DUŠA DVOJČICAPo smrti mojega očeta se mi je življenje obrnilo na glavo. Čeprav sem že imela izoblikovane neke predstave o posmrtnem življenju, sem bila kljub temu obupana in neskončno osamljena. V srcu se je naselila sivina... Dan je bil enak dnevu. Prvi mesec je neprestano deževalo, nato pa so ostajali tako na nebu kot v mojem srcu, težki, temni oblaki, ki jim ni bilo videti konca. Potihem sem si želela, da bi le nekje so odtrgal oblak in bi v moje žalostno življenje zopet posijalo sonce. Navadno sem bila vedno vesela, optimistična, polna pozitivne energije. Leto 1999 pa mi je življenje popolnoma spremenilo. Že kot majhna deklica, sem si velikokrat postavljala vprašanja:"Kdo sem jaz? Kaj sem jaz? Bom tudi sama kdaj dobila človeka, s katerim bom lahko ustvarjala takšno harmonijo, kot jo je čutiti pri nas doma?..." Očetova beseda je pri meni res nekaj veljala, predvsem pa sem bila čustveno zelo navezana nanj. Zato je bilo tiste dni, tedne in mesece še toliko težje preboleti izgubo. Veliko sem razmišljala o smrti, o drugih svetovih... In razvijala teorije, katere so se mi zdele najbolj mogoče. Po nekaj mesecih pa mi je prijatelj dal nasvet, naj si preberem knjigo Michaela Duffa Newtona z naslovom Potovanje duš. Sprva sem razmišljala, če bi jo kupila, ko pa sem prišla do spoznanja, da je ta knjiga edini izvod, katerega trenutno imajo, je odločitev padla v trenutku. Ko sem knjigo prebirala, sem vseskozi imela občutek, da sem že vse to nekoč vedela, pa sem samo pozabila. Nič, kar je bilo napisano, me ni presenetilo. Najbolj pa se mi je utrnilo to, da se sorodne duše, preden se utelesijo, zmenijo, kje in kako se bodo prepoznale. Oči, oči so tiste, ki ti bodo vse povedale... Spoznajo se namreč po očeh. In kar naenkrat je postajalo vse kristalno jasno, veliko "zakajev" je izginilo, in nekje na nebu je posijalo sonce. Počutila sem se lažjo in svobodnejšo. Pa vendar je bil ta občutek presenetljivo lep v primerjavi z občutki zadnjih dni. Ker sem se ustrašila, da bi utegnilo iti zopet kaj narobe, sem vse skupaj zavestno pozabila in zopet zapadla v krizo. Nato se je čez nekaj časa začelo dogajati. Bili smo v disku, kjer sem zunaj sedela s prijateljico na klopi. Zraven sta bila še dva človeka, fant in dekle. Delovalo je, da se zelo dobro razumeta in da sta najverjetneje dobra prijatelja. Nakar me Mojca, moja prijateljica spozna z njima. V trenutku, ko sem se srečala z njegovimi očmi, je nekaj v meni reklo:"Kaj pa, če je on tisti, ki..." Tako znan se mi je zdel, pa vendarle sem si nato dejala, da si verjetno samo domišljam. Pričel se je boj v meni:"Je ona njegovo dekle? Ne, ni! Je zelo dobra prijateljica, ki bo postala v končni fazi njegovo dekle? Ja! Ne! Ja! Ne!..." Dva glasova v meni sta se prepirala, nakar sem ju utišala in želela pozabiti. Tako ali tako sem bila malce pod vplivom alkohola in sem si rekla, da mogoče pa zaradi tega nekaj čutim. Pozabila sem na ta dogodek. Zopet je bil dan enak dnevu...Siv, temačen, oblačen... Čez dober mesec pa sem se z njim zopet srečala. S prijateljico sva zahajali v prijeten lokal, kjer sva se navadno pogovarjali. Tistega dne pa sva namesto dve, bili za mizo trije. Sama sem bila več ali manj tiho, ker sem tisti dan bila nadvse slabe volje zaradi mami, s katero se zadnje čase nisva preveč dobro razumeli. Kajti po štirih mesecih je domov pripeljala človeka, ki je bil čisto nasprotje očeta. Resnično še nisem bila pripravljena na življenje s tujim človekom, ki mi ne pomeni nič. Sledila sem pogovoru med njima in vsake toliko časa pogledala njegove oči. Njegove oči so mi govorile več, kot sem si kdajkoli sploh upala misliti. Nič mi ni bilo jasno... Je to res on? V njegovih očeh sem zaznala nek znan lesk, kot bi ga poznala že celo večnost. Po tistem srečanju mi ni šel več iz glave. Priznam pa, da si nisem upala ničesar pričakovati. In čez nekaj dni me prijateljica pokliče in mi pove, da je prejšnji dan govorila z njim, ter da je takrat v lokalu točno vedel, zakaj sem slabe volje. To je še posebej pritegnilo mojo pozornost, kajti nenavadno se mi je zdelo, kako lahko nekdo, ki te ne pozna, ve kaj se dogaja s teboj. Takrat je vsa moja notranjost začela govoriti, da gre v tem primeru za nekaj več, da je med nama nekakšna povezanost... Ostajalo je samo še vprašanje:"Je res?" Da vse skupaj mogoče le ni plod domišljije... Pa vendar se je tako kot na marsikatero vprašanje, tudi na to našel odgovor. Zopet smo se dobili v lokalu in odgovor sem našla takrat, ko sem zagledala njegove oči - oči Urbana. Veliko smo se pogovarjali. In presenečena sem ugotovila, da o stvareh razmišljava popolnoma enako. Ko smo govorili o usodi in človekovi duši, sva o stvareh govorila na popolnoma enak način. In ko sem ga vprašala, če verjame, da se duše pred utelešenjem zmenijo, da se bodo prepoznale po očeh, se mi je samo simpatično nasmehnil in mirno prikimal. Takrat mi je vse postalo kristalno jasno. Naslednji dan me je vprašal, če se mi je to kdaj že zgodilo, saj je bil prepričan, da se je to zgodilo nama. In sem rekla, da se mi je nedolgo nazaj to zgodilo pri njemu. Nakar sva se odkrito pogovorila o naju. Bilo je, kot da se poznava že več življenj. Nepopisno. Težko je to opisati z besedami. Začela sva se dobivati. Tiste dni sem začela spoznavati urejenost vesoljnega reda, začutila sem Boga, prepričana sem bila v to, da sem spoznala dušo dvojčico, s katero imava skupnega vodnika oz. vodnico. Nekega večera sva se zopet pogovarjala o naju, nakar me Urban vpraša:"A veš zakaj sva midva skupaj?" Pogledam ga v oči. Zdelo se mi je, kaj bo rekel, le da nisem vedela točno kakšne izraze bo uporabil. "Zakaj?" ga vprašam nazaj. Za nekaj trenutkov se čas ustavi, najina pogleda se zlijeta v Eno, vse je jasno, brez potrebe po odgovoru. Sedaj Sva...Midva...Skupaj...Stojiva drug nasproti drugemu . Opazujeva najini srci, ki v tem trenutku bijeta potisočerjeno... Ničesar ni, razen naju, velike Ljubezni, Radosti in Sprejemanja. Ničesar drugega... Samo Midva, ki sva Eno, ena duša, en vdih, en izdih... Čez nekaj trenutkov on prekine zgovorno tišino in reče:"Zato, da
doživiva kozmično ljubezen." Še vedno ga gledam in kar naenkrat se
me polasti silovit občutek... "Počasi se je meja med tu inTam pričela brisati, počasi sta se dva svetova pričela zlivati in se neprestano prepletati. V vsako zemeljsko špranjo je začela pritekati gosta, stara in mogočna energija. Čutila je, kako se nanjo vsuje zlati prah in jo vzame v varno zavetje. Luč je vse bolj sijala skozi njo. Z vsem spoštovanjem, ki ga premore njena bit, vsakič znova vzpostavlja stik, ki jo vodi v svet svobode..."
To pa je že začetek druge zgodbe, ki pa jo vam napišem kdaj drugič.
In za konec še pesem, ki sem jo posvetila Tebi, moja duša dvojčica:
Kozmična ljubezenŽiviš tu, sedaj, Živim tu, sedaj, Lepo je, Vidiš, slišiš, čutiš, Živiva tu, sedaj, Živiva tu, sedaj,
|