"WWOOFANJE" /wuf /
PO KANADI
NA ZAČETKU NOVEGA TISOČLETJA

Smešno se sliši kajne, vendar pa je zame in za Gregorja to bilo eno najbolj zanimivih, pestrih in hkrtati prelomnih 6 mesecev v najinem življenju.
WWOOF je angleška kratica za: "willing workers on organic farms" ali pa za novejše, vendar še ne povsem uveljavljeno: "worldwide opportunities on organic farms".
Gregor je na vsak način želel izboljšati svoje znanje angleščine v eni od držav, kjer je ta jezik doma. Pa sva začela iskati čimbolj kvalitetno a cenovno ugodno možnost, ki bi nama ustrezala, saj kot študenta nisva imela veliko denarja, časa pa kar precej. Zato sva najprej pomislila na opravljanje prakse ali kakega počitnškega dela, ki bi se vsaj malo ujemalo s tistim, kar sva študirala.
No, pa Gregor izve, da je punca njegovega prijatelja "wwoof-ala" v Novi Zelandiji. Ona je bila seveda navdušena in zadovoljna. Bilo je poceni in lahko dostopno, idejo o delu v tujini pa sva tako ali tako že opustila, saj brez poznanstev in ali fakultetne izmenjave ni bilo moč priti nikamor.
Medtem ko sem jaz velik skeptik in najprej pomislim na slabe strani, je Gregor pravo nasprotje. Navdušeno mi je razložil, kako bova zastonj delala oz. prostovoljno pomagala pri sezonskih opravilih na bioloških kmetijah, imela stik z domačini ter tako izpilila šolsko znanje angleščine v praksi, vmes pa še potovala in nasploh uživala. Ideja mi ni bila preveč všeč - delati pri nekih tujcih za hrano in stanovanje, saj nikoli ne veš pri kom boš…
Na srečo pa me niti ni poslušal.Odločila sva se za Kanado, kupila povratni letalski karti, vzela s sabo nekaj denarja (približno kanadskih $4000) in odpotovala.
Ste se že vprašali kako sva sploh lahko "wwoof-ala" ? Obiščite stran www.wwoof.org, osrednjo stran organizacije WWOOF international. Natančno boste izvedeli kaj WWOOF predstavlja, v katerih državah obstaja, kontaktne osebe v teh državah, kako se prijaviti …
Preden sva odpotovala sva kontaktirala Johna, ki vodi WWOOF Canada. Poslala sva mu kanadskih $30 vsak ter v zameno prejela dve knjižici z kratkimi opisi bioloških kmetij v vsej Kanadi, ki sodelujejo v programu. Takih kmetij je bilo v sezoni pomlad-poletje-jesen 2000 okoli 600. Raztresene so po vsej Kanadi, drugi največji državi na svetu, ki je tudi precej večja od Evrope. Razdalje so ogromne.
Po kratkem obisku pri moji teti v Torontu sva se zato odločila, da bova obdelala le del države in sicer vzhodno od Toronta: od Ontaria preko Quebeca v New Brunswick in Novo Scotio. Približno en teden preden sva nameravala iti na prvo kmetijo, sva jih po telefonu nekaj poklicala, da bi izvedela kaj več, saj se je bilo med vsemi opisi zelo težko odločiti in izbrati le eno. Odgovori so bili večinoma zelo vabljivi zato sva morala določiti kriterij izbire. Dogovorila sva se da bova potovala proti vzhodu in izbirala kraje, ki so relativno blizu vseh pomembnih mest (zaradi ogleda znamenitosti) in ostalih zanimivosti.
Najprej sva se odločila za Mike-a, ki je imel kmetijo na obrobju malega mesteca, 2 uri vožnje severno iz Toronta. Imela sva kar nekaj treme saj nikoli nisva zares delala na kmetiji.
Ko sva prispela do Mike-a je bil že večer. Živel je sam v najmanj 100 let stari leseni kmečki hiši, obkroženi z zelenjavnim vrtom in pašniki, kjer se je poljubno pasla živina. Naslednji dan sva spoznala njegova sezonska pomagača, mlad mestni parček, ki je želel izkusiti življenje na kmetiji…
No in tako se je začelo. V 5-ih mesecih sva bila pri devetih gostiteljih. Vsi brez izjeme so naju bili zelo veseli. V dveh do treh tednih, kolikor sva v povprečju preživela na enem kraju, so se vedno stkale prijateljske vezi, naučila sva se ogromno zanimivih stvari, ob vikendih pa sva si ogledovala turistične znamenitosti.
Čas sva preživljala pri ljudeh, ki po izobrazbi v glavnem niso bili kmetje, vendar je večina v življenju prišla do prelomnice, ko ni želela živeti tipičnega življenja v škatlici, kot je mestno življenje in vsakodnevno vožnjo v službo in domov ter ostale pripadajoče "prednosti" sodobnega življenja imenovala ena od najinih gostiteljic - Anna.
To so bili prijazni, odprti ljudje, ki so svoje delo opravljali predvsem z dušo in ne le za dobiček. Bila sva na kmetijah, kjer so pridelovali biološko zelenjavo, meso, izdelovali tofu, zeliščne izdelke, obiskala sva center za prizadete ljudi, ki je bil ustanovljen po načelih Waldorfske šole in filozofije Rudolfa Steinerja, v vzhodnih obmorskih državah (New Brunswick in Nova Scotia) je bilo jadranje skoraj del vsakdana, bila sva pri ribiški družini, obiskala sva kraje, ki so presegali najine predstave o lepoti narave, srečevala lose, kite, medvede, …
Vse to in še veliko več je pomenilo wwoofanje. Delala sva v povprečju pet ur na dan in bila prosta ob vikendih. Nisva pa bila edina. Pogosto nas je bilo več wwoof-arjev na eni kmetiji. Spoznala sva Irca, pa Korejca, Američanko, Avstrijko, Japonko, Avstralca,…
Pri vsakem gostitelju sva odkrila nov svet, novo življensko zgodbo in hkrati zgodbo o uspehu - to so bile zgodbe o tem kako biti zadovoljen in srečen s tem kar imam. Živeti z zmernimi sredstvi in imeti čas za svojo družino ter opravljati svoje delo z veseljem in dušo.
Najino potovanje je bilo izredno uspešno. Angleščina nama po pol leta ni več delala preglavic, naučila sva se veliko stvari, ki jih bova lahko koristno uporabila za kreiranje lastne prihodnosti, spoznala sva ogromno novih prijateljev, videla precejšen del Kanade, začutila njen utrip in navsezadnje obiskala mojo teto, ki je prej sploh nisem poznala, ampak to pa je že druga zgodba …