| Svet pogovorov | |
|
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Osebna, psihološka in sociološka razmišljanja >> Sočutje in pomoč http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1024571882 Message started by Amstel on 20.06.2002 at 13:18:01 |
|
|
Title: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 20.06.2002 at 13:18:01 Izkoristim post LittlStarke pod temo..Kontaminacija: "Sem pa opazila, da imaste v večini Reikisti, ki sem jih dosedaj na forumu spoznala, tako virtualno, zelo sorodno, nekako kar ignoranstki odnos do človeka v stiski, v stilu, saj je njegova zavestna odločitev, pa sam si je kriv ipd. To lahko pomeni, da zaradi opredelitve ali če hočete iniciacije v 'Reikista' ni pristnega sočutja do sočloveka. Ni nedelovanje. " Littlstarka.. še nekaj tvojega bom uporabila.. tema "Dvojnost":http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general;action=display;num=1023473161;start=48 dodajam: "Ja točno, De Mellotov point zgodbe ravno v tem, ker se večina noče zavedati, da si probleme sam ustvariš in zato so rešitve prav tako v tebi. Kako bo konkretno delal na problemih, če je prepričan, da so v drugem? Kaj češ takšnemu, ki se noče prebudit, niti potem, ko ga malo 'stuširaš s hladnim tušem'? " Kaj je za vas sočutje? KAkšne izkušnje imate z ljudmi v stiski? Kakšen je vaš pristop do človeka v stiski? KAj se vam ne zdi sočutje? itd. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by John_Doe on 20.06.2002 at 13:29:29 Hmm.... Socutje. A ni definicija tega taka, da en joka zarad tega, ker drug joka? Kaksne so moje izkusnje in pristop z ljudmi v stiski? Izkusnje so raznorazne, pristop pa po vecini, kadar gre za jamranje nekoga, ki se vec ali manj smili samemu sebi, enak. Zabijem ga cist do dna, da se mal otrezni in se sam postavi nazaj na svoje noge s trezno glavo. Ma tezko je o tem govort, ker so izkusnje z nekom, ki so mu pobili kompletno familijo cist drugacne, kot s tistim, ko ga deklica po dveh mesecih zarad sabega sexa poslje u maloro. Tolk od mene... |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 20.06.2002 at 13:40:03 Johny, fajn iztočnico si dal... Empatija = razumeš in si skupaj z osebo, čutiš, vendar distanciran od problema in Simpatija = trpiš tudi ti.. in pol se zjočeta oba..., ob tem se ti oseba smili in morda se smiliš tudi sebi, in nisi distanciran od problema Ne zdej razumet narobe, prosim. Jaz sem ganjena, ko mi prijateljica pove, kako ji je hudo, ker ......, ali jočem z njo, ko mi pove, kako je bila srečna, ko ji je hčerka rekla... "mamica moja, a si kaj boljše?" Ne jočem zaradi svojih težav, ampak, ker jo razumem, da ji je hudo. Še vedno pa razmišljam zraven. Še vedno sem distanicrana od težave. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 20.06.2002 at 13:41:22 Po mojem je sočutje možno šele takrat, ko nekaj podobnega enkrat doživiš tudi sam, oziroma spoznaš globino bolečine, ki jo čuti ta človek s katerim sočustvuješ (ni potrebno, da je enaka izkušnja, pomembna je vrsta bolečine). Ko to enkrat imaš, še vedno ni nujno, da si sposoben sočustvovati. Možno je, da so se ti v preteklosti določena čustva ranila tako globoko, da je posledično nastala na njih blokada in se pod nobenim pogojem ne pustiš spuščati v kakršnakoli sočustvovanja - deluješ bolj kot "android". Seveda ne trdim, da ni možna ta blokada tudi zavestno, brez slabih preteklih izkušenj. Kakšen je moj pristop do človeka v stiski? Najprej razumevanje in doumenje celotne zadeve, potem res globok razmislek in potem, če pridem do kakšnih temeljnih zaključkov, poskus pomoči kakor se le da. Vse drugo in obratno kot to se mi ne zdi sočutje. Zdaj je tukaj seveda še veliko faktorjev kateri določajo ali bom z osebo sočustvoval ali ne, ti faktorji so zgolj usmerjeni v naravo problema in njegove okoliščine ter seveda, če se ni ta človek sam zvrnil v svojo jamo katero je kopal nekomu drugemu. Drugače pa menim, da je tak pristop, kot ga LittleStar opisuje, preziranja vreden. Vsaj zame. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 20.06.2002 at 14:08:56 Pravo sočutje je po mojem možno, ko se znajdeš v Ljubezni in se za vedno zaveš, da ti je nihče ne more vzeti. Zato pričneš služit, ker je vse ostalo poguba. Je milost, je naravnanost srca, je jasno videnje vseh nespametnosti, je kot materina čista ljubezen do otroka. Sočutje tudi kdaj 'odseka', je strogo. Če si sočuten, ne pomeni, da z nekom vred trpiš, pomeni, da si tam, da ga priznaš kot sočloveka, sprejmeš njegovo bolečino in jo prekriješ z ljubeznijo. Če si šel skozi podobno, potem veš. Drugače ne moreš imeti sočutja v dobrohotni naravnanosti. V sočutju ne pametuješ in racionaliziraš, ker veš. Tisto zadevo z DeMellom kot psihologom in duhovnikom pa sem podala pod 'Dvojnost'. Saj se ne bi srečala, če se ne bi imela vsak zase kaj za naučit. Pa da ne bo pomote, tud mene je zmotla DeMellova trdota, še najbolj njegov stavek, da nihče v resnici nikogar ne ljubi. Kar 10 let sem se ubadala s tem vprašanjem in spoznala, da temu ni tako. Saj je ravno sočutje tisto, ki ti na koncu preostane. In danes se sploh ne strinjam več z njegovimi zadevami, ki sem jih tako sveto dobesedno vzela takrat. Tud to je ene vrste sočutje, da ga premlevam še sedaj... :P |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Devi on 20.06.2002 at 14:10:03 Kaj je za vas sočutje? So-cutje, kjer se zavedas, da smo vsi eno in kar prizadene enega prizadene vse. socutje, ko ti je hudo, ker je drugemu hudo, ker je bolecina za vse enaka in razumes jo, ker si imel tudi svojo. Ne jokas zaradi sebe, ker svojo si ze izjokal, lahko pa jokas zaradi bolecine v drugem, ker ga tako globoko zacutis, da se je navzames, jo zacutis prek njega. KAkšne izkušnje imate z ljudmi v stiski? Da ljudem ne mores pomagat skoraj nikoli. Ker nocejo in celo, ko hocejo jim dostikrat ne mores dat cist nic drugega kot pozornost in ljubezen in blizino. Zdravit pa se vseeno morajo sami in to opazovat lahko hudo boli, ce ti clovek nekaj pomeni. Se bolj pa boli, ko si nekdo ne pusti pomagat. Ze celo zivljenje opazujem svojega oceta in cutim, kako ga boli zivljenje. In ne glede na to, kako ga imam rada, ne morem storit popolnoma nic, razen tega, da ga imam rada. Se zdi, kot da imamo reikisti nesocuten odnos do bolecine drugih? Meni se to ne zdi. Se mi pa zdi, da se dolocene stvari, ki se ticejo custev ne dajo zdravit z razumom. Jaz svoje nikoli nisem mogla ozdravit samo tako, da sem si stvari drugace razlozila. Stvari, ki se ticejo custev, se lahko zdravijo samo s custvi, po moje. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by bp on 20.06.2002 at 14:12:59 Mogoce bom slisat kot kak ucbenik srednjesolske psihologije, ampak vseeno. Socutje je eno od osnovnih cloveskih custev (mislim da tam nekje od osmih). Izrazamo ga kadar zelimo nekomu vzbuditi obcutek varnosti ali obcutek pripadnosti. Kot vsa druga custva je izgubljeno, razblinjeno v nic, ce ga na izrazimo. Ocitno je, kot tudi druga custva, prevec pomembno za povezovanje v skupine in s tem za prezivetje, da bi njegovo kontrolo in s tem funkcijo prepustil kaksni taksni stvari, kot je John_Doe-ov mozgan (ni misljeno povsem osebno). Po mojem mnenju, je problem socutja povezan z identiteto in identifikacijo. Zivljenskih vloge v katerih se vsak od nas pojavlja je predvsem veliko, morda precej vec kot pa vcasih. Poleg tega so pripadnosti skupinam precej fluidne zadeve, hkrati pa se dostikrat med seboj prekrivajo, vcasih pa so lahko morda celo si med seboj nasprotujoce. Povej mi s kom in kako socustvujes, pa ti povem kdo si? lp bp |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 20.06.2002 at 14:14:13 John_Doe wrote on 20.06.2002 at 13:29:29:
Lepo si zadel, John. Kar naravnost in direkt (malo v prispodobah). :) Čeprav je Amstel tukaj stvar še lepše definirala z razliko Empatije in Simpatije. Moram priznat, da pri ljudeh, za katere mi je mar, večkrat začutim Simpatijo kot pa Empatijo. Ker, če si distanciran od problema, potem to ni več tisto "pravo" sočutje. Quote:
Uf John, moram priznat, da si me s tem navedkom pošteno presenetil. Že res, da ta finta z "zabijanjem v tla" deluje pri nekaterih, nekaj procentov od teh jim pa lahko ravno ta zabitek da dokončni povod za samomor, ker si mislijo: "saj res ni nobenega več, ki bi me razumel". Nimajo vsi takšne moči, da bi se lahko pobrali nazaj. Pa tudi tisti, ki se poberejo, ni rečeno, da se bodo sploh kdaj pobrali v celoti. Tudi ta način (zabijanje nekoga v tla), moram priznat, močno preziram. In verjemi John, ko boš nekoga tako zabil v tla, te bo sovražil iz dna duše, pa tudi če si kdaj opomore. Samo po zgornjem navedku in ostalih postih sodeč, tebe boli kitara, če te. Jaz samo močno upam, da nisi tak tudi do svojih lastnih otrok. Če sem razumel kaj iz napačnega zornega kota, se že vnaprej opravičujem. Brez zamer. :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by John_Doe on 20.06.2002 at 14:43:50 Someone... Ce gledava ozko in receva - svoji k svojim, potem bo treba se enkrat prebrat to kar sem napisal. Seveda je moj nacin zabijanja preziranja vreden, tako kot so mi tudi taki ljudje preziranja vredni - kot sem napisal... kadar gre za jamranje nekoga, ki se vec ali manj smili samemu sebi. Pac za dolocen profil. Govorim pac o ljudeh, ko jamrajo samo zaradi tega, da iscejo pozornost, ker je drugace na znajo poiskati. Ko se nalasc ranijo (ni vazno kako), le da vzbudijo pozornost. Take ljudi zabijam. Zdej ce se pobere in dojame svojo traparijo in je se vedno v moji blizini, OK. Ce se pobere in me zasovrazi, tudi OK. Ena tecnoba manj. Ce se pa zaradi mojega zabijanja ubije... sorry, tudi prav. Pa skoc cez most v Savo in se utopi, ce si tak bebo, da ubogas na ukaz. (ni blo misljeno tebe). Razumes, kaj mislim s tem povedati? Drug primer "socutja", ki temu niti ne morem tko rect je pa lahko primer, ko se je zadnjic oglasil frend, ki je lansko leto prebolel odstranitev tumorja na modih in je se vedno ves depresiven. Moja reakcija ni bil jok in tolazba, temvec vzpodbujanje, da je vse ze za njim in se mu odpirajo nove moznosti in novo zivljenje. Ceprav pravijo, da sem dober poslusalec, se ne pomeni, da bom na koncu monologa rekel:"Ja, res si bogi, smrk." Kar se pa tice tega, da me za vecino stvari "boli kitara" je pa pac zadevica svojega denarja vredna in verjemi, da jo ne prakticiram pri otrocih, pa nej bojo moji, sosedovi al pa Nackovi... :) Pa ne me zdej spet analizirita, ker dobro vem, da sem dalec od popolnega cloveka. Velja? Thx. ;) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 20.06.2002 at 15:06:49 John, nisem te imel namena analizirat, samo pokomentiral sem tvoj navedek in podal svoje mnenje glede zadeve. Tisti komentar o kitari se je zgolj nanašal na opazovanje, ker si nekje že nekaj podobnega zapisal, samo ne ravno za ta primer. Tisto o tumorju na modih... hmm, ok. Zaradi tega se jaz vsekakor ne bi jokal, tudi če nekdo zboli zaradi gripe, se ne bom jokal... ali če nekdo postane invalid, se tudi ne bom po vsej verjetnosti šel jokat z njim. Sva si verjetno jaz pa ti čist kontra glede tega. :) Mene veliko bolj prevzamejo človekove notranje bolečine, ko ga nekaj potepta, pa se ne more pobrati... podobno, kot če bi videl človeka v živem pesku, iz katerega ne more doseči veje. Po zgornjem navedku sodeč bi ga ti s palco dregnil še globje in čakal, da se pobere?? Whatever. ;D Fizično poškodovanemu človeku, kot je recimo tisti s tumorjem na modih, pa noben ne more nič pomagat kot le zdravniki v bolnišnici in ta sigurno ne potrebuje kakšne pomoči od nevemkoga (recimo tebe, ki mu nič ne moreš)... jaz vsaj zase vem, da za tako stvar (fizično poškodbo ali fizično bolečino) ne bi potreboval sočutja. Kot sem rekel, sva si total različna in stvari vidiva vsak v svoji luči. ;) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 20.06.2002 at 15:44:22 q Socutje je eno od osnovnih cloveskih custev (mislim da tam nekje od osmih). q Katerih osmih? A kdo ve? Jaz namreč mislim, da so-čutje in so-čustvovanje ni isto. Da sočutja ne smemo mešati s čustvi. Čustva so po mojem individualna, čut je pa čut, a ne? (vonj, sluh, otip, vid, okus, intuicija ;D in morda kot 7. čut - sočutje?). |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 20.06.2002 at 15:58:48 Hmm LittleStar, ne bi rekel, da je "sočutje" eden izmed čutov. Pet čutov obstaja dokazanih, kot si naštela: vonj, sluh, otip, vid, okus in mogoče še šesti - intuicija, nadfizično zaznavanje. Sočutje pa je lahko kvečjem čustvo katero razviješ do nekoga, podobno kot ljubezen. Ostale vrste čustev so potem še strah, jeza, veselje, žalost... :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 20.06.2002 at 16:19:10 Devi wrote on 20.06.2002 at 14:10:03:
The best! To si pa tako dobro povedala! |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 20.06.2002 at 16:26:21 Amstel wrote on 20.06.2002 at 16:19:10:
Se strinjam, je vse moje dolgotvezenje povedala v eni sami povedi. Zelo lepo. :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 20.06.2002 at 16:41:20 John_Doe wrote on 20.06.2002 at 14:43:50:
Johny Deep... a ti tudi poznaš ljudi, ki se nalašč ranijo, zato, da se lahko smilijo sebi? :D Ne mi rečt ljudje, da niste še srečali nekoga, ki jamra o težavi, samo, da jamra? In da nima popolnoma nobenega namena rešiti problema. In da komaj čaka nekoga, ki ne zna reči NE, da ga lahko okupira in se kopa v zosu... sočutja. Mislim, da mamo cel kup nepristnih čustev. Igric, s katerimi so / smo ljudje nadomestili pristno čustvovanje, z nečim drugim, kar prikrije ta pravo... Tudi sama vidim, da kdaj pa kdaj rolam kako žrtveno jagnje... da še jagenčki obmolknejo... In prekelto dobro vem, da takrat igram. Ja, res je, da takrat mi nekako drugače ne znese, ampak, kako smešno mi je, ko kdo pade na moje limanice, ko sočustvuje z nepristnimi čustvi... Mislim, da malo pozornosti in boljega spoznavanja sebe, nenaivnega razmišljanja oz. gledanja med vrsticami, pripomore k modremu sočustvovanju in pomoči drugemu. Pri delu z ljudmi sem doživela že pogosto, da gre ogromno energije v razlaganje problema... ko pa vprašam, na čem bi pa danes rada delal/a ....se kar ugh.. :-X ustavijo... Primer: Rada bi, da bi moj mož nehal piti... Na drugih ne moremo delati.... No, rada bi, da bi bil pri nas doma mir.... Ker če bi bil mir, bi ti.....? No, prav, jaz bi rada...., ah, jaz bi bila rada srečna.... In sedaj nisi, ker? itd.... |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by bp on 20.06.2002 at 18:31:26 Quote:
Pa poskusimo: Nekateri trdijo nekaj takega: Jeza, Gnus, Strah, Zalost, Radost, Interes, pri cemer se niti o zadnjem vsi ne strinjajo. Drugi dodajajo Gnev, Tesnobo, Ljubezen Tretji se npr. Zanos, cetrti pa naprimer Prezir V sirsi okvir pa uvrscajo naslednje: spostovanje, dogcas, socutje (v angl. kot compassion in kot empathy, dve razl. stvari), zmedenost, sram, zavist, vznemirjenje, hvaleznost, zalovanje, ljubosumnost, krivdo, ponos, mascevanje, simpatijo in pa Schadenfreude |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Valentina on 20.06.2002 at 20:17:00 Glede reikistov ne poznam situacije, tko da ne bi o tem, ampak pogled na sočloveka, da mu ne boš pomagal, ker on rabi določeno izkušnjo za svojo rast, rabi trpet pa to, to se mi nekako ne zdi, da naj bi mi ljudje tako ravnali, ker tudi če nekdo rabi doživet neko situacijo, je nekdo ki mu priskoči na pomoč itak že vprogramiran v dogajanje, drugač ga gotovo itak ne bi blo kje zraven. Se mi zdi sočutje eden temeljev človeškosti in v bistvu ena temeljna naloga, ki jo ljudje z inkarnacijami moramo osvojit. Tud DalaiLama v bistvu večinokrat govori ravno o tem, sočutju in ljubezni. Jaz na primer sem probala s sočutjem pri nekom, ki mi je škodoval. S tem njemu konkretno nisem nič koristila, neskončno pa je pomagalo meni. To je bila ena totalna osvoboditev od tega človeka, vsa negativna čustva so me zapustila, moja duša je postala lahkotna kot pero. Tko da - deluje! |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 20.06.2002 at 21:51:51 Odlično napisano, Valentina! Couldn't agree more. :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by titud on 21.06.2002 at 08:45:57 Quote:
Pozornosti vredno razmišljanje, dobro izhodišče za napletanje o sočutju v filozofskem smislu. Jest žal ne morem brez tega, sorry. Je že stara, zadnje časa pa ponovno obnovljena dilema: a smo ljudje totalno avtonmona bitja in smo drug druga sposobni dojemat le preko lastnega živčnega sistema s pomočjo čutov in iz njih izvedenih čustev (empatije) a smo smo živa bitja samo veje na skupnem drevesu življenja; a mamo v bistvu skupne korenine in deblo ter posledično gledano en med sabo poveza živčni sistem tko da se na čutenja in čustvovanja drugih odzivamo takorekoč neposredno. Po po prvi paradigmi smo individualizitrana bitja z avtonomno odgovornostjo do sebe in drugih, ki si medsebojne odnose urejamo racionalno na emaptični podlagi. Na taki pardigmi je zgrajena zahodna kultura, ki kot vemo hodo šepa predvsem na področju so-čutenja globalne povezanosti živih bitj in se pragmatično zadovoljuje z materialistično interesno. Druga paradigma je v bistvu arhaična/vzhodnjška in kot taka v naši zahodnjaški kulturi preživeta. Zadnje čase se obnavlja v novodbni obliki kot medsebojna povezanost zavesti na kvantnem polju. Živčni končnici oziroma možganski nevroni naj bi se neposredno odzivali na sprembe v kvantnem polju, ki je nekašna kolektivna zavest. Pomanjkljivost te pardigme je po mojem v tem, da posameznika odvezuje osebne odgovornosti za drugega oz. ga prepušča karmi/usodi, kar zveni, kot ste že ugotovili, za naše pojme precej ne so-čutno. Če kdo čut potrebo, da o sočutju razpleta naprej pa nazaj iz gornjih izhodišč, lepo povabljen, sicer pa vzemte to kot še en titudov intermezzo. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 21.06.2002 at 09:33:23 titud wrote on 21.06.2002 at 08:45:57:
Kljub povedanem mi je predvsem zanimivih nekaj protislovjij... naprimer, na zahodu bodo ljudje veliko prej pomagali drug drugemu kot na vzhodu, ne glede na zgoraj našteta dejstva. Na vzhodu, po mojem opazovanju, ljudje delujejo veliko bolj zaprto in misleči sami nase. Zamislite si primer: nekoga pretepajo sredi ulice, kdo bo prej posegel vmes in poskusil končat fight, vzhodnjak ali zahodnjak? Povprečni vzhodnjak si bo po vsej verjetnosti mislil: "Eh, saj si je verjetno zaslužil, kar naj ga... kaj se pa ne brani.", povprečni zahodnjak pa: "Nedolžnega človeka napadajo, le kaj lahko storim, da pomagam?". Je še za ugibat kdo bo prej poklical 113/911? Vsaj jaz tako vidim stvar. Naj me kdo popravi, če imam napačno predstavo. :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by John_Doe on 21.06.2002 at 09:57:06 Someone... Ne mi zamert, ker te bom spet mal popravil. Napial sem, da je kolega prebolel odstranitev tumorja - operacijo in obsevanja. Zdravniki so svoje naredili. Tega je eno leto, clovek je pa se vedno depresiven zaradi vsega tega, kar naj bi bila po mojem notranja bolecina - bolecina duse. Od mene je pricakoval tolazbo in strinjanje z njim, da je bogi in oh in sploh. no, dobil je vzpodbudo, da je vse za njim in da je treba ziveti dalje... Saj sem rekel, da je primerov veliko in je tezko posplosevati, zato tud ta tvoj primer, ko je nekdo v zivem pesku in da bi ga jaz s palico stoknil se globje zal ne spada med tist, ko pravim, da jamrajo zaradi iskanja tolazbe. Razlika je vec kot ocitna, prav tako bi bila najbrz tudi moja dejanja. Si me pa spomnil na un vic, ko se deklica utaplja v zivem pesku, treh moskih, fafanju in potopitvi deklice. No, ker sem bil opozorjen, da je to forum z resnimi debatami, sem dal samo iztocnice. Pa brez zamere. :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 21.06.2002 at 10:20:44 John_Doe wrote on 21.06.2002 at 09:57:06:
Hmm, lej John, meni se zdi, da si se tu ujel v lastno past. Najprej praviš, da si tistemu s tumorjem na modih rade volje čustveno pomagal in mu dal vzpodbudo za nadaljno življenje... a ni to čist isto "jamranje in iskanje tolažbe" kot ga opisuješ nadalje? Jaz res ne vidim tu razlike. Človek trpi, trpi od znotraj, pa je lahko tu vzrok le preprost tumor, lahko je vzrok njegova simpatija, katera mu je pomenila vse na svetu, lahko je vzrok družba katera ga ne sprejme, lahko je vzrok čisto nekaj vsakdanjega, kar drugi enostavno premagujejo, a nekdo le nima te moči zaradi tega ali onega vzroka. Zdaj razumeš, kaj hočem povedati? Noben človek ne jamra kar tako zaradi lepšega, vsakega nekaj muči in trpi ob tem. Kdor tako jamranje spreobrne v svojo korist in ga izpostavi za kretena javnosti, ali pa ga še bolj zabije v tla... kot sem rekel, je preziranja vreden. Če nekomu ne znaš pomagati, ga pusti pri miru in pojdi naprej po svoji poti! Samo moje mnenje, pa brez zamere. :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Devi on 21.06.2002 at 10:32:40 Meni se zdi, da krutost, s katero nekomu odklonis socutje temelji na tem, da ga odklanjas tudi samemu sebi. Kot vedno, izhajam iz sebe, ker samo sebe poznam, pa se to ne dobro ;) Ker se je meni zgodilo, da sem se pobrala iz neke situacije na silo, ker sem si onemogocila socustvovanje s sabo, ker sem bila prepricana, da je vse skupaj samo smisljenje sami sebi, sem s tem v bistvu zaprla dostop do dolocenega dela sebe in zdaj ta vec ne deluje na tak nacin, kot je deloval sprva. In ko srecam nekoga, ki ujame tisti del mojega socutja, ki mi je se ostal do same sebe, lahko socustvujem z njim, ko pa naleti na del, ki ga niti sebi ne priznavam, ga ne morem priznavat niti njemu. Mislim pa da je to napacna pot. Ne mores se ozdravit, ce si krut do sebe. Do sebe je treba bit nezen. Je pa meja med socustvovanjem s sabo in smiljenjem sebi precej varljiva. Na drugih to lazje vidimo. In vcasih sele s pogledom na drugega popravljamo napake, ki smo jih naredili pri sebi. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by titud on 21.06.2002 at 10:38:17 Quote:
Ne vem, če sem se prov izrazu, da je vhzodnjšako so-čutenje drugega pri nas preživeto. Vsaj v krščanskem smilu je bilo k nam na nek način prenešeno v obliki 'ljubi do bližnjigega', ampak že na samem začetku s pristavkom 'kot samega sebe', torej najprej moraš imet odnos do sebe da ga lahko empatičnom preneseš na drugega. V moderni družbi se še ta vrednota neko zgublja, zato je na zahodu tle ena luknja, ki so jo trudmo z direktno vzhodnjaškimi pojmovanji drugega zafilat, kar ma sveda tud svoje luknje. Neidentificirano truplo, someone... vidva me že po nikih mal na vzhodnjaško mentaliteto dojemanja sebe spominjata, ker sicer v igri poudarjata svojo nepomembnost. Kot tak nerpomembnen posameznik pa se dejansko dojema en tipičen npr. indijec. Zato če je ogrožen, sam ne pričakuje pomoči in ker je ne pričakuje sam, je tud drugmu nima potrebe nudit. Vzhodnjaških družb ne povezujejo medsebojni interesi in empatičnost med posmezniki temveč zavedanje enosti (kolikor jo je sploh še ostalo) in s tem lastne nepomembnosti. Žal se med vzhodnjaki zahodnjaška materialistična interesna mentaliteta prijela bolj kot osebna vrednost in odgovornsot za drugega (preko krščanske emptične sposobnosti vživeti se v drugega), zato je življenja tam dol z našega gledišča tako kruto. Mi se nato ne znamo niti prav odzavt: če se nam vzbudi sočutje, se zaradi množične bede kmalu otopi in ga zamenja še večja brezbrižnost kot so jo med sabo in do nas sposobni gojit vzhodnjaki. Mi namreč ostnemo tud brez zavedanja o medsebojni enosti, zato smo tud sposobni genocidnih dejanj tako med sabo kot do drugih. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by titud on 21.06.2002 at 10:41:37 Devi, pred objavo svojega nisem vidu tvojga posta. Se mi pa zdi da, da ti na osebni ravni govoriš o istem pojavu, kot jest na držbeni. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by John_Doe on 21.06.2002 at 10:57:01 Someone... nake se mi zdi, da midva pod tem topikom ne komunicirava na isti frekvenci. AL jest tebe nocem razumet, al ti mene ne, al pa drug drugega ne. Dejansko jest ne iscem nobenega globjega pomena v socustvovanju in JA, poznam kar veliko primerov, ki jamrajo kar tako nekaj brez veze - ce se malo pohecam jamramo vsi cist neki brez veze, ko pravimo, da smo cele dneve utrujeni, da nam vreme ni po godu itd... (samo mal zajebantske prispodobe). No, kokr kol ze... ce mal posplosim in recem, da ne socustvujem s tistimi amerikanci, ki so pomrl 11.11. sem pol preziranja vreden? Pa naj bo tako. Vseeno sem raje preziranja vreden in imam svoj mir, kot pa da sem socialna ustanova, na katero se obesi vsak pimpek, ki se mu je noht zalomil in bi mi rad to pojamral. Pa ne zdej tega spet vzet za sveto. Samo posplosujem. Opazam pa, da moram prekleto pazit, kaj napisem, ker me radi lovite na besede. Ste kdaj pomislili, da se lahko misli v cloveku tudi spreminjajo in je danes recimo prav negativno nastrojen, jutri pa dobre volje in se sam sebi cudi svojim besedam. Ne? Saj vem, da ne. Ocitno sem res prekleto drugacen od vas, ki 100% stojite za svojimi stalisci.. Svaka vam cast... Sam a ni stagniranje na enem nivoju neki tolk dolgocasnega? Nekak se mi zdi lajf bolj zanimiv ce mal odstopam v - in + in ker to pocnem skoraj, povdarjam, skoraj (da me ne bo spet kdo kej lovil na besede) povsod, delam to tudi pri socustvovanju. Cakam na kurcanje.... :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 21.06.2002 at 11:06:39 Devi wrote on 21.06.2002 at 10:32:40:
Da tud jaz mal izrazim navdušenje nad tvojim mišljenjem, Devi, itak mi je všeč, velikokrat se strinjam, pa tega ne pišem, ampak glede tega pa: Super si napisala - TO JE TO! |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Devi on 21.06.2002 at 11:18:25 Men je pa zdej nerodno, ker je obobravanje tolk fajn, ko ga dobis, ampak cist napacen nacin, da nekaj zaradi njega delas. Jaz se moram vsem vam zahvalit, da mi sploh sprozate kake ideje, ker brez vas ne bi nikol nic razumela in ce ne bi blo vas bi blo mene manj, mi skupej pa smo tolk dobri, da stvari kar letijo na kup. joj, ko bi vi vedli, kak vas imam rada :-* hvala vam |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 21.06.2002 at 11:19:00 John, beri sosednji topic, mislim, da smo tam zadevi že bolj pri dnu. ;) Drugače pa, kar se tiče 11. Sept... hmm, nisem ravno tako mislil, to je čisto drug primer spet. Jaz sem bolj ciljal na človeka, ki rabi pomoč in se na tebe obrne osebno, pri tebi, ne na nekem daljnem zahodu. Tako kot tisti s tumorjem, samo ni nujno, da ima tumor, lahko je bolečina zgolj notranja - duševna. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 21.06.2002 at 11:21:33 wrote on 21.06.2002 at 11:06:39:
A se lahko še jaz pridružim? ;D Res, odlično napisano. :) Enako sem mnenja, da tudi LittleStar večkrat poda zelo dobra mišljenja. :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 21.06.2002 at 14:32:02 Someone wrote on 21.06.2002 at 10:20:44:
A da ne? ;D ;D A še nisi srečal človeka, kateremu je stil življenja ta, da se obnaša kot žrtev vsega, da se smili sebi in se hoče tudi drugim? Al si ga samo spregledal, ker si mislil, da res trpi.. tako, pristno? |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 21.06.2002 at 14:45:19 Amstel wrote on 21.06.2002 at 14:32:02:
Si že kdaj pomislila, da problem mogoče tiči ravno pri tebi - tvojem dojemanju? Mogoče se le tebi zdi, da se nekdo tako namerno obnaša... vsak vidi, kar hoče videti. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 21.06.2002 at 14:48:19 Hehe, na vprašanje mi odgovoriš z vprašanjem... Recimo, da mi gredo taki ljudje na živce, pa je možno, da jih zato pogosteje srečujem. Da jih pa sploh ni na svetu in da so samo plod mojega dojemanja, pa ne bo držalo. Ni vse relativno. So tudi dejstva, ki jih je moč opazovati. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 21.06.2002 at 15:01:29 Te lahko nekaj vprašam, Amstel? Si bom drznila. A si ti bila vedno tako 'pametna', da si že od malega vse to vedela, ali se nisi nič naučila iz izkušenj, občutila bolečine zaradi nevednosti, se ti ni nikoli zdelo, da si kdaj žrtev koga ali česa ali življenja? Si vedno bila tako močna? Si sploh? Ali si le nočeš priznati, da morda nisi. Če bi bila močna, ti takšni ljudje ne bi šli na živce. Sprejela bi jih. Ampak najprej je treba biti resničen in iskren do svojih resničnih čustev. Morda si jih zanikala. To je moje mnenje. In moje mnenje je tudi, da preveč trdovratno zagovarjaš, da si vsak vse sam naredi: sam hoče tako in samo noče tega ipd. - uveljavlja voljo, skratka. To je vendar stanje zavesti. Cilj človekovega življenja bi naj bil ravno v tem, da njegova zavest , volja ni več samo njegova, ampak hkrati Božja. Se oproščam, če sem bila preveč direktna. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 21.06.2002 at 15:03:12 Amstel wrote on 21.06.2002 at 14:48:19:
Ok, se že vnaprej iskreno opravičujem, če kaj narobe sklepam, sploh pa prehitro... ampak dozdeva se mi, da deluješ podobno kot John - zatiraš vsako bolečino, ki jo čutiš pri srcu in se ne pustiš, da bi ti kdo pomagal, verjetno zaradi tega, ker se bojiš, da bi te kdo (mogoče ponovno) še močneje ranil, ali pa nikogar temu primernega še nisi spoznala. Zaradi tega ti gredo potem taki ljudje, ki iščejo pomoč drugih - "jamrajo", močno na živce, saj ravnajo v nasprotju s tvojimi ukrepanji v takih primerih. In ker se zavedaš, da bi tebi mogoče podobna izpoved in nasvet/pomoč/sočutje drugega pomagalo, vendar si tega ne upaš izpeljat, ti to ustvarja sovraštvo do tistega, ki si kaj takega upa poskusiti, oz. ti gre preprosto na živce. Brez zamere. :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 21.06.2002 at 15:10:41 I fell like shit now. Smo ful sočutni not. Drek. Nekaj pač, kaj nam leži na duši. Tako da, Amstel, oprosti. Kaj vem, ni moj stil takole direktno. :-[ Naj gre v rit to sočutje. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by titud on 21.06.2002 at 15:14:56 Če smem vskočit... sem mi zdi smotrno opozorit na temo iz unega topika o kontaminaciji...o projekciji svojih psihičnih stanj na drugega id se ti na unem pol kažejo kot njegova, čeprav so tvoja.... Če smem še naprej, amstel, ti zgledaš zahtevan punca: si nekaj zastaviš in potem vrtaš v druge, dokler ti tega ne potrdjo al pa magari ovržejo... pol odpreš novo temo iz odptrte/nepotešene veje prejšnje... Skratka, težko te je zadovoljit. Kdo od zunaj bi na to voje početje tko gledal, da veš čas nekaj jamraš, da ti nekaj ni prov, da bi rada boljš, konca pa ni videt.. Torej da si ena žrtev enega neznanja pa nerazumevanja, da v bistvu na tem jamraš ... Evo, tko bi se en tak kot sem jest lahko v tebe sprojektiral in te tako videl... Ti je someone po mojem nekaj takega v bistvu o seb hotel povedat... :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 21.06.2002 at 15:17:55 wrote on 21.06.2002 at 15:10:41:
Hehe, beri moj podpis. ;) Sočutni smo do tistih, ki jih razumemo in smo podobno že doživeli sami. Jaz lahko rečem, da Amstel in Johna, če ne po celoti, vsaj delno razumem (če drži tisto zgoraj napisano, kar ni nujno, da priznajo), čeprav ne vem nobenih njihovih dejanskih dogodkov. LittleStar, ne sekiraj se, nič nisi storila narobe, samo povedala si, kar ti je ležalo na duši. Nisi sočustvovala z Amstel, lahko pa si ji na nek način celo dolgoročno pomagala. Don't worry, everything is allright. :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 21.06.2002 at 15:19:14 Ma, saj je fajn, da rečemo tudi kaj bolj osebnega. Računam, tudi na vas. Torej: Sem rekla, da mi gredo na živce ljudje, ki igrajo, ki se delajo žrtve, ki se ne oprejo na svojo moč. Ne, nisem vedno močna. (dodam: čeprav se mi dostikrat zdi, da bi kar morala biti - khm...) Sploh sedaj ne. Zdej sem precej obupana, ker mi ne gre par področij ... Ja, in kdaj pa kdaj se počutim žrtev življenja. Sam vem, da ni tako res. To so le občasne krize. Ni pa to razlog, da mi gredo na živce ljudje, ki jamrajo... To je mojo šibkost. Tako šibkost bi po moje imel vsak, ki bi poslušal leta in leta jamranje nekoga. Svoje bolečine ne zatiram vedno. Kdaj jo pa. Kot vsi. Ampak, ljudje, ki jamrajo, nimajo veze z bolečino. Niso v stiku z njo. Jamrajo, da jamrajo. Kdor je v bolečini, ta pravi, dobi od mene podporo. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 21.06.2002 at 15:25:04 titud wrote on 21.06.2002 at 15:14:56:
;D Ah, kako je res. Tako sem zahtevna. Tako iščem ene odgovore. In kaj ugotavljam... da to hlastanje nima konca, ker zadev se ne da doreči. Zato tu totalno uživam, ker sprožim debato tam, kjer me nekaj vzpodbudi, zanima... In dobim cel kup odgovorov zase. In tej odgovori se skoz spreminjajo. Ves čas. Kot jaz... Dinamika... Sam, to pa ... da se me ne da zadovoljiti? Uhh... ta je pa močna... A si ti recimo napet, ker skoz neki sprašujem in temu ni konca? A se ti zdi, da se mora spreševanje enkrat končat v človeku? Da se mora umiriti? Se oprijeti nekega odgovora in v tem uživati do konca življenja? Dej razloži.... ;) Pa še neki dodam: Pravzaprav preverjam, katere zadeve laho v sebi jemljem kot relativne, katere stabilne, katere oprijemljive, katere so spolzke.. Opazujem kako reagiram. Se odločam, kako bom reagirala in opazujem, kako bi kdaj, kot nekoč, bruhnila kar mi pride na pamet. No, saj kdaj to naredim. Ampak z zavedanjem, da sem to naredila.. pa da vidimo, kaj bom s tem sprožila. Ker vsega ne "operiram in očistim ega", sej nisem Sai Baba.. ;D |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 21.06.2002 at 15:34:11 Someone wrote on 21.06.2002 at 15:17:55:
A si ti impossibile? Sem sočustvovala z njo, ampak zdaj sem zaštekala, da je to kar sem ji rekla, v resnici v meni. Zdaj se šele lahko začne sočutje, ko štekaš, a ne? To je po mojem razlika. ???. Kwa pa vem... Kr sočutje je itak neka najvišja oblika nesebične ljubezni - Dalai Lama, pa mati Terezija, Jezusa pa najraje sploh ne bi omenjala. Drugač pa tnx, Someone ;). |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 21.06.2002 at 15:44:15 wrote on 21.06.2002 at 15:34:11:
Hmm, OK. Se opravičujem za nesporazum, očitno sem stvar narobe doumel, ko sem prebral tvoj odgovor Amstel in potem nadaljno negativno reakcijo. Očitno me je ta tvoja "direktnost" zmedla. ;) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 21.06.2002 at 15:47:00 Zdaj pa jaz nič ne štekam :o več. Vročina je. Pozdravček vsem. :-* |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 21.06.2002 at 15:52:09 wrote on 21.06.2002 at 15:47:00:
Naj ponovim. ;D Pravim, da se opravičujem, ker nisem razumel, da si že na začetku sočustvovala z Amstel. Predvsem me je zmedel tvoj negativni post, kjer praviš, da se počutiš kot shit. Kot sem rekel, očitno me je najprej zmedla tvoja "direktnost" v prvem postu, potem pa sem še prebral drugega in prehitro naredil zaključek. Zdaj bolj jasno? Še enkrat, sorry. :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 21.06.2002 at 16:01:03 Nop ;D. Sori. Ampak mi je fajn. Mogoče pa nimava istega v mislih glede jasnosti. Bom pa resno premislila, če hočeš in se nadaljujemo.... |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by titud on 21.06.2002 at 16:03:55 Quote:
Žal se mi cajt tle gor izteka, ampak bom probal odgovor amstelki nakazat. So taki, ki ne iščejo, so zadvoljni, ne da bi spraševali. Majo apriori eno zaupanje v seb, k takim bi se morala zatečt po odgovor, ne k men, ki se kot ti sprašujem brez konca. Ampak ti vidiš mene in jest tebe pa vse druge le take kot sva jest pa ti. Mamo med sabo eno napetost, ves čas ene odgovore pa vprašanja, ampak potešitve tle ni možno najt. Ga je treba v unmu iskat, ki ti bi odgovoru z enmu mirom pa zaupanjem vase. Ampak unih mi ne vidmo, jih ne moremo videt, ker v drugih vidmo le to, kar preslikamo nanje. Ko bomo najdli mir pa zaupanje vase pa v seb, šele pol se nam bodo nergači pa jamraji umaklni s poti. Potem bomo svoj mir pa zaupanje delil z tistimi, ki jih sedaj niti ne opazmo. Ne vem, kako se do tega pride in če nam je to usojen, ampak pol se bomo pa itak spet najdl. Zdaj pa grem za čez praznike na dopust. Je bil en vroč teden iskanj odgovorov za mano, se grem mal skulirat na vaš konc. Vsem en lp pa brez zamere... |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 21.06.2002 at 16:06:24 Someone wrote on 21.06.2002 at 15:17:55:
Evo, za to sklepanje v prvem stavku se opravičujem. Mogoče jasno zdaj? Če je ta del jasen, pa povej kateri ni. ;D |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 21.06.2002 at 16:21:44 titud wrote on 21.06.2002 at 16:03:55:
Mej se fajn na počitku... sam, ko se vrneš, pa tole preber... ;D Jaz tebe sprašujem, kako razmišljaš o "moji zahtevnosti". |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 21.06.2002 at 22:25:13 Torej, sem razmišljala o sočutju: sočutje = ??? |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 21.06.2002 at 22:34:51 wrote on 21.06.2002 at 22:25:13:
...je tisto, ko se postaviš v kožo tistega, s katerim sočustvuješ. :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 21.06.2002 at 22:39:19 Ja, ampak se lahko postaviš v nekogar kožo, če nisi on? Nesmisel. Potemtakem lahko imaš sočutje edino le do sebe? |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 21.06.2002 at 22:58:36 Delajmo tako, kot da je vse, kar začutimo z nekom in z nečim, naš problem, in ne tistega, in predvsem bodimo prijazni s seboj, tako kot si v resnici želimo biti ljubljeni do neskončnosti... :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 21.06.2002 at 23:16:53 wrote on 21.06.2002 at 22:39:19:
Ni bilo mišljeno dobesedno. :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 21.06.2002 at 23:28:09 Saj vem, Someone. Tvoj nick - nekdo si, a ne? Če ne veš kdo, je potem lahko hudo, ker si brezoseben prehitro in pravzaprav moraš sočustvovati z vsakim, ki ti pride na pot, da spoznaš sebe. Zato tisti moj 'nesmisel' tudi ni bil mišljen dobesedno. Uf, kako sem resna danes, vi se pa tako znate hecat. :P |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 21.06.2002 at 23:33:22 wrote on 21.06.2002 at 23:28:09:
Hmm, mogoče je pa le finta nicka, da vi ne veste kdo sem? ;D Saj veš, gre en po cesti, ki ti pomaha, pa ti pol poveš kolegici: "There was someone going down the street, and he looked at me and waved. I was shocked!" ;D :P |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 21.06.2002 at 23:35:38 Someone wrote on 21.06.2002 at 23:33:22:
Men to sploh ni smešno, ker je 'bila' to moja pot. Upam, da mi bo kmalu, ko se bom dovolj nasočutla ;D. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 21.06.2002 at 23:52:51 Samo, da jaz nisem bila :o, ampak scared. Pa zgleda, da zdaj nadomeščam Johna oz. njegove osebne izpovedi, ki so vam primanjkovale, al kaj. Pa darkerji so out, so: LET THERE BE LIGHT. Samo ne preveč. 8), cause I'm only happy when it rains, (I know you know what I mean, Someone). Sočutje pač 8) ;). Joj, kolk smo pocukrani. Grem raje. Amstel, kako si pa ti kaj? ;) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 21.06.2002 at 23:57:45 ;D Jaz pa vaju berem in se sprašujem, kaj se je zgodilo. Pa, če se ne motim, se je na eni točki zadeva malo zalomila. Nesporazumi. Pa, Littlka si pogruntala, da si, kar je bilo meni namenjeno, v resnici, govorila sebi. Someone, se je odprl in povedal, kaj bi rad, kaj si želi.. in zdej.... pa kar neki .....v tri dni... govorita..... Sej je vse cool Tuki se to dogaja. Da se odpremo. Da se razpizdimo. Da falimo. Da nas kdo prečita. Da nas kdo hoče prečitat, pa mi ne. Pa da povemo kaj zelo svojega. Pa, da postajamo nekako... bližje. In vse se poštima.... vse. ;) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 22.06.2002 at 00:03:56 Ej Littlka... veš... mi ta močni.... smo tud lohk kdaj šibki... :D |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 22.06.2002 at 00:05:20 The best. :-* |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 22.06.2002 at 00:07:05 wrote on 21.06.2002 at 23:35:38:
;D wrote on 21.06.2002 at 23:52:51:
Why? Did I look THAT scary? ;D Quote:
Eh, John je out. (Sorry, John. :P) Quote:
[Garbage - I'm only happy when it rains], pesmica zate, poslušaj. ;) Quote:
A ni fajn? Men je pa fajn. ;D :P Quote:
Me too. Lahko noč, pa bolho za pomoč, če te pa pič pa mene poklič. :P Quote:
Predvidevam, da ob tej uri precej utrujeno in zaspano. Ane, Amstel? ;D OK, dovolj heca za danes. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 22.06.2002 at 00:16:42 q Why? Did I look THAT scary? q Yes. Love is scary. Cause it's free. And freedom is scary, cause you have to choose to be alone. Again. Dark rula pač. Lahko noč. :-* |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Robi on 22.06.2002 at 00:30:34 Quote:
E to to !!! To mi deli :) Kar pišite gor probleme, sem lačen problemov. Zame ni boljšega športa, kot reševanje problemov. :) Ne vem, ali je to želja po sočutju ali želja po pomoči. ;D |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 22.06.2002 at 00:46:40 Ti imaš kak problem? Zdi se mi, kot da ne. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Robi on 22.06.2002 at 09:38:05 Pri meni je to tako, da si na podlagi drugih problemov širim zavedanje in se tako tudi sam učim. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 22.06.2002 at 15:09:35 wrote on 22.06.2002 at 00:16:42:
Indeed it is, because here you can rely only on trust. ;) But if it works out, everything is possible. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 23.06.2002 at 14:25:17 wrote on 21.06.2002 at 15:01:29:
Ja, in še vedno tako mislim. Da se jaz odločam, kaj bom mislila, kaj bom naredila. Kdo pa drug? Kak vampir, elemental, starši, mag.... a? ;) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Robi on 23.06.2002 at 14:35:49 Quote:
Jaz bi rekel, da do tistih, ki jih ne razumemo. Ravno zato, ker, če bi bilo razumevanje, potem ne bi bilo več potrebe in iskanja po sočutju. Sočutje iščemo tako dolgo, dokler se ne razumemo, dokler ne razumemo svojih čustev. Sočustvujemo zato, ker mislimo, da s tem delimo svojo bolečino, torej neka čustva, ki jih v sebi tlačimo. In kar tlačimo, tistega ne moremo razumeti. Zato sočustvujemo tako dolgo, dokler se ne razumemo. Sočustvovanje je lahko način, ki nam pomaga, da se zavemo svoje bolečine. Vendar je potrebno biti ob tem pozoren. :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Susi13 on 23.06.2002 at 16:46:14 Ne bom se opredeljevala kot sočutno ali ne. Kadar ima nekdo težavo, problem, kadar je nekdo prizadet,... se ne pridružim dotični osebi v smislu: "oh, ti ubogi človeček, kakšna težka krivica se ti godi". Ne zdi se mi smiselno. Ocenjujem pač po sebi: kadar sem žalostna, ne potrebujem nekoga, da mi govori, da sem pa res eno ubogo bitjece, temveč nekoga, ki me posluša. V prvi vrsti to. Nekoga, ki mu lahko povem, kaj me teži. Zakaj me nekaj teži. Nekoga, ki me objame, če jokam in ne nekoga, ki bo jokal z menoj. Na kratko bi bilo to nekako tako... Suzana |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 23.06.2002 at 16:50:06 Susi13 wrote on 23.06.2002 at 16:46:14:
Se podpišem pod to tudi jaz. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by John_Doe on 24.06.2002 at 10:56:09 Someone wrote on 22.06.2002 at 00:07:05:
Hja.. John je bil out, ker je bil vikend. Zdej je pa spet in in pol bo spet out. 8) A ni fino, ko se eni mal visok cenmo? :P |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 24.06.2002 at 10:59:53 John_Doe wrote on 24.06.2002 at 10:56:09:
Če si to mislil mene, sklepaš povsem napačno. Bi bilo prej verjetno ravno obratno. :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by John_Doe on 24.06.2002 at 11:36:22 Someone... Ironicno gledano, sem s to izjavo mislil na samega sebe... ces, da sem bahavo vzvisen. :) Ko sva pa ravno pri vprasanju, ali sem mislil nate, pa lahko recem, da kolikor sem te uspel spoznati tukaj, te cenim, ker si si vzel cas zame... Resno. In srcno upam, da tudi ti sam sebe cenis, ker v nasprotnem primeru, ce mi bos dovolil, bova mela kr ornk debate in ce bojo to v zivo, bova mogla kr neki piva spit. Na, pa smo spet pri pivu. :) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Someone on 24.06.2002 at 11:38:10 John_Doe wrote on 24.06.2002 at 11:36:22:
;D ;D |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Natalija on 24.06.2002 at 14:39:15 Dan! No najprej vsem en pozdravček tule na forum. Je bil predlagan od človeka ki ga zelo spoštujem in ker dobrih stvari na netu zelo primanjkuje mi je všeč da se še najdejo. Med študijem, se bolj ali manj ukvarjam z ljudmi ki so bolni. Zadeve me niti ne pretrese v taki meri, ko gre za starejše ljudi ampak me veliko bolj zadane ko se v mojih rokah znajde kako malo bitjece. Besede "življenje" še izgovoriti ne zna, pa že doživlja najbolj kruto obliko le tega. Razpredat o zadevah ki se jih bojim, ni nikoli bil moj stil. Prej sem našl kakšno delavnico ali kak tečaj, kjer so dali bolj ali manj smernice v tem, kako se z takimi stvarmi soočat. Težko je razložit, kaj vse naj bi odnesli iz teh delavnic, nazadnje pa prideš pred situacijo in se ne spomniš niti ene zadeve, ki bi ti lahko prišla še kako prav. ko se kako malo bitjece trese v krčih v tvojih rokah in ne veš kaj in kako bi mu pomagal, ne pomagajo nobene delavnice ali še ne vem kako število besed in napotkov, ki se v teoriji slišijo tako zelo priročne in zanimive. Polno mnenj in debat glede sočutja, žal nimam tale trenutek časa da bi prebrala čisto vse, pa nikjer do sedaj nisem zasledila, kako reagirat v situacijah kot jerecimo tale. Uničena starša, ki seveda morata delat in malček, ki živi verjetno v takih bolečinah da se mu po malem že blede ali pa se sploh ne zaveda. In ko otroka ni več, se pričnejo obtoževanja s strani šokiranih staršev, ki jih nihče ne pripravi na kaj takega. Kako od tu naprej? Razumeti starša? Težko, razumevanja je veliko, sočustvovanja v bolnicah malo. Če ne delavci tam ne bi preživeli. Pa vendar človek dobi solzne oči, ko pomisli na to kar se ej zgodilo. Zakaj potem tega sočutja ne pokazat? Četudi so nam ljudje tujci? |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Miska on 24.06.2002 at 14:52:18 Natalija! Želim ti povedati samo to, da sem vesela, da na svetu še obstajajo ljudje, ki imajo sočutje tudi do človeka, ki jim sploh ni blizu. In če sem pravilno sklepala, delaš v neki bolnici, ali pač ne? In moje zgornje mnenje se nanaša ravno na bolnice. Toliko preveč je tam neke neosebnosti in nesočutja, še posebej v primeru, če ti umre človek, ki ti je bil zelo blizu… Vsaj moje izkušnje so, žal, takšne... M. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by LittleStar on 24.06.2002 at 15:02:14 Natalija wrote on 24.06.2002 at 14:39:15:
Morda pa nam ne bi smeli biti ljudje tujci? Ni lahko, ko še samemu sebi velikokrat ne znamo biti sočuten prijatelj. Zavedat se moramo, da vsak bije hudo bitko, in da vsak ne prenaša enako bremen življenja. Težko je razumeti nekaterih tako krutih posegov narave, včasih jih ni moč, pa vendar lahko vsak naredi, kar je v njegovi moči. Saj, kdo pa te pripravi pravzaprav na življenje, kot pa življenje samo... |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by bp on 24.06.2002 at 15:04:43 Se lahko samo strinjam z Natalijo. V taki situaciji vsa pamet odpove in na koncu skoraj nujno ostane frustracija, ki jo lahko omili morda samo obcutek, da si tisto bitje za trenutek stisnil k sebi in mu vsaj poskusil dati dati obcutek, da ni samo s svojo bolecino. Sam frustracije bolj slabo prenasam, verjetno nisem edini, zato se nikomur ne cudim, ce se kdorkoli poskusi skriti v vlogo, belo haljo, za stetoskop ali pa za pravila, standarde ali karkoli ze. Kako naprej? Nimam receptov. Naredis, kar lahko naredis. Naredis, kar cutis, da moras narediti. Dokler se lahko kaj naredis. lp bp |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Miska on 25.06.2002 at 21:48:47 wrote on 24.06.2002 at 15:04:43:
bp – do neke mere strinjam s temle. Vendarle le do neke mere. Kajti po mojem mnenju obstajajo bolniki in obstajajo bolniki. Se ti ne zdi, da recimo invalid, ki se v postelji ne more obrniti sam, se pa mora, ker v nasprotnem primeru dobi preležanine, v vsakem primeru zasluži toliko sočutja, da pride sestra ali medicinski brat ali kdorkoli že in ga obrne? Vzame mu samo minutko, invalidu, ki lahko samo leži in čaka, da se ga bo kdo usmilil, pa morda s tem reši dolgotrajno zdravljenje preležanine? Recept? Jaz bi imela enega, vendarle je neuresničljiv. Po mojem mnenju bi se morala zadeva reševati že pri samem zaposlovanju, ali pa še prej, pri samem odločanju za ta poklic. Ne more biti vsakdo v tem poklicu. Ta poklic lahko opravljajo ljudje, ki zmorejo določeno mero sočutja. Enako kot pri vzgojiteljicah. Tudi ta poklic lahko opravljajo samo tisti, ki imajo posluh za otroka. Ker z nepravim načinom lahko otroku povzročiš ogromno škodo. Pa saj vsi poznamo svoje vzorce preteklosti, kajne? In prav gotovo smo kaj pobrali tudi pri svojih vzgojiteljicah. Je pa to že »out of topic« tema, zato ne bi nadaljevala. Me pa zanima nekaj drugega. Kako pa vi sami? Kako vi doživljate sočutje? Ga sprejmete ali ne? Če da, od koga in kdaj? Kdaj ste ga pripravljeni sprejeti in kdaj ga odklonite? Se mi zdi, da smo se pogovarjali samo o tem, kako mi dajemo sočutje, nič pa še o tem, kako ga mi doživljamo? M. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by bp on 25.06.2002 at 23:56:39 Miska, Situacija, ki jo opisujes mi ni čisto tuja, sicer je minilo že kar nekaj let, od kar sem jo imel priliko spoznati, pa vendar je pustila trajen vtis. In nekaj strahu pred tem, da bi bil v življenju kdaj povsem odvisen od drugih, še posebej od njihovega sočutja. Po tem, kar sem videl, nisem opazil velike razlike med nekaterimi oddelki v psihiatričnih bolnišnicah in med nekaterimi oddelki v domovih za starejše občane. Povsod sem videl starejše ljudi, nekatere pokretne, druge ne, za katere bi bilo nevarno, če bi jih pustili, da sami skrbijo zase. Nekateri se tam znajdejo zaradi tega, ker drugi svoje udobje cenijo bolj kot sočutje, marsikdo pa v pogojih ko vsi cele dneve delamo za prezivetje in ne zivimo vec v velikih druzinah, nima velike izbire. Burn-out sindrom, sam bi to prevedel psihična izčrpanost, je menda med vsemi poklici skoraj najpogostejši pri negovalnem osebju (torej medicinskih sestrah, bratih, negovalkah ipd.) psihiatričnih bolnišnic. Menda gre za najbolj psihično naporno delo, ki ga marsikdo lahko zdrži samo določeno število let, menjav oseb je menda veliko, kdor si najde drugo delo, gre takoj ko je mogoče drugam. Tako je menda mariskje po svetu. Glede na podobne pogoje dela, je verjetno podobno z negovalnim osebjem drugih ustanovah, kjer se pogoji dela ne razlikujejo dosti od psihiatrične bolnisnice. Pred časom sem bral članek, da se je osebje uprlo direktorici doma za starejše občane (če je morda še kdo bral to, se bo morda spomnil kraja, imen in drugih številk, moje navedbe po spominu so hudo približne), ki je poskušala "racionalizirati" delovanje ustanove, s tem da je bilo osebje plačano nekako tako, da s tem denarjem nikakor ni moglo spodobno živeti, na dan pa so prišli tudi drugi osupljivi podatki: menda je imel ekipa menda dveh negovalk približno pol minute časa, ki ga je lahko posvetila posameznemu nepokretnemu bolniku. Nekatere bolnike je potrebno nahraniti, pa preoblečt postelje, pa menjati kahle in katetre, pa kaj jaz vem kaj vse še. Me ne preseneča, da so preležanine, dehidracija, ali pa prepihi, ki naj bi poskrbeli, da se najtežje bolnike prestavi kam drugam, magari na pokopališče, bili in so morda še realnost takih ustanov. Delo medicinskih sester, negovalk in podobnega je navadno bolj slabo plačano in zelo naporno (tudi fizično, dvigovanje, ...), tako da kakšne zelo hude selekcije ne morejo opraviti. Če se poskusiš vživeti v nekoga, ki ima naprimer še cel kup svojih eksistenčnih skrbi, poleg tega pa mora opraviti v osmih urah dva obhoda, v katerem lahko vsakemu bolniku posveti toliko in toliko sekund, lahko razumeš, da si tak človek poskusi vzpostavit različne varovalke, ki mu preprečujejo, da bi ga v kratkem času pobralo. Disociacija, kot ena od teh varovalk, izklop identifikacije, izklop sočutja, oni niso mi, oni so bolniki pa kot dobro veš pripelje do kar grozljivih reči, če ni varovalk, ki bi to lahko preprečile. End of Part 1. To be Continued. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by bp on 25.06.2002 at 23:58:30 Part 2 Sam ne morem kritizirat medicinskih sester in negovalnega osebja, nasprotno. Kot otrok in mulc sem bil večkrat v bolan in dobil marsikatero tolažbo, nasmeh in spodbudno besedo, skoraj vedno pa zelo topel in človeški odnos. Problem vidim širše, kot problem selekcije osebja. Začne se pri nas, pri tem, kako živimo, nadaljuje skozi denar ki ga lahko pogrešimo za skrb in nego osebe, ki ne more skrbeti zase, nadaljuje pri zavarovalnicah, ki usklajujejo milijon različnih denarnih interesov in bremen, malo pa jih briga za človeške usode, (morda se doatken tudi zdravnikov, ki hočejo večji del pogače zase), nadaljuje pri administrativnem osebju, ki mora povezat začetek meseca s koncem in ga skrbi najprej barva številk, preko obremenjenega osebja in spet konča pri nama, Miška, oz. pri tem kaj lahko spremenimo. Saj ne mislim, da lahko spreminjam svet, ampak zdi se mi, da sem narisal eno realnost, en tak začaran krog, teh pa res ne maram. Mislim, da ni pogojev za pazlivejšo selekcijo osebja, povrh pa se bojim, da ga to ne bo presekalo. Če bolje pomislim, ga (začaran krog) povzroča prav pomanjkanje sočutja. Pomanjkanje sočutja pri tistih, ki jih malo briga za ljudi. Pomanjkanje sočutja tistih, ki jih življenje naredilo trde. Pomanjkanje sočutja pri tistih, ki se tega sicer zavedajo, pa jim je njihovo udobje pomembnejše in se sočutju odrečejo. Pomanjkanje sočutja tistih izgubljenih, ki le ne morejo sočustvovati s vsemi ubogimi, ponižanimi in bolnimi, jih je le preveč. Pomanjkanje sočutja tistih, ki bi ga sicer čutili in tudi kaj naredili, pa za to niti ne vedo. Po mojem nas večina spada v kategorijo tistih, ki ne naredimo ničesar zaradi lastnega udobja. Mogoče bi se lahko vsak vprašal, s čim se identificira in čemu se je pripravljen odreč, pa bo dokaj hitro jasno, kaj se lahko zares spremeni. Quote:
Sprejel sem ga takrat, ko sem začutil, da gre za pristno zanimanje za sočloveka in ne za javno uprizoritev družbene korektnosti ali za zelo prefinjeno obliko poniževanja ali pa triumfa oz. manifestacije nadmoči v določeni situaciji. Menda znajo to ločiti tudi že zelo majhni otroci (buci buc, glej kakšna lička, ...) lp bp The End |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Miska on 26.06.2002 at 01:38:35 Bp, situacija, ki sem jo opisala, se je dogajala prav pred kratkim in sem bila sama del nje, zato tole govorim prav iz lastnih izkušenj. Tako sem žal doživela tole sočutje jaz. In ni se dogajala v kakšnem oddelku psihiatrične bolnice ali doma za ostarele. Točno taka situacija se je dogajala v navadni bolnišnici. Kjer sestre in medicinski brati nimajo niti toliko sočutja, da bi lahko razločili med tem, kakšno nego potrebuje «normalen« bolnik in kakšno nego potrebuje invalid, recimo. Da ne govorim o sočutju, ko ima človek vročino čez 40, ko ostane edina možnost samo še umetno ohlajanje človeka, ker nobena druga stvar, noben antibiotik »ne prime«. Pa veš, kdo je menjaval in sproti hladil brisače in jih polagal na pacienta? Sestra? Medicinski brat? Negovalka? Ja, misli si. Bližnji svojci in nihče drug. Če nas ni bilo poleg, je vročina takoj ponovno narasla v višave… Ker osebje žal ni zmoglo niti toliko sočutja… Da o situaciji, kakršno sem sama doživljala – ne bom posebej navajala, kje, ker to pač ni moj namen, naj bo to neka ustanova, ki je namenjena tudi invalidom – da o tej situaciji in o tem sočutju niti ne govorim. Ja, se najde kakšna sestra, ki ga premore. Ampak je to takšna izjema, da se ti zdi kot sonce, ki je v tistem trenutku posijalo v sobo. Zato pa sem tudi takoj reagirala na Natalijin post. Ker je to moja bolečina in ker sem resnično vesela, da še obstajajo takšni ljudje... Ki jim služba ni samo nujno opravilo, ki jim ne pomeni samo zaslužka, samo možnosti za neko napredovanje, samo možnosti za nek uspeh... Ki jim služba nudi predvsem tisti občutek, ki ga lahko doživiš, če človeku nudiš iskreno sočutje... Sorry – ampak takšne so moje izkušnje… In vem, da je rešitev težko najti. Tudi zato, ker žal živimo v takšni družbi, kjer so pomembnejše lastnosti, kot so materializem, zavist, borba za prestiž in podobno,… kot pa tiste vrednote, ki človeku lahko prinesejo nek notranji mir. In pravo sočutje na pravem mestu je prav gotovo ena izmed njih… M. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Miska on 26.06.2002 at 09:34:11 Someone wrote on 20.06.2002 at 15:06:49:
Pa še tole, če sem se že toliko odprla. Popolnoma delim tvoje mnenje, Someone, edinole v temle delu, ki sem ga citirala, je moje mnenje nekoliko drugačno. Nikoli ne boš vedel, koliko notranjih bolečin doživlja človek, ki se mu življenje sesuje na ta način. To je treba doživeti, to je treba začutiti. Še posebej, če se to zgodi nekomu, ki ti je zelo blizu… Šele takrat, Someone, lahko doživiš, kakšne notranje boje bije človek in kakšne notranje bolečine doživlja ob tem… In takrat iskreno in iz vsega srca zajočeš z njim… M. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Natalija on 26.06.2002 at 10:17:58 Jutro! Miška prebrala vse kar si napisala in se moram žal strinjat s tabo. Ampak verjemi da poznaš samo eno plat zgodbe in ta plat je tvoja. Jaz kot bodoča dipl. med. sestra (kako se to fancy sliši) ti lahko povem svojo. Lahko da boš lažje razumela, lahko pa da bo to samo potrdilo tvojo tezo. Stvari na KC so več ali manj enake po vseh oddelkih. Ena sestra in na svoji oskrbi eno do dve bolniški sobi kjer je ponavadi šest bolnikov. Se pravi v vsaki trije (pa so to idealni pogoji). Tej med. sestri ponavadi pomaga še ena, ki pa je na oddelku leteča in dela vse. Se pravi zjutraj na enem internem oddelku praviloma ni težav, ker tam bolniki poskrbijo za sebe. Ko pa se znajdeš na kirurgiji se stvari drastično spremenijo. Zjutraj imaš eno uro da vseh 6 ljudi kolikor toliko urediš, da so spodobni in za silo urejeni, ko zajtrkujejo. Po zajtrku se začne prava nega. Študenti, ki pridemo na vaje dobimo eno sobo z 3 do 4 nepokretnimi bolniki. In v tej sobi ponavadi ostane en sestrski par. To pomeni, da mi 6 ur zelo garamo, da poskrbimo za osnovno nego, ki so seveda MORAMo delati »po šolsko«. Ker to je to, kar svojci in bolniki zahtevate. Vse kar je manj od tega, je to, kar opisujete. Vendar je sama razporeditev dela na oddelkih takšna da je to neizvedljivo. Potem pa se vse naredi samo delno pa je to vseeno najboljše kar lahko sestre naredijo. List obračanja, ki preprečuje dekubituse, saj naj bi se nepokretne bolnike obračalo na 30 minut, je vedno lepo in polno zapolnjen. Bolniki pa so vedno polni nekih dekubitusov zakatere nihče ne ve »kako so nastali«. Žal je tako, da sestra pride in obrne ponavadi 2x do 3x na dan, vmes pa napiše kolikokrat je bila. Pa to ni pomanjkanje sočutja ampak enostavno ne zmorejo in jim ne znese. Kar pa se tiče sočutja…hmm…Ko nekdo na oddelku umre, je vedno zraven tista sestra, katera je odgovorna za sobo. Razumeš da so svojci prizadeti, da rabijo čas in sočutje in tega jim pač daš, kolikor je to mogoče, pa vendar gremo nazaj k šolskim učbenikom in vam povem kaj piše v tej knjigi, ki jo imajo naši profesorji za biblijo. Tam piše, da moraš svoje domače težave pustit pred vrati in se 100% posvetit bolniku in njegovim težavam. Sicer ne vem kako to uspeva avtorjem te knjige ampak pustimo zdaj to. Recimo da sem tega toliko sposobna, da ne moti mojega dela. Se pravi prideš v sobo, kjer imaš polno svojcev, ki so zraven, ko jim umira ljubljena oseba. Tam po vseh pravilih bontona, ne smeš prekipevat od ene pozitivne energije, ampak jim daš čas in izkažeš spoštovanje. To vsi cenijo. Ko prideš v drugo sobo je tam polno razposajenih bolnikov, ki so v odhodu domov, se smejejo in tako naprej. Torej težave prejšnjega bolnika pustiš pred vrati in se posvetiš novim, tokrat z nasmeškom na obrazu. Ko te vidijo svojci jim deluješ neobčutljivo in celo žaljivo. Pa vendar je na oddelku toliko in toliko ljudi… Zvečer prideš domov včasih dobesedno ubit in si mogoče želiš samo še počitka ali pa joka. Zato se mi včasih zvrti v glavi od same jeze, ko te kakšne deklice, ki je prej delal 3+2 na krojaški,vpraša, v katero smer se umiva hrbet…če pa bolnik umira v bolečinah že samo zato ker leži na boku. Ne rečem, je zdaj izpolnila svoj življenjski cilj, ampak ji manjkajo izkušnje, ki si jih ne bo nabrala v tistih nekaj ur vajah, ki jih bo doživela na oddelku. Ker ko bo končala naš fax bo delal samo še »lepe« stvari. Jemala kri…previjala rane…in nikoli se ji ne bo treba postavit v kožo bolnika. Takšne so žal čisto neobčutljive na vse..pa vseeno lepo vozijo skozi življenje. Mogoče celo boljše kot jaz…pa imam malo morje izkušenj |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Miska on 26.06.2002 at 11:16:22 Natalija, glej. Sem prebrala, kar si napisala in sem želela ostati tiho. Ker se bojim, da bom, če bom še kaj pisala o tem, spet pustila bolečini, da z vso močjo bruhne na dan. To pa težko prenesem, zato to bolečino najraje potlačim nekam vase. In o tem niti ne govorim. Takšna pač sem in tako lažje zdržim. Da se ne sesujem… Pa vendarle. Natalija wrote on 26.06.2002 at 10:17:58:
List obračanja? Na 30 minut? Res? Potem pa res ne vem, kje sem jaz preživljala cele dneve… Ko sem najprej morala počakati da sta minili dve uri in če sem prej stopila do sestre in jo lepo prosila, naj obrne bolnika, dobila oster odgovor: »še ni čas. Obračamo na dve uri. Počakajte«. Potem sem se navadila, da sem tudi v bolnici sama obračala bolnika. Ker je to ostala edina možnost. In verjemi mi, nisem preživela v bolnici tako malo časa… Ure in ure, dneve in dneve… So se menjale sestre, so se menjali medicinski brati… Njihov odgovor pa je, žal, ostajal vedno isti. Dekubitusi, za katere nihče ne ve, kako so nastali? Lepo te prosim! Sem živela s takim bolnikom in vem, da je redno obračanje v postelji vedno preprečilo dekubituse… In ne prepričuj me v to, prosim. Dekubitus vedno nastane iz enega samega razloga. Zato, ker je del telesa predolgo časa obremenjen. Morda knjige govorijo drugače. Takšne so pač moje izkušnje. O drugem, kar si pisala, se strinjam. Je o tem pisal tudi bp. In če vprašaš mene, je edina možnost ta, da ta poklic opravljajo samo ljudje, ki imajo veliko notranjo moč. Ki so sposobni prenesti vse to... Ki vse to zdržijo... In ki vse to zmorejo… In seveda sistem, ki bi takim ljudem moral omogočiti razmere, v katerih bi vse to lahko tudi udejanili. Pa je tudi o tem že vse napisal bp... Imaš pa prav. Poznam le eno plat zgodbe in to je moja plat. In ta moja plat zgodbe je žal takšna, da se nikdar in nikoli ne želim znajti v nekem KC ali na Infekcijski kliniki ali pa na Institutu za rehabilitacijo, če že hočeš. Ti pa bodi to, kar si. Opravljaj svoj poklic tako, kot si si ga zamislila in kot ga želiš opravljati. Dokler boš to zmogla. Ko boš čutila, da postajaš takšna, kakršna je večina, potem te prosim, zamenjaj poklic. V imenu vseh bolnih in trpečih te to prosim… M. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by bp on 26.06.2002 at 12:14:11 Miska wrote on 26.06.2002 at 09:34:11:
Miska, Pred casom si vprasala, kdaj in kako sprejemati in kdaj in kako izraziti socutje, kako in v kaksni meri. Kdaj se lahko z nekom zjočeš, kdaj pa ta oseba rabi tvojo trdnost in oporo vsaj začasno in je mogoče bolje vsak dan odigrat eno partijo šaha ali predebatirat vse, dogodke iz življenja, kljub temu, da ti gre na jok? Kako izrazit nekomu sočutje, da ga ne bi še bolj prizadel in to na najbolj primeren način, včasih v nasprotju s svojimi občutki? Sam tega ne vem. Upam lahko samo, da me intuicija pri tem v bodoce ne bo zapustila. lp bp |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Natalija on 26.06.2002 at 12:18:10 List obračanja, ki preprečuje dekubituse, saj naj bi se nepokretne bolnike obračalo na 30 minut, je vedno lepo in polno zapolnjen. Bolniki pa so vedno polni nekih dekubitusov zakatere nihče ne ve »kako so nastali«. Žal je tako, da sestra pride in obrne ponavadi 2x do 3x na dan, vmes pa napiše kolikokrat je bila. Pa to ni pomanjkanje sočutja ampak enostavno ne zmorejo in jim ne znese. Še enkrat preberi kaj sem napisala glede obračanja! Točno to kar si že ugotovila! Da se iz OBVEZNIH pol ure, spremeni v 2 - 3x na dan!! In da na list zapišejo da one to počenjo in da jaz vem DA NE...in se potem "čudijo" od kod dekubitsi! In edini razlog za dekubituse je pritisk... |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Miska on 26.06.2002 at 12:50:30 Natalija, hočeš še več? Bila je sestra, ki mi je pomenila sonce v tistih dneh. Na katero sem se lahko v vsakem trenutku obrnila, če sem želela obrniti bolnika. Če je le bila v tisti izmeni, se mi je vedno tiho nasmehnila in odšla z menoj. Sama sem bolnika namreč težko obrnila. Čeprav sem sčasoma pridobila tudi te izkušnje in sem ga zmogla tudi sama. Prišel je dan, ko je ta sestra stopila v sobo. Kot ponavadi, sva izmenjali nekaj besed. Zdela se mi je nekam tiha... In zamišljena... Po dolgem razmišljanju se je odločila in mi povedala. Da ne zmore več. Da ne zmore več prenašati ignorance ostalih sester, ki se do nje obnašajo, kot bi bila garjava. Ker pač posluša svoje srce in na pomoč pride tudi takrat, ko ji to ni potrebno… Sprejela sem to. Ne morem pričakovati od nekoga, da izpostavi sam sebe samo zato, ker posluša svoje srce. In ker želi delovati tako, kot čuti, da je pravilno… Ki želi izraziti svoje sočutje do tistih, ki so ga v tistem trenutku zares potrebni… Zato mi ne govori več o nekem sočutju v bolnicah, prosim te… M. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Natalija on 26.06.2002 at 12:59:18 Kaj naj rečem...vsi veste vse...brezveze, da se človek sploh trudi da bi vam kaj razložil. Pa naj bo tako. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Miska on 26.06.2002 at 13:11:36 Natalija, je bil moj ton preoster? Se ti iskreno opravičujem, če si ga tako doživela. Je žal govorila bolečina in resnično to ni bil moj namen. Niti nisem nikdar in nikoli rekla, da vem vse. Daleč od tega. Vem predvsem tisto, kar sem sama doživela, sama občutila in sama izkusila. In to je, vsaj v tem primeru, žal, to. Zapomni si raje tisto, kar sem napisala: Miska wrote on 26.06.2002 at 11:16:22:
M. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by bp on 26.06.2002 at 13:41:34 Natalija, Hvala bogu, da vztrajaš, čutiš in razmišljaš naprej. Kot dipl. medicinska sestra boš verjetno prej ali slej prevzela vlogo, ko boš ali vzgajala nove medicinske sestre ali vodila ali nadzirala druge (kar še zdaleč niso same take "fine stvari", kot si nekje napisala). Upam, da boš v tej vlogi lahko prispevala k dvigu profesionalnosti in morda uspela kaj naredit proti negativni skupinski dinamiki, ki jo opisuje Miška. Vsaj to, saj nihče ne more od nikogar pričakovati, da se bo spremenil, kaj šele spreminjal druge, ali sam spremenil svet. Vsak od nas ima svoje videnje sveta, svoje izkušnje, svoje strahove, svojo bolečino, ki vpliva na to, kako se odzivamo. V vsakem omejenem sporočilu se lahko prenese samo toliko informacij, ni časa, da bi ti kdo sporočil ves kontekst, vso bolečino, vso jezo ki jo čuti pri tem pa ti to lahko razumeš kot agresivnost, ali trmo ali karkoli že, glede na tvoje izkušnje. Šele po dolgem dopisovanju bi lahko komurkoli rekel, da razumem njegovo stališče. Sam se ti zahvaljujem za zanimivo temo, ki se me je dotaknila (kljub temu, da to verjetno dobro skrivam za pametovanjem) in za tvoje videnje. Veseli me, da vsaj še kdo gleda na to tako, kot gledaš ti. Upam, da problemi, s katerimi se boš srečevala v prihodnje, ne bodo vzeli volje, kot ti je tudi niso tisti do sedaj. lp bp |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Natalija on 26.06.2002 at 14:50:23 Ojla obema! ne Miska nisem vzela osebno ali pregrobo. Enostavno si to tezo, ki jo tule razlagaš postavila na tem kar si doživela. In ne jaz ne kdo drug te ne bo prepričal, da se to ni dogajalo če se je. Je pa težko zadeve posploševat in to me je motilo. Pa dobro... Osebje na oddelku pač dela svoje stvari kot urejeno rutino, ki so je vsi vajeni. Zato je že velikokrat padel predlog, da bi morali, ko del nuje na nekaj let menjavati oddelke, se spoprijeti z novimi načini in se uvajati v nove kolektive. Kar pomeni, nujno, da najprej delaš za bolnika, ker drugače v rutino, ki je prav tako na tem oddelku že uvedena, ne moreš priti. Se pravi kader se vedno znova menja in vedno znova se dela za bolnike in ob bolniku. Če pomislim kakšne burne reakcije je doživel tale predlog, bi se mogoče celo lahko strinjala, da je sočutja po bolnišnicah veliko premalo. Ali pa jaz živim v svetu, kjer se le to še vedno najde, tudi med uvedenimi rutinami, ki se razvijejo na oddelku. Všeč mi je da se zapičite v malčenkosti, kot je moje omenjeno "fino delo". S tem nisem mislila nobenega dela omaleževat ali celo postavti kot višje in nižje rangirano delo. Na faxu med vajami, delam več nege kot sem je prej 4 leta na srednji šoli. In na srednji šoli sem izvedla več posegov v okviru vaj, kot sem jih na faxu, kjer smo se ravno te posege učili. Takšni izrazi so bolj ali manj zelo internega značaja. Fino delo v smislu, da prideš v sobo narediš svoje in greš ven, medtem ko ostali skrbijo za higieno (ki je ob odvajalih še kako neprijetna). Se pravi je jemanje krvi proti recimo menjavi prelničke še kako fino in lepše delo..vsekakor prinaša tudi svoje odgovornosti. Glede na to da je bil tale fax moj cilj odkar vem zase, lahko rečem da se me rutine in oddelki slabo prijemajo. Pa tudi na mene gledajo zviška, v stilu, lej jo študentko, pustimo jo sej jo bo minilo. Pa se nasmejem in si mislim, možno..mogoče me bo res kdaj...samo ne dvomim da bo takrat tudi kje na oddelku kakšna ambiciozna med. sestra študentka ki bo mene postavila na realna tla in me spomnila zakaj sem se v začetku odločala za to delo. Če se malo navežem v eno temo ki sprašuje "kje se vidimo čez 10 let"...med samimi malčki...dojenčki in otročki, prestrašenimi starši in nasmejanimi in polnimi volje med. sestrami;) no če bo uspelo ma lahk pocukate za rokav in plačate kavico... čaubau |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Miska on 26.06.2002 at 15:06:48 Natalija, nisem posploševala. Sem iskreno povedala, da so bile izjeme, da so bili sončki, ki so mi pomagali ohranjati upanje… Upanje v to, da je tisto, kar sem doživljala sama, samo nočna mora in da se bodo našli ljudje, ki bodo zmogli kaj spremeniti v zvezi s tem… Zato – tebi vso srečo na tvoji poti! Jaz se zdajle umikam… Bolečina namreč postaja prehuda… M. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Andres on 26.06.2002 at 15:18:51 Nesocutje in nepomoc uspeva dvigati ekonomski standard sleherne drzave. Zal mi je, toda tako je. Svet je namrec sestavljen na taksnih temeljih, da pac konkurenca in s tme v nadlajevanju tudi sovrasvo morata biti, in tu se vse to zacne. Zatorej. Kdor je dober, kdor je socuten, kdor rad pomaga kot vemo potegne kratko. Obratno velja, da kdor je egoist, torej gleda le na sebe, mu nekako uspe se prebiti skozi drzavno sistemske spirale. In to je svet danes, svet katerem zivimo. Bom jaz kar lepo vulkanske kamne prodajal. ;D ;D Kdor kupi kup, ves lepo in prav, kdor ne kupi mu ga pa senkam. 8) Andres |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by bp on 26.06.2002 at 16:24:42 Andres wrote on 26.06.2002 at 15:18:51:
Andres, A se greš tokrat hudičevega advokata? Ne glede na to, ali lahko to malo bolje razložiš oz. podaš kakšen primer tega, kar trdiš? lp bp |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Miska on 26.06.2002 at 17:44:22 Ja, bp. Tudi mene je realnost Andresa na nek način zabolela. Nesočutje? Ne, nikakor. Najprej sem zadevo pogledala z njegove strani. Globoko se namreč strinjam s tole trditvijo: Someone wrote on 20.06.2002 at 13:41:22:
S tem, da bi sama še dodala, da je možno iskreno sočutje tudi v primeru, ko ti je neka oseba zelo zelo blizu. Tudi v tem primeru lahko daš in lahko tudi sprejmeš sočutje. Vsaj zase lahko trdim tako. In Andres? Verjetno ni doživel podobne bolečine (in mu je tudi ne privoščim, kot je ne privoščim nikomur drugemu), blizu si pa tudi nisva, kajne Andres? Saj mi svojih kamnov še nisi nikoli prodajal, he he… Zakaj potem sočutje z njegove strani? In potem sem na zadevo pogledala še s svoje strani. Sama lahko sprejmem sočutje edinole od človeka, ki mi je zelo blizu. V vseh ostalih primerih se skrijem v svojo luknjico, ali drugače povedano, potlačim bolečino, tako, da niti ni opazna… In Andres mi torej ni blizu. Zato sočutja z njegove strani ne bi doživela. Bi ga sprejela, ampak doživela pa ga ne bi. Če pa postavim sebe v vlogo Andresa, pa bi vseeno sama ravnala drugače. Tudi če mi človek ni blizu in tudi če nimam podobnih ran, vseeno ponudim roko prijateljstva, roko pomoči ali, konec koncev, če hočeš, roko sočutja. Še posebej takrat, če človek pokaže svojo bolečino. In povsem lahko sprejmem, če je moja roka pomoči zavrnjena, ker prav lahko izhajam iz sebe… Ampak to sem samo jaz in to je samo moje doživljanje. Zato, Andres – no hard feelings! Verjetno si želel samo speljati debato naprej, kajne? Mirno to lahko storiš. Sem že v svoji luknjici, veš! In vse tole moje razkladanje tukaj bo doživel edinole tisti, ki je sam doživel izgubo ljubljene osebe. Za vse ostale bo to samo še ena zgodba ali še eno nakladanje več. In prav je tako. In prosim, če lahko zaključimo z mojim »primerom« in razvijamo debato naprej. O sočutju in pomoči, o nesočutju in nepomoči, o tem kaj in kdaj ga dajemo, o tem, kdaj in kako ga sprejemamo. Kako je že rekel Someone? Someone wrote on 21.06.2002 at 19:48:35:
In mislim, da si še vedno na vrsti ti, Andres, s svojim odgovorom na vprašanje, ki ti ga je postavil bp? M. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Andres on 26.06.2002 at 18:56:21 Quote:
Ej! To ni hudicev advokat. To je realnost v katerem zivimo in tisti, ki to ne priznate, vam zal ne morem pomagat, ker sami sebi tajite. Vcasih so si na kmetih pomagali. Sosed sosedu je vedno priskocil na pomoc? Kako je danes? Ce ti meni pomagas bom tudi jaz tebi al pa placaj.. Ce je se na kmetih, torej v predelih kjer so ljudje se najbolj z naravo ostali tako, kje je potem tisto socutje in pomoc cloveka do socloveka? Andres |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Andres on 26.06.2002 at 19:00:49 Quote:
A cisto noben ni kapiral al kaj? S tem s m samo hotel povedat kako necustven je svet danes, vi se pa vsi po vrsti na mene spravljate. In veste. Andres ni necustven kapitalist. ::) Andres |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by bp on 26.06.2002 at 19:19:13 Miška, Bom zelo abstrakten, to je tako ena od mojih najljubših mask in upam, da boš še kdaj pomolila nosek iz luknje, drugega tako ni treba. Že na zacetku debate ste ugotovili, da je v angleščini vec pojmov, ki se v slovenščini lahko prevajajo v sočutje (lahko se prevedejo tudi v kaj drugega, odvisno od pomena): compassion: sočutje - usmiljenje empathy: sočutje - vživetje sympathy: sočutje - ujemanje Enkrat sem po Internetu pobrskal in poskusil našteti različna čustva. In našel na nekaj mestih vsaj empathy in compassion našteta ločeno, pa tudi sympathy se je pojavil na več mestih, ločeno od obeh. Tako da se lahko zgodi, da se pogovarjamo o vilah, pa so te za nekoga vrtno orodje, za drugega pravljična bitja, za tretjega pa velike stare hiše z vrtom. Z razumevanjem bo šlo pa v takem primeru bolj težko, ker bomo govorili o povsem drugih rečeh, kljub temu da bomo ves čas uporabljali isto besedo. Sploh če ta nima neposredne definicije, ampak samo metaforično. (Ko ne moreš reči sočutje je to in to ampak večjemu lahko rečeš sočutje je kot ... ali sočutje je takrat ko .... Nekako podobno je po mojem tudi z ljubeznijo. Compassion, sočutje - usmiljenje, je po mojem nekaj podobnega temu, kar čutiš do lačnih otrok v Afriki. Ne veš natančno kako je, če nisi pojedel nič pametnega v zadnih dveh tednih, predstavljaš si, da mora biti zelo hudo in čutiš, da se kaj takega ne bi smelo dogajati nikomur. Empathy, sočutje - vživetje, je takrat, ko si postavljen v situacijo, da bolj ali manj opazuješ trpljenje nekoga in se z njim poistovetiš do te mere, da se poskusiš prestaviti v njegovo kožo in (misliš da) čutiš tudi njegovo trpljenje. Sympathy, sočutje - ujemanje, pa je po mojem mnenju tisto, ko se odzoveš na vsako reakcijo nekoga, do katerega čutiš bližino, ko pravzaprav vse vse veselje in trpljenje doživljata skupaj. Za izražanje sočutja - usmiljenja, ni potrebno dosti več od nekaj malega človečnosti (zmožnosti identifikacije), za sočutje - vživetje je potrebno nekaj, kar se te dotakne te vznemiri, pa še nekaj domišlije povrh. Za sočutje - ujemanje, pa je verjetno res potrebno nekaj več, velika bližina in sodoživljanje. Vsak verjetno sprejema sočutje drugače. Reakcij je lahko res veliko od "Kaj mi bo tvoje usmiljenje, na koncu tako vedno ostanem sam s svojim problemom", do tega da je sočutje obojestransko, da se oba veselita in trpita ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi drugega. Sam sem že napisal, da sem bil vesel, vsake prijazne geste, ki je prihajala od srca, pomagal je včasih že občutek, da nisem čisto sam s svojim problemom. Tudi izraziti sočutje, pokazati nekomu, da je zame pomemben, da sem ob njem, mi ni težko. Prej je težko to pokazat na primeren način. Tu sem pa lahko prav štorast. Se mi pa včasih vseeno zdi, da se pogovarjamo o vilah, vilah in pa Vilah vzporedno. lp bp |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by bp on 26.06.2002 at 19:34:10 Andres wrote on 26.06.2002 at 18:56:21:
Andres, Si prav ničesar ne tajim ali umišljam in ne gojim iluzij o svetu v katerem živimo. Ampak ti trdiš, da nesočutje, nesodelovanje in nepomoč dviga ekonomski standard države, jaz pa tega ne razumem in rabim dodatna pojasnila. Sem pač butast, kaj morem. lp bp P.S. Kmetje še pred dvajsetimi leti niso imeli vsak po dveh traktorjev in vseh potrebnih in nepotrebnih priključkov in pripomočkov in so pomoč dosti bolj krvavo rabili in so jo bili zato tudi dosti bolj pripravljeni ponuditi. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Robi on 26.06.2002 at 20:36:08 Quote:
Quote:
Imam vprašanje za vse vas : Kako lahko tisto, kar potlačiš, sprejmeš ? To, da si dovolimo sočutje le do tistega, ki nam je všeč, pa je le neka sebičnost in želimo svoje občutke prenesti na nek razumski nivo. Torej kontrolirati s svojim egotom. Ampak s tem samo še bolj krepimo svoj ego in povzročamo še več ločenosti. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Andres on 26.06.2002 at 21:38:23 Quote:
Naj bo takoj jasno. Jaz tega ne trdim, nakazal sem le dejstva. Poglej kako preprosta formula je to. Prisiljeni smo delati z zakonom dolocen delavnik. Placo nam odreja delodajalec, a si pri tem mane dlani tudi drzava. Vec ko bomo delali, vec bo drzavala dobila, zato vec ko bomo imeli denarja vec bomo kupili, vemo pa, da je vsaka popolnoma vsaka stvar obdavcena. Bolj ko delamo in vec ko kupujemo, razsipujemo, vec stece v drzavni proracun in vecji je standard drzave. Seveda tu ne gre pozabiti proizvodnje in izvoza, vse skupaj pa tvori BDP. BDP ima vsaka drzava in v mednarodnem merilu je to postal ze pravi tenis, ce ne box. Obenem velja tudi drugo. Bolj ko delamo, bolj smo zaradi monotonega zivljenja sami sebi in okolici zatezeni in na koncu izpade pac samo eno pravilo. Potrebujemo SOCUTJE IN POMOC . Drzava nam ga normalno ne da. Delodajalec le se v redkih primerih, tu in tam dobimo socutje in pomoc od druzine, ce te nimamo smo pac odvisni od prijateljev . Ce tudi prijateljev nimamo je potem pod od podna in eden za drugim si menjajo sobe na Polju in v Begnah. Iz tega sledi se nekaj. Potrosniska druzba sodobnega sveta je vse prej kot socutna, vse manj pomoci daje, saj vsak gleda samo na sebe, kako bo vec zasluzil, vec imel, kako bo boljsi od soseda, saj slednji Ferrarija ze ima. In s taksnim nacinom drzavenga socutja, ki temelji na podjetniskih krilih je tudi konec druzinskih skupnosti, kar pomeni, da so nas prehiteli Africani. In mi smo bojda civilizirani? Andres |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 26.06.2002 at 23:08:02 Veste kaj. Svet je tak, kot ga delamo, delajo. In, če vidimo, da ni prostora za sočutje, to ne pomeni, da moramo tudi mi biti egoisti. Jaz živim svoj life. Mene drugi ne brigajo. Če ne zmorejo biti sočutni, jebi ga. Važno je, kaj mi naredimo. Vsak od nas. In zakaj bi sodelovali v tem svetu, tak kot je? Jaz ne vidim smisla. Jaz delam tako, kot čutim. In ne tako, kot bi morala čutiti. Itd, itd. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by bp on 27.06.2002 at 11:35:35 Andres wrote on 26.06.2002 at 21:38:23:
Torej si vendarle hudicev advokat (=oseba, ki zaradi nekih razlogov zagovarja stalisce, ki ni nujno njegovo lastno), kot se nam je ze na zacetku zdelo. Saj razumem, da ce gledas na socloveka kot na objekt, orodje, instrument skozi katerega lahko udejanjis nek svoj interes, potem pac moras socutje izklopiti. Razumem tudi, da je drzavi v interesu, da pobere cimvec davkov od cimvec ljudi (razen morda od nekaterih najbolj bogatih in iznajdljivih, za te se naredijo posebne luknje). Tako da je za drzavo pomoc tam nekje tam nekje spodaj v megli sive ekonomije, torej ne zelo zazeljena. Ampak enkrat ti pa ze potegne, da tvoje zivljenje ne bo nic drugcno, ce bo tvoj avto 30 cm daljsi, ali pa bo imel 30 kW (ali pa zaradi mene tudi 300 kW) vec moci. Da ti vpetost v instrumentalnost vsakdanjika ni dovolj, da so odnosi z ljudmi, katerih objekt njihovih zelja si in obratno, precej pusti in prazni. Se lahko navelicas shoppinga, izbire. Izbire obleke, izbire stanovanja, izbire stajlinga, recepta za uspesnost, religije, zivljenja (se še spomnite Trainspottinga?) In si zazelis cesa drugega, ustvarjanja, navdušenja, smejanja, veselja,... Kaj potem? Se potopis v sebe, meditiras popravljas svoje stevilne "pomanjkljivosti" in se umikas od sveta? Gres in preucujes najbolj obskurne in misticne religije, guruje in ucitelje kar jih je kdaj katera skupnost uspela vzpostavit, jih poskusas prakticirat, cutit, razumet in zivet? Ali morda vzet kaksno lucko in se odpravit v nov dan iskat cloveka? Uff, sem zabluzil. lp bp |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Jst on 27.06.2002 at 13:42:40 Hallo, Ekonomija deluje po svojih zakonih, ki so zal vec ali manj nezdruzljivi s zakoni neke duhovnosti. Tako je in konec. Tisti, ki tega ne razume bo pac kot podjetnik propadel. Cist simpl. Tukaj ni nobene filozofije. Sicer pa ima vsaka uspesna ekonomija neke financne presezke. No, tu pa bi ti "brezobzirni in pozresni" ekonomisti lahko zaceli prakticirati duhovnost in socutje. Mene osebno je sicer ekonomska definicija reveza naravnost sokirala: Revez je tisti, ki se ni sposoben zadolziti!!! Drugace pa USA kljub recesiji prejsnje leto niso bile v krizi, samo zato, ker so ljudje enako trosili, kot za casa Billa Clintona, ko je pri njih vladal gospodarski razcvet. Obratni primer je Japonska. Tam ljudje ne trosijo, temvec varcujejo, saj je gospodarstvo v krizi, pa se na ta nacin vrtijo v zacaranem krogu ze 10 let. Tolk o tem, zakaj nas zdej npr. skusajo ze prepricati, da moras imeti en GSM za siht, en GSM za zur in en GSM zato, da si cool. Meni osebno gre pogosto na kuzlanje, ko opazujem vse to, samo konec koncev: ce ze moras biti srecen/nesrecen (kar koli to ze pomeni), je vsekakor lazje biti srecen/nesrecen bogat, kot reven. Navsezadnje ne naredi denar nas pokvarjenih, temvec se ljudje ob denarju pokvarimo sami. Denar je sam po sebi popolnoma OK. Ljudje smo tista hitro pokvarljiva roba. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 27.06.2002 at 13:48:48 wrote on 27.06.2002 at 11:35:35:
Po moje nisi zabluzil. Meni je razumljivo, kar si napisal. In tole dvoje, kar sem zgoraj izbrala od povedanega... se mi zdi bistveno. Če sebe dojemamo kot instrument v rokah drugih.. naj bo to država, partner... potem je to stališče žrtve. Realnost je taka, da smo pač več ali manj del sistema. Sitem je pač v prid države. So what? Kako preživljamo čas, koliko se poglabljamo v sebe, v druge, kako pozorni smo do dogajanja znotraj nas... kako vzpostavimo stik, ni odvisen od države. It v nov dan iskat človeka. Mi smo lučke. Samo, ta lučka se ugasne, če verjamemo, da nimamo moči, vpliva na kvaliteto svojega življenja, ker smo odvisni od drugih. Haug. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by titud on 27.06.2002 at 14:50:23 Quote:
Ja, se da vklaplajt pa izklapljat sočutje na podlagi interesov, na tak način pa sočutje samo postane orodje za uresničevanje interesov. Vsa propagandna mašinerija temelji prav na instrumentaliziaciji sočutja (v vseh treh oblikah po bp-jevi definiciji). Po mojem je ravno v tem problem, da se vse da, če za to obstaja interes. Tud ubit je mogoče iz sočutja, pa to prikazat pa sprejet kot pomoč. Je ena sprevžena izpeljanka tud ta, da najprej nekoga napraviš za žrtev zato, da potem uživaž v sočutju... Naše nagonska orodja smo postavili službo razuma, ta pa je z večinoma kratkoročnim in pragmatičnim interesom lastnega al pa kakšnega nad-jaza sposoben instrumentalizirat vse čustva in čute. To temo sem v topiku o namenu človekovega bivanja že dons razpredov in razreševal, zato se ne bi ponavljal. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 27.06.2002 at 15:54:52 titud wrote on 27.06.2002 at 14:50:23:
Uh. To je zelo res. Poznaš tist, k se reče Dramatični trikotnik? Dinamika treh vlog, v katerih se kdo, ki igra igre, izmenoma nahaja... kot v vlogi Žrtve, Preganjalca, Rešitelja.... (osnove TA) Tole bi pa lahko dali pod topic... "Slepila" |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by gape on 27.06.2002 at 16:05:14 Q Ekonomija deluje po svojih zakonih, ki so zal vec ali manj nezdruzljivi s zakoni neke duhovnosti. Tako je in konec. Tisti, ki tega ne razume bo pac kot podjetnik propadel. Cist simpl. Tukaj ni nobene filozofije. Q je filozofija lola http://www.gape.org/gapes/prispevki/lola.htm |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by bp on 27.06.2002 at 18:53:25 titud wrote on 27.06.2002 at 14:50:23:
Ne vem, če sem prav razumel, si bil zelo zgoščen, pa me popravi če se motim. Sočutje se da lepo uporabit. Pokažeš majhno punčko v reklami, za katero je tisti dan prečudovit ali pa povsem pokvarjen, glede na to ali bo ali pa ne bo dobila sladoleda, ki si ga tisti trenutek srčno želi. Skupaj z zanimivo zgodbico, lepimi slikami, krokodiljimi solzicami, bambi eyes, in pa širokim nasmehom, vse v isti sapi, otroci pač, in vse povezano s sladoledom. Ko naslednjič prideš z mulci v Šparu v impulzno področje s sladoledom pred blagajno, bo verjetnost, da boš kompliciral kako da to ni zdravo, pa da mulci tako pojejo preveč sladoleda, ipd. minimalna. Ti srce ne bo dalo. Sladoled pa se bo prodajal. Propagandna mašinerija zna uporabiti vsa čustva in občutke ki si ji izmisliš. Uspešna pa je, kolikor zna izzvati te občutke in jih povezati s svojim interesom. Tudi sočutje, med kupom drugih reči. Nikakor pa ne samo sočutja (ga je morda premalo med nami). lp bp |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by bp on 27.06.2002 at 21:17:26 Amstel wrote on 27.06.2002 at 13:48:48:
Amstel, Gre za zelo subjektiven občutek zabluzenja v trenutku pisanja, bom poskusil opisat. Kot da bi našel nekaj zanimivega, kot da prideš na rob nečesa, potem pa ne moreš čez. Kot da sem končno našel bika, ujel pa ga nisem, ker se mi je snel s štrika: http://www.cs.sfu.ca/people/ResearchStaff/jamie/personal/10_Bulls/1.html lp bp |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 27.06.2002 at 23:00:56 Confusion... when we've lost our nature... Tudi meni se kdaj zgodi, da napišem nekaj razumlnivega za druge, pa še sama tega ne rezumem čist. Če sem te prav razumela, si to zdele mislu. Ampak, ljudje, jaz imam eno dilemo. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by John_Doe on 01.07.2002 at 10:32:55 Jejhataja, kolk ste se razburl. No pa da vam se jest vrezem eno kost socutja. Tole kar bom napisal je gola resnica, ki mi je bila posredovana iz prve roke osebe, ki je to delo opravljala. Kako zgleda rakast bolnik, najbrz vsi vemo, le da se nam ne sanja skozi kaksne peklenske muke gre oseba v zadnjem stadiju. Evtanazija v takem primeru bi bila dobrodosla, ker je clovek zgolj in samo se umirajoce trpeca razvalina. (moje mnenje pac). In sedaj kost, ki sem jo obljubljal. Torej. V takih primerih so vcasih (cca 10 let nazaj) zdravniki predpisali veckratno smrtno dozo morfija in apaurin. Zakaj? Apaurin za pomiritev in euforicno pocutje, morfij za dokoncen mir in pokoj. Torej so nekako iz socutja izvajali evtanazijo (najbrz jo se) - oz. po paragrafu zakona - morili. Dejansko je vse legalno in marsikateri bolnik jim je bil hvalezen, da so jim muke skrajsali - pa magar samo za par ur in da so umrli pomirjeni in brez bolecin v zadnjih sekundah. Je to socutje? Umor? Izpolnitev zadnje zelje, mimo zakona? Hmm... moje mnenje je pac tako, da ce bi bil kdaj v kozi takega bolnika, bi si zelel, da gre taksna oseba mimo zakona, da me umori, pa naj bo to iz socutja ali potrebe. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by titud on 01.07.2002 at 14:49:06 Kolikor vem, sočutje tud krišnarji postavljajo v središče svojega verskega izkustva. Lahko bi temu rekli, da ga instrumentalizirajo za utrjevanje vere in ustvarjanje svojega dokaj hermetičnega cekvenega občestva. To moralno lahko čisto sprejemljiva in družbeno legalna instrumentalizacija sočutja, tko kot tud uporaba sučutja za pridobivanje dobička ali za evtanazijo. Jest sočutja samega nimam namena zrelativizirat, ga nabit z dobrim ali slabim predznakom. Hočem le pokazat, da v eni splošni obliki ne obstaja, da je vedno nabit s subjektivnostjo in da je čutenja drugega pogojeno občutenjem sebe. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Thot on 13.07.2002 at 13:24:48 Tukaj se bom dotaknil samo ene parih zadev na hitro. Amstel si govorila o sistemu, kako ne nadzoruje tvojih misli. Kaj pa če je sistem tako močan da ti dopušča iluzijo svobode? The greatest trick that devil pulled is convincing the world that he don`t exist. Suženj miselnega vzorca in iluzije svobode, prepreči upor. Pa da ne bo to izpadlo kot moje stališče, to je bilo kontrirano nekoč nekje, s strani nekega skeptika, a mislim da je vredno razmisleka. Vprašanje za Robija: kaj pomeni tvoje ˝pomaganje˝ali reševanje problemov drugih? Obstaja teorija da je to samosplošni egotrip, naslajanje ob negotovosti in porazu drugih in s tem poveličevanje samega sebe, ki pa se velikokrat zaradi rednega prakticiranja konča z rešitvijo problema, in seveda končno samopohvalo svoje bistroumnosti in nekakšen smisel obstoja. Pa brez zamere to ni bil napad, to je samo ugotavljanje, pa naj zaupam nekaj: To je tudi moj najljubši šport. Manipuliranje, hmmmmmmm John in someone, pravilno ugotavljanje resnice, kjer bom najprej podal roko Someonu, ker John, ja res je ali sočustvuješ ali ne, ne glede na okoliščine, in vsaka težava in vsak problem je znotraj nas, pa recimo temu tukaj v duši, se pravi da predalčkaš in se odločaš po svoji opresoji kdo je zate vreden sočustvovanja glede na pravilnik ali zakonik ki si ga sam napisal. Se pa sigurno strinjam s teboj JD, in s tem se obračam na temo, sočustvovanje je podpora tistemu, ki potrebuje pozornost, ker ne zna rešiti zadeve ali problema ali stanja duha ali kakorkoli že in zaradi tega se zateče k nekomu ki mu bo lahko ˝pomagal˝ na način sočustvovanja. Ste že kdaj poiskusili kakšno zadevo kot je že JD opisal ali pa še drugo, ko nekdo začne jamrati, jamrajte nazaj. Vas zanima rezultat, kmalu izgubi zanimanje za vaše probleme, ker je njihov problem vedno večji, ker je njihov. Rad dam nasvet, rad poslušam, a nikoli nikomur ne dajem lažnega občutka da ga razumem in sočustvujem, ker pač ne in ga ne razumem, pa čeprav je tako kot si dal primer ti John, ker bi bilo lahko zmeraj huje, če že nič drugega, bi se lahko začel obremenjevati s smislom našega obstoja. ;D LP T. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 13.07.2002 at 14:59:09 Thot wrote on 13.07.2002 at 13:24:48:
Thot, a to pomeni smrt, al kako? Ne spomnim se, da bi rekla, kako sistem ne nadzoruje mojih misli, čeprav to res verjamem. Rekla sem, da sem del sistema, da je pa od mene odvisno kako bom živela svoj life. Torej, se zavedam vpliva, ki ga ima sistem name. Se pa zavedam tudi, da z razmišljanjem o nenapisanih pravilih, tisti tihi manipulaciji, postanem avtonomnejša in tako, delam po svoje. Saj tako osvetlim tisto "medvrstično" sporočilo sistema. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Thot on 13.07.2002 at 15:24:52 Ne ne ne smrt kvečjemu ravno nasprotno-egipčanskega izvora.Tisto tam bi bilo tot-germanski izvor. Nič bat, zelo življenja polna oseba, ki se veseli vsakeda dne sproti, sistemu in okolju nakljub. A ne boji se pa smrti, to pa res. LP T. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 13.07.2002 at 15:38:08 Menda ;D je tako, da kdor ne sprejme smrti vsaj na psihološki ravni, ne reče življenju "da". Thot, sem pobrskala med Egipčanskimi simboli, ki sem jih našla enkrat na netu. Vidim slikco, ne vem pa kaj pomeni. Poveš...? |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Thot on 13.07.2002 at 15:44:55 mi je malo sicer nerodno, a pa kaj, saj nimam nič za prikrivat. Vzrok za ta nick ni bil toliko samo pomenski, temveč bolj po posluhu. Thot-egipčanski bog modrosti in merilec časa. ;D No sedaj vidiš zakaj mi je nerodno, a do sedaj se ni nihče spuščal toliko v to in se mi je kar dobro obneslo. No ja malce velik ego moram priznat. ;D A drugače poiskušam biti skromen(poudarek je na skušam. ;D) Lp T. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 13.07.2002 at 15:49:31 Thot, Amstel = radovedna. ;D Saturn bi lahko bil vzporednica temu egipčanskemu bogu. Sam, zakaj je pa tebi nerodno, pa ne štekam. Če si moder, je fajn. ČE še nisi, je tudi fajn. Če bi rad bil moder, je tud fajn. Evo, vse je fajn. ČE meriš čas, ga pa upam z namenom spodbujanja samega sebe... ;) |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Thot on 13.07.2002 at 15:57:25 Moram priznati pa resno nekaj takoj, nikoli si nisem predstavljal da bom naletel na tako preprosto lep inteligenten odgovor. Ja in daleč daleč sem še od tega da bi bil moder. A imam še čas. In njega tudi merim. Amstel, bi bil še boljši nick tudi zame, imam občutek, vsaj trenutno da bi ga lahko zamenjala. ;D No kaj naj rečem. Za ta vikend zaključujem, kar žal, a do ponedeljka ni tako daleč. Moram še enkrat poudariti da sem kr nekako vesel da sem vas odkril. Lep vikend vam želim vsem skupaj. T. |
|
Title: Re: Sočutje in pomoč Post by Amstel on 13.07.2002 at 16:02:44 Dobrodošel med nami, Thot. Lep vikend in velik časa. |
|
Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved. |