, ki je do zob oborožen in močan, je pravzaprav nezmožen, da bi zmagal v eni ali več bitkah; sovražnik ni na kupu in moči se izčrpavajo v neskončni vrsti zelo majhnih operacij: tukaj niso opleli njive, tam so skrili nekaj stotov pšenice. K temu je treba prišteti neizkoriščen traktor, na drugem mestu namerno onesposobljen traktor in na tretjem mestu traktor, ki rjavi, namesto da bi delal [...]. In potem se zgodi, da je skladišče za pridelek izropano, da so računske knjige, male ali velike, slabo vodene ali ponarejene, da predsedniki kolhozov iz strahu ali zlonamerno ne govorijo resnice v svojih poročilih [...]. In tako dalje, v neskončnost in vedno znova na tem orjaškem ozemlju! [...] Sovražnika je treba iskati od hiše do hiše, od vasi do vasi. Kakor da človek nosi vodo v preluknjanem škafu«
Sledilo je načrtno iztradanje.
|
