DUŠNI ZAPIS MODERNEGA ČLOVEKA

 

Zasidrani smo, vsaj zase lahko trdim, v enem luteranskem pogledu na svet, ki predpostavlja predanost delu in hkrati odrekanju užitkom z namenom čim večje materializacije vloženih energij.  S to usojenostjo pa se je najbolje sprijaznit ali pa  z njo vsaj portpet, saj edino materizalizirano energijo hoče ukrotit, olastninit in jo pod nadzorom razplojevat.


Prepričan sem, da našo dušo to izčrpava, ji nanaša eno trpljenje. Tako stanje duha  zagotovo ni nujno, saj je človek v svoji duhovni zgodovini že preživljal realizaciji duše bolj naklonjena obdobja. Eno takih bližnjih  je renesansa, saj sta  nam njena umetniška in filozofska dela lahko le nedsegljiv zgled celovitega pogleda na dušo in telo, ki sta danes ločena in razstavljena na prafaktorje z namenom, da bi ju nadzorovali po delih, če ju že ne moremo ujeti kot celoto. Zelo blizu mi je tista tedanja definicija duše, po kateri je umeščena med duha in telo in po kateri nima nič skupnega z egom in ima svojo usodo, ki je skoraj vselej v nasprotju s pričakovanji in željami ega. Kot taka naj bi daleč presegala naše sposobnosti, da bi jo načrtovali in nadzirali, lahko pa skrbimo zanjo in z njo sodeljujemo.

 

Znano je, da se protestantska etika pokriva z začetkom kapitalizma, to je prvotno akumulacijo kapitala.  Slepimo se, da delamo za svojo dušo, v resnici pa sistem pod peklenskim tempom goni naprej profit. Večji del naše energije se tako materializira, od nas odtuji in gre brez neposrednega vpliva kograkoli od nas svojo pot. Po logoki profita v tisto, ki nas sili k še tršemu delu hkrati še večjemu odtujevanju. Luteranska etika, ki se je kontinuirano razvijala na severnem delu Evrope in  Amerike, pa v postindustrijski dobi ne nadzoruje več samo psihofizičnih energij, ampak se je zažrla v ekonomizacijo in izrabljanje vseh, tudi naslutenih teles in svetov. Zato tako široko tolerira, absorbira in nazadnje komercilaizira metafizicna znanja, filozoskska spoznaja in duhovne prakse in nam dopušča tako široko svobodo pri urejanju družinskih in družbenih razmerij. V resnici pa se vrtimo se v enem začaranem krogu kapitalizacije lastniških deležev in nadzora nad nečim, česar si po trdnem prepričanju antičnih modrecev ni možno lastit, še manj nadzorovat.  Profitni motiv je skrit in zahrbten, a ravno zaradi tega tako močan. Danes je edini sposoben svet globalizirat in ga hkarti nadzirat. Nobena cerkev doslej ni bila tako in najbrž tudi ne bo tako močna, da bi lahko tak  univerzalizem vzpostavila. Je (še) ni enosti, ki bi jo bilo mogoče bolj intezivno občutit pa se ji predat, kot je enost v materilanem bogastvu in oblasti in po drugi strani v revščini in podrejenosti.

 

Ampak protestanstska materializacijo sveta, ki omogoča oblast in nadazor, je le  odgovor na nesposbnost Cerkve, da bi si  obdržala oblast in nadzor nad duhovno energijo človeka. Jung o tem pravi: "Ko so protestanti podrli obrabni zid Cerkve proti svobodnemu ravnanju arhetipičnih moči, so izgubili svete podobe kot izraz pomembnih nezavednih dejavnikov, skupno z obredom, ki je bil že v sivi davnini gotova pot, kako razložiti neizračunljive moči nezavednega. Velika količina energije se je sprostila in istočasno izlila v stare kanale radovednosti in želje po osvajanju. Tako je postala Evropa mati zmajev, ki so požrli večji del zemeljske oble. Od tistega dne je protestantizem postal poganjek shizem, istocasno pa je soudeležen pri hitrem razvoju znanosti in tehnike, ki je vregla človeško zavest v tako, da je le-ta pozabila na neizračunljive moči nezavednega. ... Ta celoten razvoj je usoden.... Moderni človek, protestant ali ne, je daljnosežno izgubil zavetje cerkvenih zidov in zaradi te izgube se je približal območju svetovno razdirajočega in svetovno uničujočega ognja. Življenje je postalo hitrejše in intenzivnejše. Naš svet je pretresen in presunjen od valov nemira in strahu."

 

Moderni človek je torej spustil k sebi svet po vseh kanalih, tudi po tistih, s katerimi je nekoč davno predokušal božjo resničnost. Tisto območje duše, ki je zakladnica simbolov, so zavzeli simboli kot so §, $, € in logotipi globalnih blagovnih znamk, s katerimi vzpostavljamo življenje v "sveto" celovitost. Verovanje v vitalnost in tehnicistično urejenost potrošniške družbe kot edine možne oblike medsebojnega sožitja močnejših in šibkejših mu pomeni novo "čisto religijo". Isaknje "čiste božje besede" je prepuščeno sposobnosti posameznika, da se zazre vase, kjer pa naleti povečini le na svoj ego, ki mu narekuje le to, kaj si mora še prilastit in kam se mora še razširit.  Slej ko prej pa človek smisla ne more črpat le iz vedno več ali pa manj kruha. Ko ni  več smiselnega doživetja podobe in duha, pridejo časi, ko lahko vsak tiran govori božje besede in se vsaka zavojevalska ideologija podaja kot čista religija. Taka je zgodovina 20. stoletja tako na medosebnem kot na družbenem oz. mednarodnem nivoju zgodovina neuspešnih poskusov vzpostavitev nadzora in reda. Zato so tudi v  začetku 21. stoletja uspešni le osvajalci, ki sejejo nemir  na valovih strahu.

 

Ampak  zmaji  so se že začeli zažirat  v svoj lasten rep.      

Brez tega zavedanja bo duša postmodernega človeka težko dosegla zveličanje.  Z njim pa nič lažje.

 

titud