Aldus Huxley : Vrata zaznavanja

(citati)


Da se vidimo tako, kot nas vidijo drugi, je najbolj koristen dar. Komaj kaj manj pomembna je sposobnost, da vidimo druge, kakor same sebe vidijo. Kaj pa , če ti drugi pripadajo drugačni vrsti in prebivajo v popolnoma tujem svetu? (...) Tako se mi zdi popolnoma jasno da ne bom nikoli vedel, kako je, če si sir John Falstaff ali Joe Luis. Po drugi stran pa semi je zmeraj zdelo možno, da s hipnozo, ali primerom ali avtohipnozo, s pomočjo sistematične meditacije ali pa če vzamem npr. mamilo, toliko spremenim svojo vsakdanjo zavest, da lahko v sebi vem, kaj pripovedje videc, medij ali mistk.

Shizofrenik ni samo grešna duša, ampak povrh še obupno bolna. Njegova bolnost je nesposobnosti, da se umakne iz notranje in zunanje resničnosti (kakor to naredi zdrav človek) v preprost svet zdrave pameti - v samo človeški svet korisnih pojmov, skupnih simbolov in družbeno sprejemljivih konvencij.

Želja, da bi ušel sebi in okolici, je skoraj v vsakem in skoraj ves čas. Želja, da bi naredil nekaj za mlade, je močna samo pri starših in še pri njih le nekaj let, ko otroci še hodijo v šolo.

Splošne in zmeraj navzoče želje po nadčutnem ne moreš odpraviti tako, da zaloputneš trenutno priljubljena vrata v zidu. Edina pametna pot je, da odpreš druga, boljša vrata, da pripraviš ljudi, da zamenjajo stare grde navade z novimi in manj škodljivimi.

V zadnjem stadiju brezjasnosti je "skrito vedenje" da je vse v vsem , da je vse prazaprav vsak. To, se mi zdi, je še največ, kolikor se lahko naša omejena pamet približa temu, da "opazi vse, kar se dogaja povsod v vesolju".

Umetnikovo zaznavanje ni omejeno na tisto, kar je biloško ali socialno koristno. Malo tistega vedenja, ki pripada vesoljnemu duhu, pricurlja mimo redukcijskega ventila možganov in ega v njegovo zavest. To vedenje je bistveno za vsakega obstoječega.

Iz verskih zgodb in preživelih spomenikov poezije in likovne umetnosti je zelo očitno, da so v večini časov in v večini krajev ljudje pripisovali več pomembnosti notranji viziji kot objektivno obstoječim dejstvom, čutili, da ima tisto, kar vidijo z zaprtimi očmi duhovno višji pomen kakor tisto, kar vidijo z odprtimi očmi. Razlog? Domačnost porodi prezir, kako preživeti pa problem, ki se po nujnosti uvršča od kronično dolgočasnega do mučnega. Zunanji svet je tisto, v kar se zbudimo vsako jurtro v življenju, je kraj, kjer se hočeš nočeš trudimo, da bi preživeli. V notranjem svetu ni ne dela ne monotnije. Tja gremo samo v sanjah in premišljevanjih, tako je čuden, da pri dveh zaporednih obiskih nikoli ne pridemo v isti svet. Torej ni čudnega, da človeška bitja v iskanju božanskega najraje gledajo v notranjost!

Vsa naša izobrazaba, pa naj bo literarna ali znanstvena, liberlna ali specialistična, je pretežno verbalnna in zato ne more izpolniti tistega, kar bi morala. namesto dabi spremenila otroke v polno razvite odrasle, proizvaja študente naravoslovja, ki se popolnoma nič ne zavedajo narave kot primarne izkušnje, svetu vsiljujejo študente humanističnih ved, ki ne vedo nič o človečnosti, ne svoji ne koga drugega. (..) V svetu, kjer je izobrazba verbalna, je skoraj nemogoče, da bi se zelo izobraženi ljudje resno posvetili čemu drugemu kot besedam in pojmom.

Idealno bi bilo, če bi vsak našel transcedenco v kakšni obliki čiste in uporabne vere. Nešeteto ljudi si želi transcedence in bi bili veseli, če bi jo našli v cerkvi. A žal, "lačne ovce gledajo gor, a jih ne nahranijo". Sodelujejo pri obredih, poslušajo pridige, ponavljajo molitve; a njihova žeja ostaja nepotešna. Razočarani se obrnejo k steklenici. Pravi objekt čaščenja je steklenica in edina verska izkušnja je tisto stanje nezadržane in bojevite evforije, ki sledi zaužitju tretjega koktajla.

Da si razsvetljen, pomeni, da se zmeraj zavedaš popolne resnčnosti v njeni imanentni drugosti - da se je zavedaš, pa vendar ostaneš sposoben, da preživiš kot žival, da misliš in čutiš kot človeško bitje, da se zatečeš, kadarkoli se ti splača, k sistematčnemu razmišljanju.

Sistematično razmišljanje je nekaj, brez česar ne kot vrsta ne kot posamezniki ne moremo shajati. A če hočemo ostati pri zdravi pameti, tudi ne moremo shajati brez neposrednega zaznavanja (in bolj kot je nesistematično, boljše je) notranjega in zunanjega sveta, kamor smo se rodili. Ta dana resničnost je neskončnost, ki uhaja razumevanju, pa vendar dovoljuje, da jo neposredno in nekako v celoti sprejmemo. To je transcedenca, ki pripada drugačnemu redu, kakor je človeški, pa vendar je lahko navzoča kot občutena imanenca, kot doživeto sodelovanje. Da si razsvetljen, pomeni, da se zmeraj zavedaš popolne resničnosti v njeni imanentni drugosti - da se zavedaš, pa vendar ostaneš sposoben, da preživiš kot žival, da misliš in čutiš kot človeško bitje, da se zatečeš, kadar se splača, k sistematičnemu razmišljanju. Naš cilj je odkriti, da smo zmeraj tam, kjer moramo biti.

A tisti, ki se vrne skoz vrata v zidu, ne bo nikoli več popolnoma isti kakor tisti, ki je odšel ven. Pametnejši bo, a manj domišljav, srečnejši, a manj samozadovoljen, ponižneje bo priznaval nevednost, pa vendar bo znal bolje razumeti odnos med besedami in rečmi, bolj sistematično razmišljati o brezdanji skrivnosti, ki jo skuša razumeti, a zmeraj zaman.