Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XVIII. (1. del)

Verjamem v brezpogojno milost in blagoslove za vse ljudi. Sama jih izkušam zato, ker si to želim, ker milost in blagoslove izbiram. Mislila sem, da bolečina ni milost, da bolečina ni blagoslov. V zadnjih 18 mesecih sem z dlanjo na dojki nekajkrat rekla: Hvala za zdravljenje, ljubi Bog, vendar bolečine ne potrebujem. Hvala, ker jo jemlješ… In bolečina je šla in zdravljenje se je nadaljevalo. V največ primerih pa tega nisem izbrala, se za to nisem odločila. Dovolila sem, da me je bolelo.

V tem življenju nisem bila in nisem mazohist. Zavedala sem se, da mi občasno precejšnja bolečina v času moje dlani na dojki kaže, da zdravljenje poteka - bila je dokaz, ki ga je potrebovala moja glava. Ta bolečina je razkrivala dinamiko zdravljenja, ta bolečina me je prepričala. Kot taka je ena največjih milosti in blagoslovov.

Preden sem napisala zadnja stavka, mi je zmanjkalo niti. Pol osmih zjutraj bo in na megleno nedeljsko jutro pišem v pol lotusu na jogijih pred računalnikom. V posebnem miru sem objela meča, naslonila glavo na kolena in se začela zibati. Moje telo… Kako imam rada tole krhko telo. Začele so prihajati solze. Tako zelo čutim svoje telo, njegovo zadovoljstvo in olajšanje nad tem, da sem se naučila, da sem končno dojela. Čutim njegovo veselje in njegovo novo moč. Čutim pripravljnost mojega telesa za sodelovanje ne glede na vse, kar sem zadnja leta počela z njim. Zakaj se mi je bilo tako težko pogovoriti s telesom? Dobra sem v pogovarjanju z Bogom in vedno boljša v pogovarjanju z ljudmi. Kako, da si ne vzamem časa za pogovor z mojim telesom?

Telesu bi rada povedala, da se kljub zavedanju tega, kar sem počela, svoje lekcije nisem znala naučiti prej. Nisem si znala pomagati, ko sem vsak teden bolj nerazumno ravnala.Težko nam je bilo. Vsem ravnem bivanja, ki Jaz sem, je bilo težko v času pritiskov. V času ko sem nekje vedela in zaupala,da tudi norost ima smisel, čeprav ga nisem videla.

Solze so tekle naprej v občutku olajšanja ob prepoznavi smisla, ki se začenja razkrivati. Smisla, zaradi katerega je vse bilo vredno. Samo da zaključim tole pisanje, samo da bo tegale procesa enkrat konec. Čutim in vem, da bo s tole knjigo konec daljše more zame, za Nušo, za mamo in za očeta. Vem, da tako kot jaz čakajo in se bojijo, kaj bo v njej. Kaj bo v knjigi, še sama ne vem. Nobene predstave nimam kaj bom vrgla ven in kaj dodala. Vem pa, da je knjiga že napisana. Mislim celo, da je v vzporednih realnostih tukaj in zdaj napisanih več enakih knjig, morda celo pod istim naslovom, za katerega se še nisem odločila. Možni naslovi bodo naslovi poglavij - ali pa ne. Pomemben je namen tega pisanja in to je moja resnica. V tiskarno bi rada oddala besede moje duše - samo te so moja resnica.

(Pred dvema mesecema in pol sem Turoffa prosila za zdravljenje oči z željo, da bi ves čas videla najvišjo resnico. Ti si resnica, mi je odgovoril in ta odgovor me je zaposlil za nekaj dni. Šele danes, ko pregledujem napisano, sem v vsaki celici začutila, kaj mi je odgovoril)

Pisanje duše je izraz miru in vere in zaupanja.
Pisanje duše je izraz svetlobe, veselja, modrosti, odpiranja in rasti.
Pisanje duše je izraz prikrite in odkrite nestabilnosti, tesnobe, nemoči, jeze, razočaranja in bolečine.
Pisanje duše je stalno odločanje za odpuščanje, sprejemanje in dovoljevanje.
Pisanje duše pomaga opustiti in spustiti.
Pisanje duše se pomaga prepoznati in sprejeti.
Pisanje duše zbuja hvaležnost, spoštovanje in cenjenje lastne in drugih življenjskih poti.
Pisanje duše nas prebuja v enost Boga.
Pisanje duše poboža in zaceli, odpre nove možnosti, daje upanje, pokaže izhod, kjer ga ni.
Pisanje duše prinese toploto v prsni koš in nasmeh.
Pisanje duše prinese potrditev zadnje misli in odgovor na ravno včerajšnje vprašanje.
Pisanje duše pomaga vzpostaviti red na tistih ravneh, kjer ga ni.
Pisanje duše odpre nove prostore ljubezni, veselja in predvsem strasti, v katerih se rojeva nova kvaliteta življenja.
Pisanje duše je tisto, ki da pogum, da obrneš naslednjo stran, ko bi knjigo najraje zaprl(a).
Pisanje duše je na teh straneh zato, ker ga izbiram, ker se zanj odločam v vsaki vrsti.
Pisanje duše z razkrivanjem slabosti in človeškosti prebuja Najvišje in Najboljše v vseh nas.
In tako je.

Ljubi Bog, samo da bodo tele strani v tiskarni. Potem bom nova. Ko se v temle zibanju objemam, čutim novo sebe. Vem svoje nove prilike in obete, moč za uresničitev novih želja in sanj. S strastjo! Zakaj tega ne živim že zdaj?

Na potovanju v celost sem in sama si določam svoje omejitve. Očitno ne izbiram celosti tukaj, zdaj. Svojo celost in izpolnjenost prav danes pogojujem s končanjem moje izpovedi. Z vsako minuto, dnevom in napisano stranjo sem bolj cela, bolj izpolnjena, bolj svobodna. Izbira celosti in izpolnjenosti na obroke je moja zavestna omejitev mene. Drugih omejitev sploh ni. V drugi polovici novembra bom knjigo oddala v tiskarno in decembra bom spustila in opustila in se zabavala. Vsak dan bom dihala veselje in strast Boga. Privoščila si bom kakšno noro zabavo. Za Božič se bo rodila nova Živa Ljubezen v meni in pred novim letom si bom ogledala, kje sem in predvsem, kam bi rada prišla. Saj moje vodilo ostaja:
Pravi mojster nekaj ve. Ko doseže najvišje stanje, je igre konec…, razen, če si ne more zamisliti še višjega stanja!

Vse te mesece sem potrebovala prav take kot so bili. Zanje sem prosila v mašah na romanju po poteh stare in nove zaveze. Prav za to sem pismeno prosila Mamo Meero pred letom in pol. Enkrat drugo leto bom šla k Mami Meeri. S sedmim obiskom Mame bom zaključila svoje potovanje v svojo celost in izpolnjenost, v svetost ženske. Jokam, da me trese. Jokam zaradi slutnje smisla, zaradi gotovosti višjega namena, ki sem tako dolgo pogledovala za njim. Jokam v tako željenem olajšanju. Končno se razkriva smisel tega dela mojega potovanja, namen zadnjih nekaj let mojega življenja. Jokam in še bolj bi jokala; kako dobro de tole olajšanje.

Začela bom novo življenje. V mesecu dni bom tole pisanje zaključila, zdaj to vem. Vmes se bom crkljala z razmišljanjem o tem, kaj si bom zaželela za zimo. Kaj si bom zaželela za silvestrovo in kaj za leto 2001. Pred novim letom si bom določila novo življenje. Tukaj in zdaj natanko vem, da bo tako, kot ga bom izbrala. Močno sem že vstopila v božjo trgovino, v kateri lahko izbiram. Ker sem vredna. Ker sem vredna, taka kot sem.

* * * * *

Za računalnikom sedim po cel dan in ta občutek, da sem v toku pisanja, mi paše. Pišem po približno 15 ur na dan, tudi 18 ur sem pisala. Brez joge ali sprehoda. Zbujam se skoraj točno ob dveh, diham in pišem in potem zaspim za pol ure do eno uro. Pišem naprej in zakinkam še kaj popoldan ali pa ne. Zvečer po dihanju zaspim med enajsto in polnočjo. V izjemnih energijah sem. V plutonskih energijah strasti in ljubezni, ki sem si jih izbrala spomladi. Strmim in uživam. Mirno in celo z užitkom mečem ven debele odstavke moje pretekle zmede in občasno strmim v zanimive dele strani, katerih se ne spominjam.

Zemljo sem prosila za sodelovanje pri izbiri naslova za knjigo. Izbira naslova je zame vedno lep krajši proces. In naslov tako kot vsaka druga stvar pride takrat, ko je čas. Zakaj sem tokrat tako pohitela? Naslov je tako kot beseda ali ime materializirana energija določene oblike. Ni vseeno, kako nam je ime. Ni vseeno kakšen je naslov diplome ali knjige ali ulice, v kateri stanujemo.

Naslov moje diplome iz živilske tehnolgije je - Vpliv aditivov na kvaliteto kruha. In naslov magisterija na ekonomiji - Ugotavljanje stališč potrošnikov do kvalitete kruha. Na sprehodu sem se spomnila, da mi je prevedeno Sedemkratno potovanje v življenje prineslo leta resnega dela v ukvarjanju s svojimi čakrami. Prvo leto sem postavljala temelj in podlago, se ukvarjala s preživetjem in svojo stabilnostjo ter družinsko sceno, zaupanja v življenje skoraj ni bilo. Drugo leto je bilo močno čustveno v spremembi in tretje predvsem izkušanje nemoči, ko sem iz pet vlekla voljo za preživetje vsakega posameznega dne. V četrtem letu sem počasi začela izkušati ravnotežje in se odpirala sprejemanju in tako naprej do zdaj, ko imam šesto leto te delavnice. Podelujem resnico do sebe na vseh ravneh, ko se razblinjajo iluzije mojega življenja, dela in bivanja.

Vsak naslov je resna energijska stvar, ki zaznamuje in sporoča. Naslov knjige je resna stvar posebej za avtorja. Knjiga Sedemkratno potovanje mi je zagotovila močno podlago za začetek osvobajanja od sebe.

Osvobajanje od sebe mi je prineslo začetek procesa, ki bi lahko na en način trajal do zaključka te inkarnacije z ustreznimi kvalitetnimi prestopi. Čutim, da se bo zaključil prej, gotovo pa do leta 2012, po katerem bo marsikaj drugače za nas vse. Vmesne korake je primerno poimenovati. Če ljudje energijskih razlik za besedami in nazivi ne bi čutili, bi postopek do doktorata imenovali (samo) šola. Pa jo ne. Imamo osnovno, srednjo, višjo šolo in tako naprej. V okviru osvobajanja od sebe sem prišla do ravni precejšnje ravni osvoboditve od stare sebe, nisem pa še osvobojena, pa če bi še tako rada bila. Pogojev za trenutno osvoboditev od sebe na Zemlji še ni, razen za izjemnega posameznika, ki bi (bo?) demonstrira(l) dejstvo, da je to mogoče. Tako kot še ni pogojev, da bi čez noč živeli od prane. Razen za izjemne posameznike, ki kažejo, da je to mogoče in da tja gremo.

Bog je zato zame še vedno proces in še nekaj časa bo.
Pred leti sem izbrala, da bom v tem življenju prišla na Vrh, karkoli že to pomeni za mojo dušo. Zato me duša uči za to potrebnih korakov. Ne vem kakšna je Nušina ali sosedina ali tvoja pot, ampak moja mi je jasna. Za shoditi imam prav vsak korak in preskočiti ne morem nobene stopnice. Lahko, da Bog bo en korak po letu 2012, prav gotovo pa kmalu za tem. Ljudje se bodo odločili, izbrali bodo Boga in z namenom prestopili v stanje zavesti, ki ga prav danes zgrajujemo vsi, ki se zavedamo svojih potovanj. Takrat to bo mogoče, danes pa še ni.

Oktober se je prevesil v svojo drugo polovico, ko sem se pri 24 stopinjah sprehajala po odprtih poljih z jasnim pogledom na Kamniške planine.

Kako naj imenujem svojo sedanjo stopnjo osvoboditve od sebe?
Kateri naslov knjige bi z razkritjem bistva preteklih nekaj let postavil neomajen temelj zame in mi predvsem odprl vrata v tisto, kar mi je najbolj sveto?
Ja, knjigo bom posvetila Mariji Magdaleni v vseh nas, sem zvedela že poleti v trenutnem spoznanju. Izkusila sem, da je možno spreje(ma)ti svoje sence, živeti to, kar v resnici nismo, pa kljub temu preživeti z dvignjeno glavo. Zdaj čutim, da to sporočilo ne zadostuje. Naslov knjige je tako kot slika v stanovanju odraz mojih vrednot. Seveda bi v naslov želela dati (svojega) Boga…
V korakih tega jesenskega sprehoda sem začutila, da Marija Magdalena paše na naslovno stran mojega pisanja. Na prvo stran paše Marija Magdalena, ki se je v Jezusovem popolnem sprejemanju, v njegovi brezpogojni ljubezni v trenutku preobrazila v Boga(injo) - ne Marija Magdalena, vlačuga in grešnica. Naj bosta na prvi strani knjige obljuba in zagotovilo, ne dvignjen prst!
Ideja z Marijo Magdaleno v naslovu me je prevzela, da sem se z njo premetavala in nekaj časa nisem zaspala. Po glavi so mi brzele misli o pomenu krsta in izvirnega greha za človeka na Zemlji. Kakšna bi bila videti in čutiti Zemlja, če bi novorojenčke z obredom slavili kot najvišji izraz svetlobe? V kakšne ljudi bi ti zrastli? Kakšna popotnica bi to bila za človeka, za razliko od bremena grešnosti, s katerim se menda rodimo danes.
V sanjah sem naredila nekaj slabega. Čutim že, da se bom izmazala, ko pome pride besen šerif z lisicami. Popolnoma mirna sem. Tale mi pa ne bo dovolil, da si pred odhodom umijem zobe, pomislim…

* * * * *

Nekako od daleč gledam, kako tepejo župnika. Jezni moški ga brcajo v hrbet, ga vlečejo za roke in ga butajo s kolom med raztegnjene noge. Glasov ne slišim, župnikov obraz pa ne izraža nobene bolečine, samo neudobje. Dobesedno neudobje (ne nelagodje). Tega ne bom gledala, se odločim. Takrat ga spustijo. Z navajeno kretnjo ramen in rok si popravi suknjič in z dlanjo pogladi zalisce. Njegov obraz je miren in prelep.
Ura je pol petih in po tehle sanjah seveda ne zaspim. Samo svojo dušo bi rada živela, se odločim.

* * * * *

V dihanju angelov sem nenavadno lahka in prazna, očitno neprizemljena. Cele dni pišem in se usklajujem z Mihaelom in Svaho, masaže nisem imela že več kot dva tedna. Igram se s svojim energijskim poljem - še vedno je lahko, prehodno in bolj odprto v levo stran. Pomaga lahko samo še Mati Zemlja. Dihala sem jo kake pol ure in se zabavala v spreminjanju svoje vibracije. Vračala sem se nazaj v telo, se polnila z rdečo barvo in se razširjala po sto metrov okrog hiše. Pa rdeča barva ni bila dovolj, rjava mi je pomagala. Njena vibracija mi je bila čudna, a je zalegla.

V odnosu z očetom in mamo in med njima se je ustalila nova kvaliteta - nasmejemo se lahko sebi in drug drugemu. Očetov cinizem preteklih desetletij se je spremenil v šaljivo zbadanje, katerega mu mama - strmim! - začenja vračati. Med njima pa ostaja prijateljstvo in sprejemanje, zaradi katerih ju spoštujem. Samo približno vem, skozi kaj sta v svojem odnosu šla. Bolj se zavedam, kaj sta dosegla in takih preobrazb je malo. Po Kryonu duša nekaj življenj na Zemlji počiva, preden doživi kakšno posebej prehodno življenje. Ko gledam svoje starše ugotavljam, da to ne pomeni vedno kakšne kričeče zunanje potrditve in izpostavljenega položaja, ampak preprosto vztrajnost in zavezanost svojim vrednotam, ki edini zagotavljata uspeh. Vrednota moje mame je vedno bila družina in na tem področju jo je življenje testiralo tako kot malokoga. Kljub spremljajočim slabim znakom je s svojim stalnim vlaganjem energije v družino uspela. Samo tako sem se lahko vztrajnosti in zavezanosti naučila tudi jaz.

* * * * *

Zadnji teden se zbujam ob dveh ali ob štirih ali obakrat. Pišem ves dan in malo odspim okrog štirih popoldan, ko si naredim zdravljenje Svaha. Take energiziranosti še nisem čutila v življenju. Če bi imela dosti dela, bi takega reda v neredu ne mogla imeti, zdaj, ko v glavnem samo pišem, pa mi odgovarja. Dvakrat sem zastonj ponudila seanso Svaha in dobila košarico. Tega ne razumem, sprejmem pa lahko. Kaj me to uči? Dela nimam, torej tudi ne plačila in mirna sem. Zadnji mesec mi je kar nekaj denarja dala mama, zamenjala sem devize, začela sem uporabljat kreditni kartici. Poravnava računov, do katerih nimam nobenega naboja, se je poravnala do razlike par sto tolarjev. V tem načinu delovanja univerzuma sem čisto udomačena, torej to ni lekcija. Česa se potem učim? V slabem tednu sem ugotovila, da - sodelovanja. Danes se nasmehnem nad tem, da sem potrebovala toliko časa za to spoznanje. Zavedla sem se, da imam v rokah nekaj biserov, ki jih ne znam ponuditi.

Imam izkušnje in sposobnosti kot malokdo, dobro knjigo, delavnice in zdravljenje Svaha, pa jih ne znam prodati. Želim sodelovati, želim prodati svoje delo in svojo knjigo. Povezala sem se z Eleno in z Nikolo in vstopila v novo večjo preobrazbo, ki se je v enem tednu zaključila z Nušo. Za menoj je večji korak moje duše in zelo zadovoljna sem s seboj. Življenje je vsakega od navedenih treh učinkovito uporabil za isto sporočilo:
Prizemlji svojo resnico in svoje ideale! Ljudje jih ne bodo razumeli ne sprejeli ne kupili, ker za to še ni čas. Ne bodo jih razumeli, če jih ne boš prikazala na ustrezen način.
Proces ni bil lahek, ampak skozi sem. Knjigo, ki sem jo (na)pisala zase, začnem prilagajati ljudem. Pomeni, da jo začenjam popravljati od začetka.

* * * * *

V dihanju že nekaj časa nisem čutila odprtosti, ki sem jo navajena. Odprtosti, ki me vsakič na novo odpre, očisti in uravnovesi. Da Mamina energija ne potegne, sem ugotovila že pred tedni. Vztrajala sem z Marijino in poskušala z energijo Marije Magdalene. Učinek ni bil pravi zato, ker je na vrsti - Merlija. Diham jo tudi skozi kristal in v kombinaciji s Svaho, preden sedem k pisanju. V dihanju Merlije skozi kristal me je prav žgalo. Žgalo tako, kot še nikoli, prav do praga bolečine. Tkivo dojke se zapolnjuje, cista pa mehča in manjša. To je darilo dela s kristalom, ki mi ga je svetovala Nuša.

Tudi v Nušinem življenju se odpirajo nova vrata in ravno te dni so se ji ena manjša obetavna vrata takoj zaprla. Zato, da so se takoj za tem odprla najvišja. Isto noč je imela izkušnjo, kako jo Baba uči kiparit. Delal je velikega jelena in ona malega, ko je prišel k njej in jo blagoslovil. Ko sta soseda čez par tednov prišla iz Indije, sta ji povedala, da je Baba vzel Nušino pismo, ki sta mu ga ponujala. Sai Ram, Baba.

Na začetku večernega sprehoda sem z mislimi malo tavala, potem me je osredinil pogled na dva galopirajoča jezdeca v daljavi. Kako se je lepo zalotiti, ko ti srce nenadoma zagori in se usta odprejo v nasmeh. Zemlja in jaz sva eno, Zemlja in jaz sva eno... Po nekaj korakih sem dobila drugo darilo - sam od sebe se je pojavil naslov tegale pisanja.

MARIJA MAGDALENA
Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem

Vse v meni se je odprlo. To! Vse je v tem naslovu! Mati Zemlja, hvala. Hvala za naslov knjige. Všeč mi je. In kaj v tem naslovu je?
Večina ljudi bi se verjetno strinjala, da je Mariji Magdalena grešnica.
Grešna Marija Magdalena je v vsakem moškem in ženski, v meni prav tako kot v tebi, pa če nama to ustreza ali ne. Arhetip Marije Magdalene pa vključuje tudi žensko, ki se je v Jezusovem sprejemanju in brezpogojni ljubezni v trenutku preobrazila v Boga. To je to, kar mene zanima, to je vsebina moje vizije mene. Zaradi slednjega sem se pripravljena soočiti s prvim. To je sporočilo tega pisanja.
Novo tisočletje bo Marijo Magdaleno v nas razkrilo do mere, ki jo terja duša v vseh nas. Pomeni do mere, ki jo bomo težko zanikali. Čas je, da sprejmemo odgovornost za Marijo Magdaleno v nas in ji damo možnost preobrazbe. Čas je, da sprejmemo njeno darilo. Zato si prebral(a) to knjigo.

V naslovu je potovanje. Življenje je potovanje na mnogih ravneh. Potovanja so pomembna, ne cilj. Zame je potovanje osnovna sestavina kvalitetnega življenja. Moji vrstniki imajo hiše in nepremičnine; kam je šel moj denar? Zajedla ga nisem - zapotovala sem ga. Zapotovala sem denar po Zemlji in za duha; v glavnem zase in nekaj za Nušo.

Svetost ženske… Pred sprehodom sem poklicala Petra in izrazila podporo začetkom prizemljevanja njegove dolgoletne zamisli o organiziranju duhovnega alternativnega sejma v Ljubljani. Veselim se ga in ne pozabi name, sem mu rekla. Presenetil me je z vprašanjem, kaj bi jaz na sejmu predstavila. Za sekundo, ki je bila kar dolga, gosta in plodna je vprašanje obviselo v zraku. Potem je v smehu planilo ven: Sebe! Po današnjem sprehodu vem, da bom na tem sejmu, kadarkoli že bo, predstavila to, kar vsak trenutek sem - svojo svetost.

Moja svetost ni nekaj najbolj bleščečega, čistega in nedotakljivega.
Moja svetost ni nekaj najlepšega, najbolj ljubeznivega in najbolj dobrega.
Moja svetost ni največja možna modrost ali strpnost niti ne največja izkušenost in duhovnost.
Moja svetost niso moja odprtost, dovoljevanje in sprejemljivost.
Moja svetost niso moje diplome ne moje sposobnosti.

Moja svetost so moj trenutni izraz z vsemi gubami okrog ust in oči, nagubano čelo in živahna mimika.
Moja svetost so moje slabo počutje, menstruacija in moja nemoč, mojih 47 let in dejstvo, da raje govorim kot poslušam.
Moja svetost so sladoled, sir s plesnijo, čokolada in rum kokos kroglice.
Moja svetost so slana kopel in tistih nekaj brkov, ki jih izpulim na dva meseca, pa glasba in petje in moje preobrazbe zadnjih let.
Moja svetost so moji strast, odločnost, čist glas in jasna beseda ter odgovor: Ne vem - vprašaj življenje!
Moja svetost so izbruh smeha, pa razumevanje, ne pa nujno potrpežljivost, moje iluzije, zanikanja in moja zavlačevanja.
Moja svetost sta moj nered in moja nedisciplina, pa vse tisto, česar še nisem sprejela pri sebi.
Moja svetost je na vsakem križišču, kjer izbiram med neomejenimi možnostmi.
Moja svetost so moji potegnjenost vase, moji strahovi in obrambe, moje meje, moja bolečina in moja leva dojka.
Moja svetost je moja preobrazba, ko se odpiram novim prijateljem, sodelovanju in zaupanju.
Moja svetost so moj mir in samost, moja integriteta in moje avtentično življenje.
Moja svetost so moje voljnost, vztrajnost in drznost.
Moja svetost je moja zavezanost osvobajanju od sebe, moji duhovni poti in stiku z dušo, moje molitev in solze.
Moja svetost je Marija Magdalena v meni.
Moja svetost je moj pogum za ustvarjanje svojih nebes na Zemlji.
In v vsem tem Jaz sem.

Jaz sem, je Bog, potem ko sprejme vse človeško v sebi.
Jaz sem, je Boginja, potem ko sprejme vse človeško v sebi.
Jaz sem, sta Bog in Boginja - potem ko sprejmeta Boginjo in Boga v sebi.
Jaz sem, smo Sai Baba in Mama Meera, Jezus in Marija Magdalena, Jogananda in Mati Marija, Leopold Mandič in Merlija, Steven Turoff in jaz in ti.

* * * * *

Tretji plutonov tranzit (opozicija na moje sonce) je že lepo prijel. Kaže se mi v izjemni meni, v skrajni dobri moči, ki lije skozme in me sili pisat. Ure in ure pišem dan za dnem in večino noči. Še pred meseci bi verjela, da je to možno - ne pa, da bom to izkusila sama. Dobivam Amen! na to, kar sem izbrala. Pred meseci sem si za tretji tranzit zaželela kreativnost in zajljubljenost. Res nisem imela v mislih tele sile srca, ki jo izkušam, vendar jo ne bi zamenjala. Za čudovito silo gre, ki dela za moje najboljše. Počutim se energizirana in močna, polna adrenalina in strasti. Da je to sila, ki zdravi, mi je potrdilo telo. Pred dnevi me je med pisanjem en cel dopoldan po malem bolela dojka. Prvikrat me je bolela vsa, na različnih mestih in ne v cisti, ki me je bolela do sedaj. Vedela sem, da se tkivo dojke na novo oblikuje. To mi potrjuje njena oblika. Zavestno in v živo sem izkusila zdravljenje kreativne energije.

Pred dobrim tednom sem v pogovoru z očetom omenila, da ne vem, če bom še kdaj napisala knjigo. Da imam tegale pisanja res dovolj, sem rekla.
Seveda jo boš še napisala, je rekel.

Niso bile tako pomembne te besede, ampak energija, s katero je to izrekel. Pomembna je bila njegova drža telesa, v kateri me niti pogledal ni. Prepoznala sem jasno in glasno sporočilo življenja, ki je Bog: Še boš pisala. Danes se čudim, kako sem lahko pomislila, da ne bom več pisala. Pisanje je moj način življenja, odkar sem pustila službo. Začelo se je v žalosti in stiskah in odvilo do veselja in strasti, ki ju do pisanja čutim zdaj. To je plutonovo darilo meni. Dal mi je standard kreativne sile, v katero bom lahko vstopila, kadarkoli bom to izbrala. In ko pomislim na Svaho… Seveda bom pisala ali pa narekovala, kar mi bo narekoval on. In vsaj za naslednje leto vem tudi že, o čem.

V večernem dihanju me je spreletelo, kako mi je udobno ob izrazu Bog. Nikoli nisem čutila potrebe, da bi zraven dodajala ali ga celo nadomestila z Boginjo. V tem sem se zavedla, da bo Boginja vsebina moje naslednje knjige. Pisala bom o Boginji, ki Jaz sem. Pisala bom o moji resnici, ki jo začenjam zavestno hoditi s temile vrsticami. O uresničevanju moje vizije sebe bom pisala, o nadaljnjih čudežih mojega bivanja.

V pisanju zadnjih dni sem spet pozabila na jogo in na sprehod. Plesat pa to jesen še začela nisem. Tole pisanje je zame res užitek in strast, vendar v takemle tempu tudi velika skrajnost. Brez masaže sem bila skoraj 3 tedne in posledica je bila neizogibna. Vmes sem z isto energijo polna dva dneva delala z ljudmi. Bilo je izjemno, kakšen užitek! Potem sem v dihaju angelov začutila spremembo svojega energijskega polja. Nisem se čutila, nisem čutila angelov, spoznala sem, da nisem v telesu.

Kar naenkrat sem bila vsa v glavi. Ker sem to dovoljevala še dva dni, sem se včeraj res potrudila za jogo. Stopala sem imela čisto neprekrvavljena. Alarm! Danes me je Alja z dveurno masažo precej spravila nazaj. Ko se enkrat spravim tako daleč, se težko sama poravnam v enem dnevu. Zato sta joga in sprehod zdaj zakon. In spet redna masaža in za dobro jutro dihanje Matere Zemlje in angela Uriela. Ampak izkušnja je bila pa dobra! Kot prav vsaka doslej.

Vmes me je obiskala zdomka iz Nemčije, ki sem jo spoznala na lanskoletnem romanju v Izraelu. Kot pozornost mi je prinesla deset milka čokolad! Od vseh pozornosti na tem svetu, ki bi mi jih lahko prinesla, mi je ženska prinesla čokolado in to ne malo čokolade. Na začetku me čokolada ni prav nič pritegnila. Če jo bom res pojedla, se mi bo to spet zmanifestiralo zunaj, sem pomislila pred začetkom delavnice prve čakre. Najedla sem se čokolade in na delavnico sta prišli dve ženski manj. Dve ženski manj! Amen! Danes sem za darilo dobila vrečko dobrih čokoladnih bonbonov. Plutonova darila za slovo… To so plutonova darila, ki spremljajo drugo fazo Žive vere, v katero sem vstopila pred nekaj dnevi. Simbolizirata jo Kajn in Abel s sporočilom notranjega očiščenja, potem ko življenje odplakne usedline, ki se nujno pojavijo na površini.

* * * * *

Ko sem prišla po mamo v Rožno dolino, da jo odpeljem v Ankaran, sem začutila njeno raztreščeno energijo šoka. Nuša mi je povedala, da so to jutro montirali nove kovinske stopnice iz Nušinega stanovanja na podstreho in stopnice niso bile take, kot si jih je mama želela oz. si jih predstavljala. Ko sva molče sedli v avto, sem vložila mamino najljubšo kaseto Vanesse Mae in začela dihati Kristusovo zavest in mir Boga. Moj namen je bil ustvariti prostor za mamo, v katerem se bo lahko sprostila in spustila. Po tridesetih minutah vožnje je mirno in trezno povzela, da se je postarala. Vesela sem bila zanjo, da odgovornosti ni prelagala na obrtnika. Mama je želela nove stopnice na podstreho, da bi lažje lezla navzgor in seveda pospravljala in čistila. Samo obljubi, da ne boš sama lezla na podstreho, sem ji rekla pred tedni. Kar je isto kot žabi reči, naj ne skače v vodo. Ljubeznivo življenje ji je zdaj namenilo stopnice, ki jih fizično ne more sama aktivirati, ampak ji mora nekdo pri tem pomagat.

Hiša je simbol telesa in ti si naročila krasne stopnice na podstreho, sem ji rekla. Take kot si si jih predstavljala pa stopnice niso zato, ker ni namen, da sami lezemo na podstrešje. Podstrešje ustreza glavi, pomeni mislim in veri in stiku z Bogom. Višji namen ni, da se trudimo sami na poti navzgor, v svetlobo. Na poti navzgor se učimo sodelovati, verjamem celo, da na podstreho človek sam sploh ne more priti. Saj veš, kako je mene življenje z rakom ustavilo in spremenilo. Kaj ne vidiš simbologije? Življenje noče, da sama lezeš na podstreho! Ogromno ljudi te dni ureja na primer kleti in kurjavo ali adaptira. Ti v življenju postavljajo nove temelje, čistijo svojo osnovo. Vse to si ti urejala sproti in tudi uredila in zdaj si pri podstrehi. Tvoj Zukav čisti, kar je na vrsti.

Zgornji sosedje v Ankaranu adaptirajo stanovanje in pri urejanju kopalnice so pred tedni prebili strop do naše kopalnice. Saj veš, da to ni naključje. Vse je v redu, tako kot je. Samo drugače je, kot si si zamislila. In pozabi na prekrivanje hiše v Rožni dolini, ki ga planiraš za drugo leto. Streha je bila nova pred trinajstimi leti in dobra je še. Kaj ne vidiš, kam gre tvoja energija? Dviga se, na vrhu je že in tukaj bi rada počistila. Če bo namen še za kakšno večje delo, ga boš organizirala, če pa ne bo, ga pa ne boš. In ni ti tega treba, mama. Ni ti treba za vse poskrbeti. Trideset let skrbiš za hišo in 25 let skrbiš za stanovanje v Ankaranu. Z vsem spoštovanjem in hvaležnostjo do vsega, kar si naredila, samo ustavi se malo...

Takoj ko sva prišli v Ankaran, je mama pričela brkljati po stanovanju in ni nehala. Tale generacija…! Tudi sedla ni! Malo sem ji pomagala in šla potem na sprehod. Ko sem se vrnila, sem ji nekajkrat dala Bachovo rešilno zdravilo in poklepetali sva.
Ti vse tako gledaš..., je rekla.
Seveda. Meni tak način opazovanja življenja pomaga. Da mi odgovore, ki mi prinesejo mir. Da mi odgovore, ki mi kažejo pot. Da mi odgovore, ki me odprejo. Ljudje smo duhovna bitja in jezik duha so simboli in prispodobe. Tik pred lansko diagnozo sem se po bližnjih poljih sprehajala v starih rdečih gorskih čevljih, katerih podplat je ravno začel odpadati, sem ji povedala. Takoj po potrditvi raka sem si na poti iz Bleda kupila kvalitetne gorske čevlje zelene barve. Čevlje za nov močen korak in to navzgor! In letošnjo jesen sem si po nekaj letih kupila dvoje novih čevljev, sem nadaljevala. Oba para sta lepa in udobna in brez pet, modre in vijolične barve. Za nov korak udobja, veselja in strasti. Moja pot me je pripeljala navzdol do čevljev, tebe pa tvoja navzgor do strehe.

Mami sem tudi povedala, kar sem pred dnevi spoznala na sprehodu. To, kar je mama pri meni tako težko sprejela, me je naučila ona sama. Moja mama je kot utelešenje arhetipa astrološkega raka v svojem življenju naredila prav vse in z vsemi sredstvi za svojo največjo vrednoto, ki je - družina. Kot poznam njeno življenje, bi rekla, da si je pri tem nekajkrat (skoraj) polomila zobe, ampak uspela je. To, kar je nekajkrat na tej njeni poti izgledalo nemogoče, je zanjo postalo mogoče. To je tvoja krona, sem rekla. Nosi jo zadovoljna in z dvignjeno glavo. Ustavi se že enkrat in uživaj v njej! Kaj vse bi mama lahko dosegla, če bi to svojo izjemno energijo vložila v kaj drugega, in prepričana sem, da jo je skušalo. Nekaj velikega in svetlega bi nastalo, gosto in visoko bi bilo in bleščalo bi se. Tako pa je izbrala, kar je izbrala in vsi učinki tega dosežka ostajajo njej in zanjo; samo, da niso tako očitni. In meni je prav. Posebej mi je prav, ko danes to gosto bleščavo prepoznavam in mamo zaradi tega posebej častim in spoštujem.

Kaj smo dobili ostali, vključeni v njeno izbiro, je popolnoma druga stvar. Gotovo pa velja eno - dobili smo natanko to, kar smo potrebovali. Enako, kot je bila izbira okrog mojih dveh ločitev ali na primer diplom, moja izbira. V njih so starši dobili natanko to, kar so potrebovali za svoje učenje. Kaj ljudje s takim darilom naredimo, je osebna stvar. Stvar svobodne volje. Enako je bila moja izbira okrog raka ali čokolade lahko (samo) moja izbira in samo moja odgovornost. In vsi okrog mene so dobili natanko to, kar so potrebovali za svojo rast.

Moje vrednote so drugačne od maminih, a zavezana sem jim enako strastno. Moj ascendent rak me je vodil v iskanje (neke druge) Družine in našla sem jo. Ko sem mislila, da je to dovolj, mi je rak pokazal novo pot.
Našla sem Dom na drugi strani tančice in zdaj se ga učim (najprej zase) prinesti na Zemljo.

Samo ta Dom in ta Družina me lahko učita in mi pomagata začeti živeti enost Boga.
Samo ta Dom in ta Družina me s svojim zgledom lahko učita spoštovati in častiti vse žive oblike okrog mene.
Samo ta Dom in ta Družina sta mi dala okusiti kaj pomeni živeti Jaz sem vredna in častiti sebe.
Samo ta Dom in ta Družina me lahko učita živeti brezpogojno ljubezen preprosto zato, ker jo edina živita.
Samo ta Dom in ta Družina me podpirata v vsakem izražanju moje (ne)svetlobe in opogumljata glasno pesem moje duše.
Samo ta Dom in ta Družina sta mi lahko predstavila najvišjo resnico, ki jo izbiram živeti.
Samo ta Dom in ta Družina sta mi lahko pomagala sprejeti sebe in mojo zemeljsko družino.

* * * * *

Uživam v izkušnji in darovih intenzivnosti plutonskega procesa. Po nepozabni strastnosti, skoraj obsedenosti do pisanja zadnjih tednov, sem izgubila nit. Aljina masaža je prizemljila tisto odpuljeno kreativno energijo, čokolada jo je ustavila na sredi procesa in v svetišče sem si za tri dni prinesla TV. Napaka! Izgubila sem kvaliteto svojega cikla spanja, pojedla sem preveč riža. Okrog leve strani glave sem občasno začutila mraz, vendar sem vsaj v telesu bila. Pisala sem zaradi dela, ki ga je treba opraviti, ne, ker bi se stavki izlivali iz mene. Pisala sem zato, ker je november, ne, ker bi komaj čakala, da sedem v svojo strast. Pogrešala sem jo in to noč sem se ujela. Včeraj sem že imela občutek, da bom začela brcati, če mi samo še en človek nekaj reče in izklopila sem telefon. Še stik z Zemljo mi ni pomagal kot običajno.

Po nekaj dneh sem se vrnila v intuitivnost in silo kreativnega pisanja. Ah! Samo, da sem nazaj.
Zvečer sem ugotovila, da sem v 24 urah spet spala slabih pet ur, da nisem delala joge ne tai chija, jedla sem malo in zvečer sem bila spet zgoraj nekje. Kako hitro me odnese… Ustrezno tej višini bi lahko letela in letim in zavedam se tega. Merlija, v milosti mi pomagaj vzdrževati ravnotežje, sem se odločila, pa me je še bolj dvignilo.

Vprašala sem se, kako se bo knjiga zaključila, in kaj bom potem. Vsaka celica mi je potrdila, da bomo pisale naprej. Za pomemben del temeljev mojih nebes na Zemlji gre. Začutila sem vse možnosti in prilike, ki so pred menoj kot posledica mojih izbir.

Pisala bom, predavala in imela delavnice. Nuša je že vprašala, če bova kaj skočili obiskat Zorana v Zagreb. Nadaljevala bom s plesom pri Nagmiju in tule v bližini imajo enkrat na teden trebušni ples. Do konca leta bom skočila v Benetke in na Dunaj, pa v Opatijo bi rada šla. Oče mi je odobril štipendijo za drugo leto, torej mu bom pripravila predračun za Ameriko. Šla bom v Cankarjev dom in na večerne sprehode po mestu, posebej potem, ko bodo okrasili mesto. Živ in vesel december bo moj novi začetek. Zgodbam se bom bolj posvetila, delala bom zdravljenje Svaha in nadaljevala s tečaji. In tamle, v tisti smeri, je moški zame. Podobnost z Mihaelom Tomažem iz Kryonove zgodbe Potovanje domov je več kot naključna. Ta je na koncu svojega potovanja v tej isti energiji stal na balkonu hotelske sobe v spoznanju: Pred menoj so samo tiste omejitve, ki si jih bom postavil sam.
Izbiram to srečo in vznesenost, ki ju čutim sedaj. Pa moje pisanje, Svaha?
Pero hiti pisat, izpod njega pa skačejo zlati angelčki in Tinke Cinke, same zlate vesele iskrice…

Mama je danes sanjala, da je prav težko prišla do zdravnice. Ta je odprla veliko knjigo, pokazala neke latinske pismenke, in rekla: Pa saj ni rak! In meni so isto noč sanje pokazale, da je namen tega pisanja izpolnjen.

Zavila sem z avtom in se znašla v zraku nad veliko temno globoko in gosto reko. O-o!, tole se pa ne bo dobro končalo, me je obšlo in pričakovala sem dosti mehurčkov in ribe okrog avta. V unčku je poleg mene moja mama, ki hiti zapirati okno na svoji strani. Vode je že do sredine oken. Kako to, da se nisva potopili?, pomislim in še pri sebi zaprem na tričetrt odprto okno. Uno mirno plava in midve sva v njem na suhem. Nastane prekrasen sončen dan živih barv in izjemne vidljivosti. Vidim opeko in prah, saj za zelenim drevesom nekaj gradijo. Delavec odprtih ust gleda za nama. Ob bregu mi pritegne pozornost še res velik močen hrast živih zelenih listov, debelega stebla in vidnih močnih korenin. Mama mladostna in zadovoljna pusti, da jo fotografiram; še pozira mi. Čutim, da "vozim", čeprav ni volana. Pendolino je, pomislim, in začutim trdna tla pod seboj.

Nisem rekla, da bo lahko - je pa vredno!, menda piše na ameriškem Kipu svobode.

KONEC