Sadovnjak vodnarjeve dobe

Prehranjevalni proces je eden najpomembnejših sistemov izmenjave snovi med živimi bitji in brez dvoma eden tistih, ki ga je človek - v želji za kovanjem lastnega dobička na račun narave - najbolj ogrozil.

Katastrofalne posledice izkoriščevalskega početja se kažejo povsod, intenzivna pridelava hrane - s kemijskimi poseganjem v naravno rast in razvoj rastlin in živali - je povzročila opustošenje naravnih virov in razvoj novih virusov bolezni, ki jih naši predniki niso poznali in ki so ponekod v svetu dobili že razsežnost mednarodnega političnega problema kot npr. bolezen norih krav.

Tako, kot se velike ideje običajno rojevajo v malih glavah, se zdi, da tudi rešitev našega planeta leži v rokah malih ljudi, ki s svojimi "individualnimi" projekti za pomoč naravi skušajo narediti to, kar bi se sicer v idealni družbi moralo dogajati na nivoju nacionalnih gospodarstev. Aleksander Pritekelj sam sebe imenuje za "zanesenjaka nove dobe", s čimer se prišteva k na žalost še vedno maloštevilni četici ljudi, ki se zavedajo pomembnosti ohranitve "zelenega planeta" z vzdrževanjem harmonije med naravo in človekom in se vsak na svoj način borijo proti neodgovornemu izrabljanju naravnih virov.

Prva drevesa si v svojem sadovnjaku v vasi Male Lipljene pri Turjaku zasadil pred šestimi leti. Danes v tvojem pol hektara velikem sadovnjaku uspeva 61 dreves. Zakaj si se odločil prav za pridelavo sadja in ne zelenjave ali žitaric, kar bi bilo morda bolj donosno?

Najprej nekaj glede donosa. Ukvarjam se z ekstenzivno pridelavo, to pa pomeni, da me bolj zanima biološko uravnotežena pridelava hrane. Zaželen je torej kvaliteten, ne pa kvantiteten pridelek, tega pa ni brez upoštevanja naravnih procesov. Zakaj sadje? Prepričan sem, daje sadje najčistejša in najlažje prebavljiva hrana, saj je človek po svoji zgradbi in značilnostih prebavnega trakta sadjejedec, ne pa uživalec kuhane hrane ali celo mesa. Uživanju žitaric in zelenjave se v našem geografskem področju zaradi zime ne moremo povsem izogniti, vendar ga lahko ob zadostni količini kvalitetnega sadja zmanjšamo na tretjino.

Res je, samo ekstenzivna pridelava je resnično biološka, v smislu spoštovanja procesov v naravi, poleg tega mi omogoča izbor tistih vrst, ki so bolj odporne proti škodljivcem, to so stare kmečke vrste jabolk, sliv, češenj, hrušk, orehov in drugega sadja. In še ena prednost je, ekstenzivni nasad omogoča rastlinsko in živalsko pestrost, s tem pa nenehno obnavljanje naravnih virov.

Tvoj nasad izgleda zanimivo razgiban in kar malce "divji"; sploh ne spominja na "urejene" in obsežne monokulturne nasade, ko smo jih vajeni iz slikovnih prikazov "uspešnega" slovenskega sadjarstva.

Ta navidezna "neurejenost" je rezultat skrbnega načrtovanja, ki temelji na mojem dvajsetletnem preučevanju življenja živali in še posebej ptic, pa tudi rastlinskih vrst, tako da sem skušal čimbolj upoštevati njihove življenske potrebe in jim zagotovimti optimalen življenjski prostor kot ga imajo v nekultivirani naravi. Ko sem prevzel to zemljišče, je bilo v precej grobem stanju, saj je bila zemlja izčrpana od nenehne košnje in sem ga moral najprej očistiti kamenja in grmovja. Na srečo je sredi parcele vrtača, iz katere sem na očiščeno podlago navozil 200 kubičnih metrov rodovitne zemlje in jo zasul z odvečnim kamenjem in posekanim grmovjem.

V nasadu raste danes okoli 400 nekultiviranih rastlinskih vrst. Nasadil pa sem tudi bezeg, divji kostanj in divjo češnjo, sami pa so se nasadili koprive, regrat, spominčice, različne trave in drugo rastlinje, kar pomeni, da se je rodovitnost tal izboljšala. Predvsem skrbim za pozno košnjo, ki omogoča travniškim rastlinam nemoteno semenitev in obilno pašo čebelam. Zavedam se, da rastlinska pestrost pogojuje živalsko pestrost. Zaradi nešteto vrst žuželk v mojem sadovnjaku gnezdijo tu tudi številne vrste ptic, kot so sinice, kosi, šoje, srakoperji, črnoglavke, svoj dom pa so našli tudi glodalci, krti, podlasice in drugi.

Živalske in rastlinske vrste, ki si jih omenil, "skrbijo" druga za drugo in si omogočajo življenjske pogoje. Ali to pomeni, da ti v sadovnjak ni treba posegati, saj se razmere za rast in razvoj sadnega drevja vzdržujejo same?

Trenutno še ne. Sadno drevje je namreč še premajhno, da bi ptice v njem iskale zavetje in hrano, zato jim moram v sadovnjaku priskrbeti primerno mesto za gnezdenje. V ta namen sem v svojem sadovnjaku pustil in oblikoval nekaj otokov divjine s smrekami, listavci in nizkim grmičevjem in s tem omogočil gnezdenje kar največ vrstam ptic, strnad tako gnezdi v travni ruši, črnoglavka in srakoper v mladih smrekah, kos v listavcih.

Ptice so za sadovnjak neprecenljive vrednosti, saj so edini vretenčarji, ki stikajo po krošnjah in se hranijo z škodljivci. Odkar imam v enem od teh otokov divjine urejeno tudi mrhovišče, ki privablja divje živali kot so postovke, kanje, krokarji, male uharice, pa tudi podlasice, lisice, ježe in kače, nimam več problemov z voluharji.

Pticam ne nameravam kratiti tega užitka, zato sem zasadil štiri češnje več, tako da bo plodov za vse dovolj, poleg tega sem nasadil sedem divjih češenj, s katerimi se ptice raje hranijo, so dobre opraševalke domačih cepljenih vrst ter odlična paša za čebele. Za čebele sem poskrbel tudi z nasadi rož trajnic in sicer tistih vrst, ki cvetijo v različnih sezonskih obdobjih, zgodaj spomladi, poleti in jeseni.

Predvsem s pozno košnjo, ki jo pustim v nasadu. Umetnih gnojil ne uporabljam, ker škodujejo mikroorganizmom in žuželkam, ki živijo v tleh, ter uničujejo zemeljski humus in floro. Biodinamiki v šali pravijo, da ena krava zadošča za obdelovanje enega hektarja zemljišča, istočasno pa v 30 centimetrski plasti humusa na isti površini živi za štiri krave žuželk, deževnikov in drugih malih živali. Če bi imel domače živali, bi prišla v poštev tudi košnja in gnojenje tretjine zemljišča letno. Tako bi bil energetski in materijski krog sklenjen.

O domačih živalih trenutno še ne razmišljam, ker zanje nimam dovolj zemlje, ne gospodarskih poslopij. Ker nasprotujem vsem oblikam izkoriščanja in ubijanja živali, bi moral živalim najprej omogočiti življenje v naravnem okolju oz. ustrezno pašo do njihove naravne smrti.

Za začetek bi prišle v poštev predvsem ovce, zlasti frizijska mlečna pasma ovce, ki je za sadovnjake zelo primerna, ker izboljšuje strukturo tal, obenem pa se hrani s travo in ne objeda drevja.

Sadike nabavljam pri privatnih drevesničarjih, predvsem pa sem pozoren na to, da niso bile gnojene z umetnim, ampak z hlevskim gnojem in so zdrave. V Sloveniji je kar nekaj takih drevesnic, ki pazijo na to, npr. v Svetem Duhu pri Škofji Loki ali v Mirni peči pri Novem mestu. Nedavno so odprli tudi drevesnico v Kočevju, ki deluje izključno na biološki osnovi in upošteva kozmične ritme. Na podlago divjak so potem cepljene večinoma avtohtone domače vrste sadja. Te so, kot sem že omenil, bolj odporne proti škodljivcem in primerne za naše geografsko podnebje - moj sadovnjak namreč leži na nadmorski višini 500 metrov - in ker mi letos kljub izjemno nizkim jutranjim temperaturam v aprilu ni pomrznila niti vejica, mislim, da je bila moja izbira pravilna.

Omenil si medsebojno sodelovanje in vplivanje rastlinskih in živalskih vrst v tvojem sadovnjaku. Kje je v tej verigi oz. krogu tvoje mesto, mesto človeka?

Kljub harmoniji in ravnotežju, ki ga poskušam vzpostaviti, je vsaj v prvih letih za novo posajena in cepljena sadna drevesca potrebna človekova skrb. Pri tem je pomembno oblikovanje krošnje z povezovanjem in obteževanjem, da bi drevo razvilo močne veje, ki bi lahko kljubovale vetru in zmrzalim. Sicer pa v krošnje ne posegam s škarjami, razen če gre za čiščenje odmrlih in pregostih vej in pustim, da drevo oblikuje krošnjo, značilno za svojo vrsto. Poleg tega imajo mlada drevesca sovražnika, ki mu je včasih lahko kos le človek - to so uši, ki napadajo listje in srkajo drevesne sokove ter tako preprečujejo drevesu, da bi razvilo primerno močno lubje, ki bi ga zavarovalo pred zimskim mrazom. Proti ušem se borim s homeopatskimi metodami.

Trenutno razmišljam o malinah in ribezu, sicer pa imam že izbrano vrsto hruške in jablane, ki ju bom cepil jeseni. V prihodnosti nameravam odkupiti še nekoliko večje zemljišče v bližini in ga zasaditi z visokodebelnim sadnim drevjem in na njem postaviti tudi čebelnjak, ki ga tu zaradi bližine daljnovoda ne morem imeti.

V Sloveniji ne poznam nikogar, ki bi gojil sadno drevje v velikem obsegu po alternativni metodi, sem pa letos spoznal nemškega sadjarja gospoda Baumana, ki goji sadno drevje po biološko-dinamični metodi, podobni moji. Pokazal mi je štiridesetletne sadike jablan, ki rodijo letno tono sadežev.

Ti boš moral na tako velik pridelek počakati še kakšno desetletje, sicer pa me zanima, kaj boš počel s sadjem, ko ga boš pridelal več, kot ga potrebuje tvoja družina. Ga boš prodajal?

Sadja v bistvu ne more biti nikoli preveč, saj ga lahko uskladiščiš, sušiš ter predelaš v kis in sok. Poleg tega mi je neki gospod, ki se ukvarja z zelišči, že ponudil odkup sadja za žganje, v katero namaka zelišča. To mora biti kuhano iz neškropljenega sadja, če naj bi bila zelišča učinkovita. Ne pijem alkohola in se z žganjekuho ne nameravam ukvarjati.

S tem, da sadjariš v skladu z naravo, tudi skrbiš za ohranjanje in zdrav razvoj slovenskega podeželja in tradicionalnih načinov pridelovanja hrane. Ali obstaja med tradicionalnim načinom sadjarstva in tvojim kakšna razlika?

Razlika seveda obstaja, kljub temu, da sta oba načina ekstenzivna. Tradicionalni sadjarji niso namenjali nobene pozornosti drevesnim krošnjam niti živalim kot so ptice, sesalci, žuželke in plazilci in čeprav je res, da jih niso preganjali ali zatirali, se njihove pomembnosti in vloge niso zavedali oz. ji niso posvečali pozornosti. To je bistvena razlika med njimi in menoj, in mislim, da moja metoda, čeprav jo mnogi radi primerjajo s tradicionalno, ni korak nazaj v agrarno gospodarstvo, ampak velik korak naprej v pridelovanju hrane za tretje tisočletje.