Resnica pa je, da Hitler ne bi mogel storiti ničesar, če se mu ne bi uklanjalo in ga podpiralo na milijone ljudi. Ta "podskupnost", ki sama sebe imenuje "Nemci", mora zato sprejeti orjaško breme odgovornosti za holokavst. In to mora storiti tudi širša skupnost, imenovana človeštvo, ki je, če ne drugega, ostala ravnodušna in brezbrižna ob trpljenju v Nemčiji, dokler se ni tako razmahnilo, da ga niti najbolj trdosrčni izolacionisti niso več mogli spregledovati.

Tako, vidiš, je bila skupinska zavest tista, ki je pripravila rodovitna tla za rast nacističnega gibanja. Hitler je pač samo zgrabil ugodno priložnost, ni pa je ustvaril.

Tu je nadvse pomembno doumeti nauk. Skupinska zavest, ki stalno govori o ločenosti in večvrednosti, povzroča izgubo sočutja na množični ravni, izguba sočutja pa neizogibno poraja izgubo vesti.

Kolektivna ideologija, ukoreninjena v golem nacionalizmu, se ne meni za bedo drugih, obenem pa vsakomur nalaga odgovornost za tvojo, ter s tem upravičuje povračilne ukrepe, "rektifikacijo" in vojno.

Auschwitz je bil nacistična rešitev - poskus "rektifikacije" - "judovskega" problema.

Strahota izkušnje s Hitlerjem ni bila v tem, da je on zagrešil, kar pač je, temveč v tem, da mu je človeštvo to dovolilo.

Ni torej pretresljivo le dejstvo, da se je prikazal neki Hitler, temveč tudi to, da se mu je pridružilo toliko drugih. Sramota ni le to, da je dal Hitler pobiti na milijone judov, temveč tudi to, da so vsi ti milijoni Judov morali umreti, še preden so Hitlerja zaustavili. Namen izkušnje s Hitlerjem je bil, da bi človeštvo uzrlo svoj pravi obraz.

Že vso zgodovino vas spremljajo modri učitelji in vsak od njih vam daje priložnost, da bi se spomnili, kdo v resnici ste. Ti učitelji so vam pokazali najvišje vzpone in najnižje padce človeških zmogljivosti. Predstavili so žive, osupljive primere tega, kaj vse lahko pomeni biti človek - pa tega, kam lahko gre človek z izkustvom, kam lahko greste in kam tudi boste šli vsi skupaj, glede na to, kakšna je vaša zavest.

Pomni: zavest je vse; ustvarja tvoje izkustvo. Skupinska zavest je močna in prinaša sadove neizrekljive lepote - pa tudi gnusobe. Izbira je vselej tvoja.

Če nisi zadovoljen z zavestjo svoje skupnosti, jo skušaj spremeniti. Najboljši način za spreminjanje zavesti drugih pa je dajanje zgleda. Če tvoj zgled ne zadostuje, ustanovi lastno skupnost - bodi izvir tiste zavesti, za katero bi rad, da bi jo izkusili tudi drugi. In jo tudi bodo - ko boš to storil. Vse se začne pri tebi. Vse. Čisto vse, kar je. Bi rad, da se svet spremeni? Spremeni torej reči v svojem svetu.

Hitler vam je dal zlato priložnost za to. Izkušnja s Hitlerjem - kakor izkušnja s Kristusom - je nadvse pomembna, saj vam je razkrila globoke resnice o vas samih. A je že tako, da te širše zavesti - bodisi v zvezi s Hitlerjem ali z Budo, Džingiskanom ali Hare Krišno, Atilo ali Jezusom - živijo samo dotlej, dokler živijo vaši spomini nanje.

Zato Judje gradijo spomenike holokavstu in pozivajo svet, naj nikdar ne pozabi nanj. Kajti v vseh vas je kanček Hitlerja - samo za vprašanje meje gre.

Iztrebljanje ljudstva je pač iztrebljanje ljudstva, pa naj gre za Auschwitz ali Wounded Knee.

Hitler vam ni bil poslan. Hitlerja ste sami ustvarili. Izšel je iz vaše kolektivne zavesti in brez nje tudi njega ne bi bilo. To je tisti poduk.

Zavest ločevanja, razlikovanja in večvrednosti - "mi" proti "njim" - je tisto, kar je ustvarilo izkušnjo s Hitlerjem. Zavest o božjem bratstvu, enotnosti, enosti - "naše" in ne "tvoje" ali "moje" - pa je tisto, kar je ustvarilo izkušnjo s Kristusom.

Kadar je trpljenje "najino", ne le "tvoje", kadar je veselje "najino", ne le "Moje", kadar je vsa življenjska izkušnja naša skupna izkušnja, tedaj naposled postane to, kar tudi v resnici je: celovita življenjska izkušnja.

In Hitler ni storil nič "narobe". Storil je pač, kar je storil - to je vse. Znova te spominjam na dejstvo, da so bili mnoga leta milijoni prepričani, da ima "prav". Kako naj bi potlej on mislil drugače? Če izhajaš iz blodnega prepričanja in se deset milijonov ljudi strinja s tabo, pač ne pomisliš tako zlahka, da se morda motiš. Svet je nazadnje sklenil, da se je Hitler "motil". To se pravi, ljudje tega sveta so na novo presodili, kdo so in kdo bi radi bili, in sicer na podlagi tega, kar so doživeli ob Hitlerju.

Hitler je samo nastavil rovaš! Določil je mejo, merilo, s katerim lahko merimo svoje predstave o samih sebi.Isto je storil tudi Kristus, le da na drugem razponu človeškega duha. Bili pa so še drugi Hitlerji in drugi Kristusi. In še bodo. Zatorej bodite nenehno čuječni. Zakaj med vami hodijo ljudje visoke in nizke zavesti - kakor tudi ti sam hodiš med drugimi? Katero zavest boš vzel za svojo?

Predvsem vedi, da smrt ni konec, temveč začetek; ne strahota, temveč radost. Z njo se nič ne zapre - ampak vse odpre. Najsrečnejši trenutek v tvojem življenju bo trenutek, ko se bo "končalo". To pa zato, ker se ne konča, ampak nadaljuje, in sicer tako veličastno, tako polno spokojnosti, modrosti in radosti, da ni mogoče popisati - in ti ne bi mogel dojeti.

Zatorej je prvo, kar bi moral razumeti - kot sem ti že pojasnil - da Hitler ni nikogar prizadel. V nekem pogledu trpljenja sploh ni povzročil, ampak ga je celo končal.

Buda je rekel, da je življenje trpljenje. In imel je povsem prav.

Hitler ni mislil, da dela kaj "slabega". Nasprotno, menil je, da pomaga svojemu ljudstvu. To pa je tisto, česar očitno ne razumeš. Nihče ne počne tisto, kar je "slabo", vsaj glede na to, kako gleda na svet. Če misliš, da je Hitler ravnal brezumno, pri tem pa ves čas vedel, da je brezumen, potlej ne razumeš prav ničesar o zapletenosti človeškega izkustva. Hitler je bil prepričan, da dela v prid svojega ljudstva. Pa tudi ljudstvo je mislilo tako. V tem je bilo vse brezumje! Večina njegovega naroda se je strinjala z njim!

Ti praviš, da se je Hitler "motil". Prav. S tem merilom si izmeril sebe, zvedel nekaj več o sebi. Prav. Toda nikar ne obsojaj Hitlerja, ker ti je to pokazal! Nekdo ti je pač moral. Mraza ne moreš spoštovati, če ni vročine; pa tega, kar je zgoraj, če ni onega, kar je spodaj; in leve, če ni desne. Nikar torej ne obsojaj enega in poveličuj drugega. Če to počneš, ničesar ne razumeš.

Ljudje že dolga stoletja obsojajo Adama in Evo. Pravijo, da sta zagrešila izvirni greh. Jaz pa ti povem: to je bil izvirni blagor! Zakaj, če se to ne bi zgodilo, če ne bi jedla ob sadu spoznanja dobrega in zlega, ti ne bi vedel, da ti dve možnosti obstajata! In res pred tako imenovanim Adamovim padcem ti dve možnosti nista obstajali. "Zla" ni bilo. Vsakdo in vse je bivalo v stanju stalne popolnosti. To je bil resničen raj. Pa vendar nisi vedel, da je raj - nisi mogel izkusiti njegove popolnosti - saj nisi poznal ničesar drugega. Naj potemtakem obsojaš Adama in Evo - ali se jima zahvaljuješ?

In kaj, povej mi, naj storim s Hitlerjem? Tole ti povem: božja ljubezen in božje sočutje, božja modrost in božja odpustljivost, božji namen in božji smoter so dovolj široki, da sprejmejo v svoje okrilje najstrašnejše hudodelstvo in najstrašnejšega hudodelca.

Nemara se ne boš strinjal s tem, ampak saj je vseeno. Pravkar si zvedel, kar si prišel zvedet."

iz knjige "Pogovori z Bogom 2", Donald Neal Walsh