NAJBOLJ ONESNAŽENO MESTO NA SVETU

BO KMALU BOGATEJŠE ZA 40.000 TAKSIJEV,

KI JIH BO POGANJAL ZRAK

 

 

Mehika

 

Kaj dobite, ko združite najbolj onesnaženo mesto na svetu in novo vlado, ki imenuje kot ministra za okolje predsedniškega kandidata Zelene stranke? Avto, ki ga poganja svež zrak in ki izloča še čistejši zrak.

 

To, kar nekateri v šali imenujejo »nočna mora Georga Busha«, je dejansko slišati kot sanje. Vendar niso sanje. Takšno vozilo obstaja in mehiška vlada jih je naročila 40.000 ter jih namerava uporabiti kot taksije v Mexico Cityju. Kdor je kdaj pogledal v sivo nebo katerega od velemest v manj razvitih državah, kjer neposrednega sonca sploh več ne vidijo, se bo te novice gotovo razveselil. In verjetno se vsi strinjamo, da se tokrat vse skupaj dogaja tam, kjer je to najbolj potrebno.

 

Model TOP (Taxi Zero Pollution) je skozi skoraj deset let dela in raziskav razvil Francoz Guy Negre, nekdanji oblikovalec vozil Formule 1 in lahkih letal. Izum temelji na uporabi energije kompresiranega zraka za pogon avtomobilskega motorja (tehnična izvedba je razložena na  http://www.howstuffworks.com/air-car1.htm ). Ob tem vozilo ne izloča izpušnih plinov, sistem filtrov pa zagotavlja, da porablja onesnažen zrak in izloča očiščenega. Teža  je samo 700kg, medtem ko ima motor dodatnih 35 kg.

 

Prototipe testirajo na cestah od leta 1998. Vozilo lahko v urbanem okolju – kjer so dovolj hitrosti do 50 km/h – prevozi do 200 km, vendar pa lahko doseže tudi maksimalno hitrost do 100 km/h. Uporabnost modela je tako predvsem v urbanih področjih.

 

Polnjenje rezervoarjev bo zahtevalo petminutni postanek na črpalki. Možno pa je tudi polnjenje s kompresorjem na električni pogon, ki se priključi neposredno v električno omrežje, vendar takšno kompresiranje zraka z elektriko traja približno 4 ure. Poleg tega obstaja verzija avtomobila s kombinacijo pogona na zrak ter bencinskega motorja. Slednji se vključi avtomatsko pri večjih hitrostih (nad 60 km/h), še vedno pa ima zelo nizko porabo energije.

 

Trenutno so na voljo trije modeli: družinski avto oziroma taksi, dostavno vozilo in tovornjak.

Cena avtomobila je v nižjem razredu (približno 10.000 evrov brez davka) medtem ko je najbolj privlačen za končnega uporabnika nizek strošek polnjenja. Ocenjen je na 0,76 evrov (170 tolarjev) na 100 kilometrov

( http://www.clean-vehicles.com/cleanv/news/archive/_cache/01-06-17_MDI.htm ).

Dodatna prednost je tudi poenostavljeno, poceni vzdrževanje. Zaradi nizke obratovalne temperature motorja je menjava (2 l rastlinskega) olja potrebna le vsakih 50.000 km.

 

Vendar pa samo vozilo ni edini inovativni element pri vsej stvari. Tudi proizvodnja je bila oblikovana tako, da je izredno preprosta, kar omogoča, da so tovarne na ključ zgrajene z nizkimi stroški. Koncept tovarne je oblikovan kot franšiza, ki se bo preprosto prenašala v države v razvoju in omogočala regionalno proizvodnjo. Takšna tovarna ima kapaciteto od 2 do 4 tisoč avtomobilov na leto, zaposli pa cca 130 ljudi. Licenco so prodali številnim podjetjem: proizvodnja se je najprej začela v dveh tovarnah v Franciji, sledila je Južna Afrika, trenutno pa se razvija v Mehiki, na Novi Zelandiji, v Avstraliji, New Yorku, Španiji in Švici.

 

 

Vsekakor avto na stisnjen zrak skorajda ne povzroča onesnaženja med vožnjo, vendar nekateri strokovnjaki opozarjajo, da problema onesnaženja nismo odpravili, saj elektrarna, ki proizvaja energijo za kompresiranje zraka, povzroča onesnaženje. Elektrarne so relativno čiste in učinkovite v primerjavi z avtomobilskimi motorji, tako da gre za napredek, vendar se je treba zavedati celotne slike.

 

Projekt tudi sicer ni brez izzivov, med katerimi je recimo zagotovitev dovoljšne mreže črpalk za zrak. Prav tako, kot poudarjajo nekateri okoljevarstveniki, tak tip avtomobila ne bo zmanjšal zastojev in nesreč.

 

Poleg zmanjšanja onesnaženja zraka zaradi izpušnih plinov in manjše porabe energije, ki je posledica preprostejšega dizajna, pa ne gre zanemariti tudi dejstva, da je zrak precej bolj 'pošteno' razporejen po svetu kot trenutni vir pogonske energije, nafta. A vendarle, čeprav bi pričakovali, da bo takšna tehnološka inovacija na prvih straneh vseh časopisov, se to ni zgodilo. In konec koncev je to, ali se bo razvila masovna proizvodnja tovrstnih vozil, v veliki meri odvisno od moči peščice transnacionalnih korporacij, ki nadzorujejo trg.

 

Vsekakor upamo, da bomo kmalu lahko pisali o podobnih projektih, ki se bodo izvajali v Sloveniji. Te dni smo lahko zasledili novico, da se mesto Maribor razmišlja o uvedbi avtobusov s pogonom na biogorivo (s predelavo odpadnih jedilnih olj), s čimer bi se znatno zmanšalo onesnaževanje z izpušnimi plini.

 

mk