Šport – sodobne gladiatorske igre

Ko slišimo besedo šport, navadno pomislimo tudi na zdravje. Poznamo mnogotere aktivnosti, povezane s športom: Najboljša droga je žoga, Brž na kolo za zdravo telo, in še bi lahko naštevali. Vse več znanih športnikov se pojavlja v reklamnih akcijah, ki spodbujajo zdrav način življenja (Jaka Lakovič – košarkar proti kajenju).

Vse lepo in prav.

Toda ob vsem tem se mi nehote zastavlja nekaj vprašanj.

Kako so koristni za družbo, tisti ta-najuspešnejši, tisti opevani idoli, zaradi katerih se otroci lepijo za ekrane, in z njimi cele množice ljudi, ki nebi vedli povedati odgovora, če bi jih vprašal:"Kakšen smisel ima za človeštvo sodelovati v nekem vrhunskem športu?"

V vrhunskem športu že davno ne obstaja več človeško rivalstvo, igra, sprostitev, prosti čas ... Opazimo lahko fanatično pehanje za novim svetovnim rekordom, za odkritjem skrite formule v prehrani – njenih dodatkih, ki bo pomagala biti hitrejši močnejši, jedli bi jo, pa čeprav bi jo izdelali iz lastnega dreka.

No izjava po Valu 202 (sredi januarja), našega belega hitrostnika smukača Pena, mi je resnično dala za misliti.

Smukač se je v petek (18. jan. 2002) fino, v bistvu grozno raztreščil po smučini, se obdrsal po zaščitni ograji in se počasi pobral. To gledam zvečer in kot nalašč ga slišim (19. 01. 2002) po radiu govoriti, da ga sicer malo boli mišica, ampak, dragi moji, on ima Fizioterapevta, šamana, čudodelnika, ki ga bo za današnjo, še hujšo preizkušnjo fino porihtal, kajti Petelinji greben je pa le Petelinji, z njega se spuste direkt na glavo pravi Petelini, pa čeprav, globoko v sebi vedo, da je to Invalidski greben.

Toda ne, treba je zmagat, bit prvi, riskirat, zadovoljit sponzorje, publiko ki je plačala karto, športno zvezo, olimpijski komite ...

Sedaj se ustavimo malo pri ljudstvu. Predvsem pri delavskem ljudstvu, tistemu, ki po domače povedano proizvaja denar (gospodarstvo). To ljudstvo je orubljeno kar nekajkrat, zato da se en Petelin spusti v dolino.

Pa si poglejmo, potke denarja:

1. Šport kot prvo sponzorirajo športne zveze, olimpijski komiteji, te pa vemo podpira tudi država, torej tu je prvi odtegljaj delavcu.
2. Delavec v Firmi d.o.o. dela, služi denar, prinaša dobiček in seveda ker se mora firma reklamirati, plača športnika, je njegov sponzor. Tu spet najebe delavec, posredno ima manjšo plačo.
3. No in ko to plačo dobi, ga medijski pomp, kolegi, evforično okolje zvlečejo na tekmo športnika, in ga cepijo še za vstopnino. Seveda, če hočeš gledati sodobne gladiatorske igre plačaj.

Torej dragi delavec, če se sprašuješ, kam vse gre med drugim tvoja plača, vedi da tudi v šport. Seveda, ne me razumet narobe, zavedam se dobro, da je še cela paleta takih in drugačnih razmišljanj in da šport nikakor ni edini, mi je pa na žalost prišel ravno na misel. Seveda tudi nisem nasprotnik športa.

Poleg tega ne gre za kampanjo, proti smučarjem, saj še bolj ekstremne podvige izvajajo v drugih športih, naprimer body builderji. Pred dnevi smo si lahko v tedniku Mag prebrali zanimiv članek, ki govori o teh mesnih strojih. Na kratko. Fantje za dosego svojih rezultatov, posegajo po vprašljivih kemičnih preparatih, poleg pa seveda sodi še oljno mazanje (za bleščečo kožo) in pa čim večja dehidracija pred samim nastopom. Tako, da bi marsikaterega 100 kilskega možakarja po nastopu z lahkoto obdelala nekaj letna deklica. V bistvu jih ni malo, ki se za zaveso zgrudijo na tla.

Torej ob takih in drugačnih dogodkih se lahko resnično vprašamo, kje se bo vse to končalo. Smrtnih žrtev v vrhunskem športu je vse več, da o poškodbah niti ne govorimo. In še vedno kljub vsem znanim dejstvom, lahko rečemo temu tudi zgledom, da to ne vodi nikamor, vrhunska industrija melje z vso močjo naprej. Strinjam se s prizadevanji anti-dopinških komisij, toda še vedno se moramo zavedati, da se najprej odkrije poživilo in šele čez čas ga uvrstijo na listo prepovedanih preparatov. Težko bi tudi postavili mejo med normalnimi fizičnim napori človeka in pretiranimi. V vrhunskem športu že davno, besede NORMALNO ni več.

Torej, do katere mere se lahko človeštvo spusti tudi v tej panogi svojega udejstvovanja. Seveda je ljudstvo tisto ki odloča, tisto ki pride na gladiatorske predstave. Ob tem lahko omenimo, da se je ob uvrstitvi Slovenske nogometne reprezentance na svetovno prvenstvo na Brniku pojavila nekajtisoč glava množica ljudi. Da o napolnjenosti lokalov ob tem dogodku niti ne govorimo. In najbolj presenetljive so bile izjave naključnih vprašancev, da so pač gledali nogomet, ker to počno drugi. Po drugi strani pa se ob raznih shodih za mir, zbere precej manjše število ljudi.

Kje torej tičijo vzroki?

V ljudstvu, ki si želi kruha in iger, ali v spretnim medijih, ki znajo take dogodke uspešno propagirati?

MIKE