DUŠNI ZAPIS
MODERNEGA ČLOVEKA
Zasidrani
smo, vsaj zase lahko trdim, v enem luteranskem pogledu na svet, ki predpostavlja
predanost delu in hkrati odrekanju užitkom z namenom čim večje materializacije
vloženih energij. S to usojenostjo pa se
je najbolje sprijaznit ali pa z njo vsaj
portpet, saj edino materizalizirano energijo hoče ukrotit, olastninit in jo pod
nadzorom razplojevat.
Prepričan sem, da našo dušo to izčrpava, ji nanaša eno trpljenje. Tako stanje
duha zagotovo ni nujno, saj je človek v
svoji duhovni zgodovini že preživljal realizaciji duše bolj naklonjena obdobja.
Eno takih bližnjih je renesansa, saj
sta nam njena umetniška in filozofska
dela lahko le nedsegljiv zgled celovitega pogleda na dušo in telo, ki sta danes
ločena in razstavljena na prafaktorje z namenom, da bi ju nadzorovali po delih,
če ju že ne moremo ujeti kot celoto. Zelo blizu mi je tista tedanja definicija
duše, po kateri je umeščena med duha in telo in po kateri nima nič skupnega z
egom in ima svojo usodo, ki je skoraj vselej v nasprotju s pričakovanji in
željami ega. Kot taka naj bi daleč presegala naše sposobnosti, da bi jo načrtovali
in nadzirali, lahko pa skrbimo zanjo in z njo sodeljujemo.
Znano je, da se protestantska etika pokriva z začetkom
kapitalizma, to je prvotno akumulacijo kapitala. Slepimo se, da delamo za svojo dušo, v
resnici pa sistem pod peklenskim tempom goni naprej profit. Večji del naše
energije se tako materializira, od nas odtuji in gre brez neposrednega vpliva kograkoli
od nas svojo pot. Po logoki profita v tisto, ki nas sili k še tršemu delu
hkrati še večjemu odtujevanju. Luteranska etika, ki se je kontinuirano
razvijala na severnem delu Evrope in Amerike,
pa v postindustrijski dobi ne nadzoruje več samo psihofizičnih energij, ampak
se je zažrla v ekonomizacijo in izrabljanje vseh, tudi naslutenih teles in
svetov. Zato tako široko tolerira, absorbira in nazadnje komercilaizira
metafizicna znanja, filozoskska spoznaja in duhovne prakse in nam dopušča tako
široko svobodo pri urejanju družinskih in družbenih razmerij. V resnici pa se vrtimo
se v enem začaranem krogu kapitalizacije lastniških deležev in nadzora nad nečim,
česar si po trdnem prepričanju antičnih modrecev ni možno lastit, še manj
nadzorovat. Profitni motiv je skrit in
zahrbten, a ravno zaradi tega tako močan. Danes je edini sposoben svet
globalizirat in ga hkarti nadzirat. Nobena cerkev doslej ni bila tako in najbrž
tudi ne bo tako močna, da bi lahko tak
univerzalizem vzpostavila. Je (še) ni enosti, ki bi jo bilo mogoče bolj
intezivno občutit pa se ji predat, kot je enost v materilanem bogastvu in
oblasti in po drugi strani v revščini in podrejenosti.
Ampak protestanstska materializacijo sveta, ki omogoča
oblast in nadazor, je le odgovor na nesposbnost
Cerkve, da bi si obdržala oblast in
nadzor nad duhovno energijo človeka. Jung o tem pravi: "Ko so protestanti
podrli obrabni zid Cerkve proti svobodnemu ravnanju arhetipičnih moči, so
izgubili svete podobe kot izraz pomembnih nezavednih dejavnikov, skupno z
obredom, ki je bil že v sivi davnini gotova pot, kako razložiti neizračunljive
moči nezavednega. Velika količina energije se je sprostila in istočasno izlila
v stare kanale radovednosti in želje po osvajanju. Tako je postala Evropa mati
zmajev, ki so požrli večji del zemeljske oble. Od tistega dne je protestantizem
postal poganjek shizem, istocasno pa je soudeležen pri hitrem razvoju znanosti
in tehnike, ki je vregla človeško zavest v tako, da je le-ta pozabila na neizračunljive
moči nezavednega. ... Ta celoten razvoj je usoden.... Moderni človek,
protestant ali ne, je daljnosežno izgubil zavetje cerkvenih zidov in zaradi te
izgube se je približal območju svetovno razdirajočega in svetovno uničujočega
ognja. Življenje je postalo hitrejše in intenzivnejše. Naš svet je pretresen in
presunjen od valov nemira in strahu."
Moderni človek je torej spustil k sebi svet po vseh
kanalih, tudi po tistih, s katerimi je nekoč davno predokušal božjo resničnost.
Tisto območje duše, ki je zakladnica simbolov, so zavzeli simboli kot so §, $,
€ in logotipi globalnih blagovnih znamk, s katerimi vzpostavljamo življenje v
"sveto" celovitost. Verovanje v vitalnost in tehnicistično urejenost
potrošniške družbe kot edine možne oblike medsebojnega sožitja močnejših in
šibkejših mu pomeni novo "čisto religijo". Isaknje "čiste božje
besede" je prepuščeno sposobnosti posameznika, da se zazre vase, kjer pa
naleti povečini le na svoj ego, ki mu narekuje le to, kaj si mora še prilastit
in kam se mora še razširit. Slej ko prej
pa človek smisla ne more črpat le iz vedno več ali pa manj kruha. Ko ni več smiselnega doživetja podobe in duha,
pridejo časi, ko lahko vsak tiran govori božje besede in se vsaka zavojevalska
ideologija podaja kot čista religija. Taka je zgodovina 20. stoletja tako na
medosebnem kot na družbenem oz. mednarodnem nivoju zgodovina neuspešnih
poskusov vzpostavitev nadzora in reda. Zato so tudi v začetku 21. stoletja uspešni le osvajalci, ki
sejejo nemir na valovih strahu.
Ampak zmaji so se že začeli zažirat v svoj lasten rep.
Brez tega zavedanja bo duša postmodernega človeka težko
dosegla zveličanje. Z njim pa nič lažje.
titud